Odziv na komentar Dušana Merca
Nevarnost posploševanja
Ne da bi bili lahko zares zadovoljni z izobraževanjem v Sloveniji; mislim, da mu manjka posluha za posameznika, socialno pravičnost in entuziazem. Manjka mu tudi profesionalna učiteljska organizacija, društvo ali zbornica (sindikat ni strokovno združenje). Ampak o tem je nesmiselno kritizirati na podlagi osebne izkušnje, kot to počne Merc. Bolje je uporabiti podatke, saj je osnovnih šol, različnih kot dan in noč, v Sloveniji 450, in še enkrat toliko podružnic. Čeprav je res, da je šola odsev celotne družbe, pa je enako res, da je izobraževanje gibalo družbenih sprememb – šolstvo torej ne more čakati samo na spremembe, ki naj pridejo od zunaj, ljudje v izobraževalnem sistemu so tisti, ki lahko spremembe predlagajo, udejanjajo in, če je treba, kršijo pravila in tako utirajo možnosti novemu. Na primer, na šoli, kjer ravnatelj ugotavlja, da so otroci predebeli, za dopoldansko malico ponudijo burek? Najbrž ne zato, ker drugega otroci ne bi jedli. Saj se večinoma tudi matematike ne bi učili, pa mnogi tudi brali ne bi. In kljub temu mora šola otroke opismeniti za vsako ceno, tudi če tega nočejo in če starši branju odkrito nasprotujejo kot nepotrebni dejavnosti za izgubljanje časa.
Revščina?
Lačnih ni, menda. Resnično ne vem, kaj o izvoru revščine pravi Anita Ogulin in ali jo povezuje s socializmom. Jaz sicer vem (se spomnim!), da so bili tudi v socializmu lačni. Jo pa neskončno občudujem zaradi tega, kar je naredila za revne. Revščina in z njo lakota namreč sta, pa če si sredi Ljubljane vsi z nadpovprečno plačo v slovenskem merilu zakrijemo oči. Podatki, in ne osebni občutek meščana glavnega mesta. Beseda Merca proti besedi otroka na Valu 202, ki pravi, da komaj čaka, da gre v ponedeljek v šolo, da nekaj poje. Beseda Merca proti besedi deklice, ki si želi, da bi bila hrana vsaj za bratca. Merčeva beseda proti statistiki. Vem, da so tudi taki manj revni otroci, ki ne čakajo na ponedeljek zaradi obroka hrane, saj niso naročeni na kosilo, ker je to zanje predrago.
Nesubvencionirano kosilo v šoli stane od 2,5 do 3 evre na dan, do subvencije pa so upravičeni samo otroci, kjer je neto dohodek v štiričlanski družini manjši od 710 evrov. Za tiste, ki zaslužijo le malo več, je to enostavno predrago. 50 evrov samo za kosilo za enega člana mesečno, in še to samo za delovne dni! Verjamem, da se vsem, ki so zaposleni v šoli sredi Ljubljane, zdi 50 evrov nekam malo. Ampak tako je življenje v naši državi! Ljubljana ni reprezentativna za Slovenijo! Plače učiteljev, ravnateljev in strokovnih delavcev v šoli so za Slovenijo nadpovprečne, zlasti pa so nadpovprečne plače učiteljev v Ljubljani. Lahko je s pozicije ravnatelja s 3.000 evri plače govoriti, da so debeli revni/revni debeli. Na vsako tako plačo, kot je Merčeva (podatek je javen), so potrebne tri bruto plače po 1000 EUR (koliko je to neto?), da bi ti trije in Merc z njimi statistično dosegli slovensko povprečno bruto plačo 1500 EUR.
V Ljubljani je revščine veliko manj kot v ostalih delih Slovenije. Ljubljana ne deli usode Maribora, še manj Koroške ali Prekmurja. V Ljubljani je povprečna plača zaposlenega 1.685 evrov, v Pomurju pa 1.300, pri tem je stopnja nezaposlenih v Ljubljani 11,6 odstotkov, v Pomurju pa 17,8 %. Ker preprost izračun iz teh podatkov pove, da vsak zaposleni v Pomurju ustvari dohodek v višini 1.006 evrov – bruto – na delovno sposobnega odraslega, v osrednji Sloveniji pa 1.490, se pravi skoraj polovico višji dohodek na za delo sposobnega posameznika. In če bi namesto osrednjeslovenske regije vzeli podatke za Ljubljano, namesto Pomurja pa ruralna naselja brez Murske Sobote, bi bile razlike grozljivo velike. Biti ravnatelj šole v ruralnem Prekmurju ali sredi Ljubljane je neprimerljivo. In kaj potem, če so tudi taki revni, ki niso lačni? Ali je potem revščina otrok kaj bolj sprejemljiva? Morajo biti revni hvaležni, da vbogajme dobijo jesti? Merc je zapisal, da so »v osnovni šoli otroci predebeli, niso lačni (…) Debeli so v resnici revni.« Tega ne razumem najbolje: ali po Merčevo debelih otrok na Prulah ni ali pa so debeli otroci na Prulah revni?
