Ob rob filmu Gozdovi so še vedno zeleni
O žalosti niti besede
08. 12. 2014
Obstaja neki zamolčani konsenz, da je prva svetovna vojna ena najbolj ponesrečenih epizod naše skupne človeške zgodovine. Ne samo njen izkrivljen začetek, njeno počasno in moreče vztrajanje ter vsesplošno opustošenje, ki ga je pustila za sabo, tudi zgodovina njenega spomina in njegovih upodobitev je zgodovina neposrečenih pristopov in klavrnih poskusov, kako pri življenju obdržati nekaj, kar bi najraje potlačili, a mora ravno zato ostati na površju.
Stota obletnica njenega začetka, ki jo obeležujemo letos, je po dolgem premolku spet naplavila nekaj artefaktov, ki pričajo o tem, da je v načinu, na katerega se je spominjamo, nekaj moreče suhega in sholastičnega. Da je prva svetovna vojna za nas bolj ali manj dvodimenzionalna muzealija, do katere ne zmoremo zavzeti avtentičnega odnosa in se je spominjamo predvsem zato, ker nam je bilo tako naročeno – ker ne smemo pozabiti, da je v njej marsikdo padel, da se je marsikomu zmešalo in da življenje po njej nikdar več ni zmoglo poseči po svoji otroški naivnosti. Spominjamo se je, ker je to naša obveznost, naša odgovornost, naša zadolžitev.
Ta val je prinesel tudi novo filmsko upodobitev soške fronte, slovensko-avstrijsko koprodukcijo Gozdovi so še vedno zeleni menda enega velikopoteznejših slovenskih režiserjev, Marka Naberšnika. Zgodba je preprosta: avgusta 1917 avstro-ogrski stotnik in dva soldata branijo položaj na pobočju Rombona, na čistini, ki je dovolj oddaljena od frontne črte, da zapeljuje z lažnim mirom in distanco ter krepi prepričanje, da bo med milijoni ubitih morda ravno njim trem prihranjeno. In ker usoda tovrstne sproščenosti ne ceni posebej, se najavi v obliki sovražnega topništva in še preden se ovemo, kaj se je ravnokar zgodilo, ostane stotnik brez noge, en soldat brez življenja, drugi pa brez jasne predstave, kaj zdaj. Iz doline obljubljajo pomoč, ki nikdar ne pride, in vse, kar ostane gledalcu, sta dva moža, ki v dolgih nihljajih med upanjem in brezupom razpravljata o domu, družini, vojni in umiranju. No, pa nekaj čudovitih kadrov slovenskega visokogorja (globok poklon Milošu Srdiću, njegovi Julijci so res prelepi).
Film, pravijo odgovorni, je hotel biti minimalen. Hotel je biti lirski in kontemplativen, govori se celo, da je navdih iskal pri Georgu Traklu. Hotel se je izogniti streljačini in se osredotočiti na človekovo psiho, na njegovega zlomljenega duha, hotel je izpostaviti grozljivo samoto, ki pride z vojaščino, grozo, negotovost in nerazumevanje, hotel je biti close-up človeške ruševine, ki jo za sabo pustijo okoliščine, s katerimi je nemogoče shajati.
»Če z vojne slečeš ves njen hrup in navlako, vse vojskovanje in mašinerijo in se zavestno odločiš, da se boš omejil na strah in samoto dveh mož visoko v gorah, mora biti odnos, ki smo ga prisiljeni gledati, res zgovoren.«
»Ravno tako, kot ima pesem lahko več vsebine kot roman,« je svoj režijski pristop komentiral Naberšnik, »tudi velike teme ne potrebujejo velikih pripovednih form.« Hja, drži. A ne nujno.
Če z vojne slečeš ves njen hrup in navlako, vse vojskovanje in mašinerijo in se zavestno odločiš, da se boš omejil na strah in samoto dveh mož visoko v gorah, mora biti odnos, ki smo ga prisiljeni gledati, res zgovoren. Agonija priostrena do te mere, da se čez platno prebije v dvorano, nemoč tako vseprežemajoča, da se je ne moremo otresti. Kar je izrečeno, mora učinkovati. In to se v Nabrešnikovem primeru, ne glede na to, kako smo si tega želeli, ne zgodi. Kar smo dobili, je papirnata drama, in kar si je prizadevalo biti intimen portret dveh mož v stiski vseh stisk, je razvodenelo v bralno vajo iz učbenika za nemški jezik. Kaj je šlo narobe?
Govori se, da so si avtorji meso za dialoge izposodili iz pisem in dnevnikov, ki so ostali za vojskujočimi se soldati, kar morda ni najbolj preudarna odločitev vseh časov. Pisma s fronte namreč ne pretresejo, ker bi bila umetniško dovršena, ampak zato, ker so resnična. Ker s podobno metodo kot Proustove magdalenice evocirajo resničnost, ki jo je pogoltnil čas. Niso pomembna zaradi svoje neposredne vsebine, marveč zaradi tistega, k čemur napeljujejo. Pretresejo, ker so dokument osamljenosti in obupa, ki zaradi pomanjkanja časa, stalnega pritiska življenjsko ogrožajočih dejavnikov in cenzure nista mogla dočakati verne upodobitve na papirju. Zato ne morejo biti pomembna zaradi tega, kar izpričujejo, temveč zaradi tega, o čemer pričajo. Bolj kot karkoli drugega opravljajo fatično funkcijo – zaskrbljenim, pretresenim bližnjim služijo kot dokaz, da njihovih ljubljenih vojna še ni pomendrala. Poskušajo blažiti negotovost in opozarjajo, da je bilo vsaj v trenutku, ko so se pisala, vse še dobro.
