O novem poslovnem modelu ameriške »tovarne sanj«
Zakaj gre Hollywoodu na otročje
20. 02. 2015
Ne nadaljevanja ne franšize v resnici niso nekaj novega, a nikoli niso bile prevladujoči del filmske industrije. Danes so.
V prejšnji številki Pogledov sem vsebino filma Birdman (Alejandro González Iñárritu, 2014) povzela kot pripoved o uvelem hollywoodskem igralcu, ki se poskuša otresti renomeja zvezdnika filmskega popa in na odrske deske postaviti umetniško delo s težo, ob tem pa se, sestradan aplavza in hvale kritikov, spopada s svojim muhastim egom. Toda to je le ena plat zgodbe. Birdman je tudi elegantna samoironična satira na temo sodobnega filmskega šovbiznisa, ki terja nekoliko obširnejšo razlago. Tista trdovratna pernata reč, ki čepi na omari Riggana Thomsona, ni samo njegov alter ego, ampak tudi simptom in emblem filmske industrije našega časa, lakomni skušnjavec, ki mu je Hollywood na prelomu tisočletja prodal dušo.
Infantilizacija Hollywooda
Še ne tako zelo dolgo nazaj je bil superheroj na kinosporedu precej eksotična žival, danes pa so velika platna z njimi nadvse radodarna. Če ne z njimi pa s hobiti, smrkci, pozlačenimi roboti in govorečimi ribami – v prvem, drugem, tretjem in še kakšnem nadaljevanju. Nadaljevanja uspešnih filmov so že dolgo del hollywoodske zgodovine, snovanje in vlečenje franšiz skozi cela desetletja pa je relativno nova moda. Nekoč so nadaljevanja nastala na ramenih slave in uspeha svojega predhodnika, bila so uren odziv prožnih studiev na trenutno povpraševanje na trgu, danes pa se grejo filmski studii nekaj, kar še najbolj spominja na plansko gospodarstvo po Stalinovem vzoru.
»Kadar franšize uspejo, so zlata jama, ki lahko lastnoročno vzdržuje studio na zelo dolgi rok. Načeloma gre za projekte z nizko stopnjo tveganja, a sem ter tja kakšen tudi »flopne«, kar utegne biti za studio, ki vse stavi na enega konja, pogubno.«
Studii pri načrtovanju produkcije danes vse bolj ožijo fokus in svoje jokerje polagajo v majhno število megabudžetnih blockbusterjev, ki se jih je prijelo ime »tentpole«. Tentpoli so visokoproračunski filmi, za katere se pričakuje, da bodo finančno nosili celoletno produkcijo nekega studia. Največkrat so zamišljeni kot del franšize, ki se načrtuje za daljše časovno obdobje. Tako je npr. Warner Bros. konec lanskega leta za obdobje med letoma 2016 in 2020 najavil serijo desetih filmov, posnetih po predlogah stripov, ki jih izdaja založniška hiša DC Comics v lasti krovne medijske korporacije Time Warner. Le nekaj dni zatem pa je Disneyjevo hčerinsko podjetje Marvel Studios, ki avtorske pravice zajema iz DC Comicsu konkurenčnega stripovskega imperija Marvel Comics, za isto časovno obdobje najavilo novo serijo devetih filmov, posnetih po stripovskih predlogah.
V ta šopek dodajte še Marvelove junake, ki so jih posvojili drugi studii (Možje X, Spider-Man, Fantastični štirje), pet novih filmov Vojne zvezd, tri nadaljevanja Avatarja, tri nove Terminatorje, tri nove filme Lego in trilogijo filmov, posnetih po drobni knjižici J. K. Rowling Fantastic Beasts and Where to Find Them – in dobili boste precej dobro predstavo, kako bo videti kinospored v naslednji šestletki, pri čemer upoštevajte dejstvo, da so tu našteti le filmi, ki so že najavljeni. Ameriški publicist Mark Harris ocenjuje, da bo glede na trenutne napovedi število nadaljevanj in franšiznih filmov, ki bodo imeli premiero v naslednjih šestih letih, preseglo 150.