Različne razlike
Nimam nobenih podatkov iz prve roke niti ne poznam govoric o OŠ Prule. Vendar bi si na podlagi statističnih podatkov, ki jih v Sloveniji zbiramo tudi s pomočjo mednarodnih raziskav in ki šolam na podlagi povratnih informacij omogočajo, da dejansko presodijo, kako učinkovite so pri svojem pedagoškem delu, upala trditi: da učenci na zunanjih preverjanjih dosegajo nadpovprečne rezultate, da bi bili, tudi če bi sodelovali npr. v Mednarodni raziskavi bralne pismenosti, uvrščeni v zgornjo tretjino šol po dosežku (ni pa nujno, da bi bili tudi med učinkovitimi šolami), da so starši vpisanih otrok nadpovprečno izobraženi, da nadpovprečno velik delež učencev obiskuje glasbeno šolo, da imajo doma nadpovprečno število knjig, da nadpovprečno veliko hodijo s starši na počitnice, da jih ima nadpovprečno število doma smučarsko opremo, tablične računalnike itd. Pa tudi, da je vsaj 15 odstotkov fantov v starosti 10 let tedensko žrtev medvrstniškega nasilja. In da so plače učiteljev nadpovprečne, čeprav je napor, ki ga morajo vložiti v opravljanje svojega dela, bistveno manjši od napora njihovih slabše plačanih kolegov, ki iz manj privilegiranih sredin dosegajo podobne rezultate. Ne pravim, da učitelji na tej šoli niso dobri, ker tega enostavno ne vem. Vem pa, da je veliko lažje učiti nekoga, ki se všola z dokaj velikim besednim zakladom, hodi na športne, kulturne, tehnične dneve – in za vse to tudi plača. To ni vrednostna sodba, to so opisi dejstev. Pravimo, da so kljub centraliziranemu šolskemu sistemu razlike med šolami majhne, vendar to ne govori v prid šolam, ravno nasprotno. Temu, kar rečemo majhne razlike med šolami, so velike razlike med otroci, ki jih ti prinesejo od doma – in šola ne naredi praktično nič, da bi te razlike zmanjšala, oziroma bolje, da bi intelektualno povprečnim in nadpovprečnim posameznikom iz deprivilegiranih okolij omogočila, da dosežejo enake izobrazbene standarde kot njihovi enako (ne bolj!) sposobni vrstniki s Prul.
Znotraj in zunaj sistema
V Sloveniji so otroci med šestim in petnajstim letom šoloobvezni, to pomeni, da morajo ne glede na želje staršev hoditi v šolo. Tisti čas, ko so v šoli, je zanje odgovorna izključno šola; njena odgovornost ni nič manjša, če starši izobrazbo prezirajo, ji odkrito nasprotujejo ali celo ovirajo otroka pri njenem pridobivanju. V takih razmerah je vloga šole še večja, saj so učitelji in ravnatelji pooblaščeni s strani države, da poučujejo in vzgajajo mladoletnega državljana in ne sina ali hčerke volivca.
Zakaj je prišlo do takega vdora s strani staršev v šolo? Sami si te pravice ne bi mogli vzeti, če jim je ne bi dovolila šola. Vsakič ko učitelj naloži staršem delo (npr. pri domači nalogi, ustnih nastopih itn.), jim preda del svoje avtonomije in odgovornosti. Starši pa, seveda, če dobijo preloženo odgovornost, zahtevajo tudi pravice. Meni osebno se tak daj–dam sistem zdi zgrešen, vendar ga lahko ustavi le šola.
Veseli me, da je ravnatelj Merc izpostavil veliko število posebnih otrok v oddelkih. Sama sem bila nekoč na šoli, kjer je bilo od 16 otrok v oddelku 8 takih, ki so imeli odločbe, in 8 prepoznanih za nadarjene. Ne vem, ali so bili nekateri oboje ali pa »navadnih« otrok v oddelku sploh ni bilo. Precej sprevrženo, kajne? Se pa sprašujem, od kod to izhaja? Morda iz potrebe, da bi zaščitili otroke, ki jih šola ne želi obravnavati kot individuume? Ker premnogi učitelji in ravnatelji samo hodijo v službo? Kakšna škoda za njihove kolege, ki so tam z dušo in srcem, in kakšna škoda za otroke, ki morajo sedeti pri njihovih urah. Zakaj je v Ljubljani tako veliko otrok s posebnimi potrebami, saj se družine s »posebnimi« otroki ne priseljujejo v Ljubljano? Zato, ker so v Ljubljani inštitucije, kjer starši lahko poiščejo pomoč, ker je na voljo več informacij, ker so bolj izobraženi (formalno ali neformalno) starši bolj ozaveščeni in bolj artikulirani, se manj bojijo nastopanja v javnosti in jih ni strah zahtevati tega, za kar menijo, da je dobro za njihovega otroka. Ni nujno, da imajo starši vedno prav, ni pa niti smiselno, da se ravnatelj pritožuje v javnosti, namesto da vstopi z njimi v dialog. Odločba o npr. disleksiji je napotek šoli, da običajne metode za opismenjevanje za določenega otroka niso primerne. Če te odločbe ne bi bilo, bi šole v večini primerov učenca z disleksijo, ki je v povprečju bolj inteligenten od sošolcev, kaznovala, ker je morda tudi raztresen, nima občutka za čas, je nasploh slabo organiziran in rad izziva učiteljevo avtoriteto z neprimernimi vprašanji.
Ali kot je namesto vsega tega pisanja Merčevo hipokritsko držo lepo povzel vstajnik Tone Vrhovnik Straka: »Težko si velik kritik sistema, v katerem 20 let brez težav vztrajaš na ravnateljskem mestu.«
_
Marjeta Doupona je raziskovalka pismenosti na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani.
Pogledi, let. 5, št. 19, 8. oktober 2014