Oklofutaj svojega kritika
11. 11. 2014
»Tako kot si ti oklofutala našo predstavo, tako se lahko zgodi, da te oklofutam jaz, če mi še kdaj prideš preblizu,« je režiser Sebastijan Horvat v pompoznem slogu svoje zadnje predstave zažugal kritičarki Zali Dobovšek, nekaj dni po tem, ko so uredniki Radia Študent objavili njeno duhovito in prodorno kritiko ene od – kot pravi zdaj že jasen kritiški konsenz – največjih polomij letošnje odrske sezone, Igre o Antikristu.
Sledila je serija bolj ali manj nedvoumnih obsodb dejanja, kar nas lahko veseli. Nesoglasij pač ni najbolj smotrno reševati s pretepanjem in ustrahovanjem, in prav je, da se širša javnost o tem jasno izreka, oziroma, malce manj optimistično – če upoštevamo analizo dvoličnosti obravnave sorodnih primerov, ki jo je na svojem blogu opravil Boris Vezjak –, da se o tem jasno izreče vsaj od časa do časa.
Toda žal je to, kar smo pri Horvatovi reakciji skoraj v en glas obsodili kot izoliran neotesan izgred, v resnici – če resno mislimo vsebinske poudarke njegovega pisma – prevladujoče razumevanje vloge kritike v pomembnem delu slovenske gledališke (in širše kulturne) sfere. Ko Horvat čisto resno vpraša Dobovškovo, zakaj sploh piše o stvareh, ki ji niso všeč, ne izraža ekscesne misli – četudi je ekscesno podana –, temveč precizno formulira enega izmed temeljnih predsodkov scene, v kateri deluje.
»Ne razumem, zakaj imajo ljudje takšno slast pisat o stvareh, ki jih ne marajo?«
Kritiko pri nas razumemo kot element promocije. Vsakršna kritiška refleksija, ki zazna slabosti umetniškega dela, je obravnavana kot ad hominem napad na umetnika. Kot »nesramnost«, ki si jo kritik od časa do časa »privošči«. Ko si jo, pa mora za svojo nesramnost tudi »odgovarjati«.
Osebno sem se s tem fenomenom prvič soočil, ko sem prejel prošnjo piarovske službe nekega ljubljanskega gledališča, če bi lahko naslednjo predstavo prišel ocenjevat kdo drug, ker je bil moj zapis »preveč negativističen«; še jasneje pa se mi je razkril, ko mi je na enem od festivalov ugledni gledališki ustvarjalec diskretno svetoval, naj prihodnjih nekaj sezon pišem le pozitivne kritike, ker je slovensko gledališče »trenutno res v redu«.
Gre torej za stanje duha, ki že skoraj meji na bolestni optimizem stereotipne predkrizne evforije korporativnega sveta, v kateri je vsaka negativnost šteta kot »slaba za posel«; evforije, v kateri so tiste, ki so poskušali opozarjati na rdeče številke, najrajši po hitrem postopku odpustili, češ, ne kvarite razpoloženja, dobra volja je najbolja.
Seveda si nihče ne želi, da bi grenko obračunavanje z neuspehi postalo osrednji modus slovenskega kritiškega diskurza. Navdušenje nad dosežki in presežki mora vselej preglasiti nerganje ob spodletelih podvigih. A če res želimo prve, je pač treba tudi druge vselej iskreno analizirati, ovrednotiti in poimenovati.
»Nespametno in nesmiselno se mi zdi zahajat v podrobnosti […], kaj si ti misliš o meni oz. o nas, [in kaj] jaz mislim o tebi. V bistvu si ne mislim nič.«
Ko ustvarjalci danes reagirajo na kritiške zapise, gre praviloma za čustvene odzive. Resnega soočenja s kritiškimi izzivi je malo; na prvi pogled se nam morda celo zazdi, kot da se o njih »v bistvu ne misli nič«. Peter Rak je v izvrstnem članku Občasno je nujno sestopiti s Parnasa, ki v odzivu na Horvatov napad poglobljeno predstavi temeljne nesporazume v recepciji gledališke kritike, kot eno izmed potencialnih orožij za boj proti nevzdržnemu stanju predlagal kritiški bojkot. Gre za privlačno, drzno zamisel, četudi me rahlo skrbi, da bi se s tem vsesplošna ignoranca le še dodatno zaostrila. Sam bi skladno s zeitgeistom predlagal »malce manj negativistično« rešitev: če Horvat s svojim opravičilom misli resno, naj organizira ustanovitev sklada, ki bo vsako leto podeljeval nagrado za najboljši ostro polemičen kritiški zapis. Če pa nas želi resnično očarati, naj prvo leto še tematsko zameji z uprizoritvami iz svojega opusa.
Kot je v izjavi ob incidentu zapisal direktor zavoda Maska, Janez Janša, morata namreč umetnost in kritika vendarle postopati zavezniško: »Ni boljšega zaveznika umetnosti od argumentirane, lucidne in poznavalske kritike in ni boljše zaveznice kritike od umetnosti, ki premika meje njenega mišljenja.« Vseeno pa ob vseh dobronamernih, spravnih besedah ne smemo ponovno prezreti vprašanja, ki ga zastavlja obrat Janševe formulacije: je slovenski prostor odprt za takšno zavezništvo umetnosti in kritike, v katerem tudi kritiško mišljenje premika meje umetnosti?
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