»Zgolj ponoviti, kar je bilo res izrečeno ali zapisano, še nikoli ni rodilo mojstrovine. Umetnost bi, če bi hotela prebiti horizont pričakovanja, morala prevzeti štafeto tam, kjer viri in zgodovinopisje, ki jih obravnava, omagajo.«
Bolj kot izrečeno jih zaznamuje zamolčano. Kot pravi angleška propaganda pesmica, ki dekleta borcev spodbuja k lažem: »Piši mu, da vse je O.K., / čeprav ni, in da ti / si dobro kot nikdar doslej. / O žalosti niti besede; / le srečo čez vso stran boš zbrala / in naj solza ne kane / ti na poljub, / ko boš fantu na fronto pisala.« Vojno pisarijo s fronte v zaledje in spet nazaj zaznamuje cela gora notranjih in zunanjih omejitev, ki so bolj kot v službi razkrivanja sredstvo prikrivanja tesnobe, pred katero so postavljeni vsi udeleženi. Relativno formalen in pust jezik skriva nervozno prestopanje čakajočih svojcev, špekulacije o nesmiselnosti vojskovanja, ki se jih ne sme zares artikulirati, ker nikoli ne veš, kdaj te bodo pri tem zalotili in te za to kaznovali, občutke, ki zaradi svoje edinstvene groze še niso dobili pojmov, ki bi jih zares popisali. Ena ključnih težav s prvo svetovno vojno je namreč to, da ni doživela ustrezne artikulacije ne samo med tem, ko je še potekala, temveč tudi pozneje, ko se je poročanje o njenih grozotah že začelo prekrivati s poročanjem o grozotah naslednje velike vojne. Človeštvo je namreč potrebovalo precej časa, da je doumelo travmo, ki si jo je prizadejalo, kaj šele, da se je priučilo o njej govoriti. In to je tisto, kar bi se moralo prebiti skozi film, ki bi želel podati veren psihološki portret s fronte. To hlastanje za razumevanjem in upovedovanjem nečesa, česar se ne da niti razumeti niti upovedati, a vendar se dogaja. Moral bi se bolj opreti na Trakla, in če se je že odločil biti lirski in abstrakten, bi moral biti res lirski in abstrakten.
Zgolj ponoviti, kar je bilo res izrečeno ali zapisano, še nikoli ni rodilo mojstrovine. Umetnost bi, če bi hotela prebiti horizont pričakovanja, morala prevzeti štafeto tam, kjer viri in zgodovinopisje, ki jih obravnava, omagajo. Povedati tisto, česar se ne da sprešati v statistiko, popis bitk ali strnjeno obnovo ponesrečenih političnih odločitev, česar ni najti v suhih dnevnikih generalov, česar ni beležilo časopisje, kar so pogoltnili cenzura, samocenzura in pomanjkljiv besedni zaklad slabo izobraženih soldatov. Zato bi moral iti Naberšnikov film dlje od utrjevanja okleščenega stereotipa o prvi svetovni vojni, ki se vedno pojavlja v obliki istih predmetov, istih prizorov in istih fraz, pa ni šel. Na zahodu nič novega, ali kako že rečejo.
»Kar se mene tiče, je najbolj posrečen moment filma tisti, ki je večino gledalcev zmotil – zaključek. Za tiste, ki še niste šli v kino: film se zaključi s potujitvenim aktom.«
Kar se mene tiče, je najbolj posrečen moment filma tisti, ki je večino gledalcev zmotil – zaključek. Za tiste, ki še niste šli v kino: film se zaključi s potujitvenim aktom. Zgodba se nenadoma prekine, najprej uzremo pročelje trdnjave Kluže, nato stalno zbirko memorabilij prve svetovne vojne in sodobno oblečene obiskovalce, ki si jih ogledujejo. Posrečen je, ker je iskren in jasno locira domet filma. Kar gledamo, ni vojna, marveč spomin nanjo, zbledela razglednica, strani iz dnevnika, ki jih ne znamo dobro kontekstualizirati. Brez strahu, nič se ni zares zgodilo, v muzeju smo, ogledujemo si zgodovino, ki je izgubila svoje človeške konture in varno shranjena, brezzoba in neškodljiva počiva v vitrini. Od nje je ostal destiliran moralni nauk (ne sme se ponoviti!), ki ga v vsakomur dostopni obliki lahko v neskončnost ponavljamo osnovnošolcem in nedeljskim obiskovalcem, ne da bi od njih zahtevali prevelik miselni napor.
Osebno eden mojih najljubših prispevkov k zgodovini spomina na prvo svetovno vojno ostaja komad And the Band Played Waltzing Matilda, ki priča o epizodi Galipoli. Ker je res ekonomičen in brez prevelikega okolišenja pove vse, kar je treba razumeti o tem, da bi bilo morda bolje umreti, kot do smrti prenašati telesne in duševne brazgotine vojne, o tem, da bo vsak, ki je preživel vojno vedno sam s svojo smrtjo, in o temeljni neumnosti, če ne kar sprevrženosti komemoraciji in proslav vojaškemu junaštvu v čast. Vojskovanje je nesmiselno, to je vse, kar se da z gotovostjo zatrditi, in to je edini verodostojen spomin na to ali katerokoli drugo vojno. Nesmiselno in grozljivo in človeško. In gotovo se bo ponovilo. Še vedno se je.
Pogledi, let. 5, št. 22, 26. november 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
