Karakter v žanrskih okvirih
V njih namreč lahko povsem upravičeno vidimo tudi enega tistih izdelkov, ki gledalca posrečeno opomnijo na eno temeljnih resnic kinematografske izkušnje: na to, da se v kinu »na prvi pogled« prav veliko videti ne da, da nam tovrstni pristop prej zakrije kot razkrije ključne elemente za »branje« filmskega dela. Za pristop k Amaterjem se podatek o festivalskih nagradah izkaže za povsem neuporabnega. Tudi ime Hans Petter Moland le redkim pove kaj več – jih na primer spomni na njegov celovečerni prvenec Nič stopinj kelvina (Zero Kelvin, 1995), s katerim je v San Sebastianu osvojil posebno omembo. Zato pa o Amaterjih veliko več pove podatek, ki ga je običajno treba iz materialov šele razbrati: da so Amaterji vzorčen primerek danes izjemno priljubljene skandinavske kriminalke.
Fenomen »nacionalnega žanra« je prav na terenu evropskih kinematografij naletel na izjemno plodna tla, saj se je iz spoja med značilnostmi nacionalnega karakterja in žanrsko obarvano produkcijo že v preteklosti porodila cela vrsta nacionalno toniranih žanrov, kot na primer italovestern in komedija »all'italiana« , francoski kriminalni film iz obdobja poetičnega realizma, britanska grozljivka iz poznih petdesetih in šestdesetih let (t. i. hammer horror) ter ne nazadnje tudi jugoslovanska partizanska epopeja. V drugi polovici devetdesetih pa se je z deli, kot so danski Pusher (1996), švedski Lovci (Jägarna, 1996) ter – sicer pogojno, a zakaj pa ne – von Trierjeva televizijska serija Kraljestvo (Riget, 1994–1997), porodila še skandinavska kriminalka. Ta delno sicer resda odstopa od preostalih utelešenj tega fenomena, saj imamo pri »skandinavskem« opraviti z nadnacionalno oznako. A v praksi se to odrazi bolj ali manj le skozi premik z značilnosti nacionalnega karakterja na denimo pomembnejšo vlogo geografskih značilnosti regije, ki si jo delijo skandinavski narodi. Zato pa velja pri skandinavski kriminalki kot specifično morda izpostaviti veliko večjo vlogo televizijske produkcije pri uveljavitvi tega fenomena v mednarodnem prostoru. Od že omenjenega Kraljestva pa vse do sodobnejših serij, kot sta Most (Broen, 2011–) in Umor (Forbrydelsen, 2007–2012), so tovrstne serije postale pomembne ne le zaradi izjemne priljubljenosti na obeh straneh Atlantika, pač pa tudi niza nacionalnih priredb, ki so jih spočele.
A vrnimo se k Amaterjem. Če nam žanrske opredelitve oz. umestitve v kontekst omenjenega fenomena ne uspe razbrati iz filmografskih podatkov, ki so nam na voljo, pa nam jasen namig o tem ponudi že uvodni niz kadrov. Čeprav v teh ni najti praktično nobenega izmed tistih elementov, ki sodijo med konvencionalne opredelitve žanra (od ikonografskih do vpeljave zločina kot gibala dogajanja), pa nam da Hans Petter Moland z domiselnimi namigi in s spretnim ustvarjanjem značilne atmosfere takoj vedeti, v kakšen žanr vstopamo. Domiselni montažni rezi in prehodi ostrino v led ujete pokrajine prenesejo v bližino likov, v tisti skoraj slepeči belini krajine pa nenadoma kriče izstopi madež krvavo rdeče barve.
Amaterji, ta zgodba o sleherniku, ki ga bolečina izgube najbližjega, sina, ter tisti žgoči občutek krivice privedeta do tega, da postane morilski stroj, nas tudi sicer navdušijo predvsem z natančnostjo, ekonomičnostjo in ekspresivnostjo režije. Prav poseben pečat pa delu – in ne nazadnje tudi samemu žanru – daje tisti značilni preplet črnega humorja in človeške bolečine. V tem pogledu velja izpostaviti prizor, ko starša (s tokrat genialno izbranim Stellanom Skarsgardom, čigar brezizrazni obraz nenadoma postane podoba viharja čustev) prideta v mrtvašnico, da bi identificirala truplo sina. Molandova režija je premišljena, hladna in zadržana, like, njihove gibe in poglede odmerja in zarisuje s skoraj kirurško natančnostjo. Vidimo starša, kako okamnela in obnemela strmita v sinovo truplo. Kamera nepremično vztraja, ko prične mrliški oglednik z nerodnimi gibi in ob srhljivo škripajočem mehanizmu počasi dvigati ležišče, na katerega je položen sin. Molandovo vztrajanje seže preko vseh meja pričakovanega, prizor pa dobi dvojni, a nasprotujoči si značaj – je tako srhljivo resen kot tudi groteskno komičen.
Pogledi, let. 5, št. 23-24, 10. december 2014