Težki časi za težke filme
Ne nadaljevanja ne franšize v resnici niso nekaj novega (nenazadnje smo prvega Jamesa Bonda gledali že leta 1962, prvo Vojno zvezd pa leta 1977), a nikoli niso bile prevladujoči del filmske industrije, studii pa so denar, ki so ga z njimi zaslužili, pogosto vložili v filme, ki so jih zares želeli posneti. Hollywood je in je bil od nekdaj biznis, a njegovi »meceni« so nekoč vsaj kategorično ali pa iz čiste poze podpirali umetnost. Del dobička so investirali tudi v tvegane projekte, pa čeprav samo zato, da bi konkurirali v tekmi za kakšen zlati kipec in si tako oplemenitili portfolio še s kakšnim od stroke požegnanim lavreatom. Danes tudi najbolj uveljavljeni ustvarjalci le s težavo napraskajo sredstva za kakšen bolj drzen, originalen, »umetniški« projekt. Če pogledamo statistiko, je jasno, zakaj: lani je bilo osem od desetih največjih svetovnih zaslužkarjev nadaljevanj oziroma franšiznih filmov (natančnejša statistika je dostopna na www.boxofficemojo.com). Pred dvajsetimi leti je bil med zmagoslavnimi desetimi le en film te vrste.
Zakaj franšize?
Se spomnite tistega Kitajca iz Birdmana, ki se v prizoru, ko Riggan daje izjave novinarjem in nič hudega sluteč izusti sintagmo »Birdman 4«, skoraj polula od navdušenja, ker ne razume angleško in misli, da igralec napoveduje novo nadaljevanje ljube mu uspešnice? V tem Kitajcu tiči velik del razlogov za opisano stanje. V zadnjem desetletju, ko je Zahod drsel le še globlje v recesijo, je Aziji, zlasti Kitajski, močno zrasla kupna moč. Ker je zaradi novih tehnologij in zastonjkarskega pretakanja filmov po spletu drastično upadel promet z DVD-ji, ki je studiem nekoč prinašal levji delež dobička, se snovalci novih megauspešnic vse bolj prilagajajo novim tržiščem in si prizadevajo narediti svoje nosilne filme bolj relevantne za druga, predvsem azijska občinstva. Azijci so že tradicionalno strastni konzumenti stripov in animacij ter veliki ljubitelji ikoničnih likov. Gledalci ste gotovo opazili tudi, da se v blockbusterjih pojavlja vedno več azijskih likov, prizorišč in zvezdnikov. Le še vprašanje časa je, kdaj se bo v ameriškem filmu pojavil prvi superjunak azijskih potez.
Z večjim poudarkom na novih tržiščih je povezan tudi drugi razlog za vse bolj pogosto naslanjanje na že znane like in zgodbe. Studii si ne morejo po celem svetu privoščiti tako obsežnih oglaševalskih kampanj, kot si jih lahko na omejenem domačem teritoriju, zato je dragoceno, da se lahko naslonijo na vnaprejšnjo prepoznavnost. Takšne filme je precej lažje tržiti, saj določena baza oboževalcev obstaja že pred filmom (ali pa prvi film vzpostavi bazo za naslednja nadaljevanja), zato je del občinstva praktično zagotovljen, še preden se sploh začne snemanje.
Franšizni filmi večinoma kolobarijo med žanri znanstvene fantastike, domišljijskih filmov in animiranih filmov – slednji so za studie zanimivi tudi zato, ker v kino pripeljejo zelo raznovrstno publiko. Avtorske pravice za fiktivne like s pedigrejem sicer niso poceni, a kot smo videli, največji studii delujejo pod okriljem velikih medijskih konglomeratov, ki vključujejo tudi stripovske imperije in ogromne »knjižnice« pravic, iz katerih lahko vedno znova zajemajo.
Franšizni filmi pa imajo za producente še eno nesporno kvaliteto, in sicer to, da prinašajo dobiček tudi potem, ko se enkrat poslovijo iz kinodvoran. Franšiza je namreč veliko več kot le film. Franšiza je brand, ki ne prodaja le filmov, ampak cel kup produktov pod isto blagovno znamko – igrače, knjige, slikanice, računalniške igrice, pa tudi spin-off TV-serije in podobno. Nezanemarljivo je tudi dejstvo, da je pri takem poslovnem modelu veliko lažje načrtovati posel in predvideti, koliko bo posamezni studio zaslužil v naslednjih nekaj letih.
Še več enakega v prihodnosti?
Glede na zgoraj povedano je očitno, da se Hollywood s svojo zaljubljenostjo v franšize in nadaljevanja obnaša vse bolj ziheraško. Toda obstaja tudi druga plat kovanca. Kadar franšize uspejo, so zlata jama, ki lahko lastnoročno vzdržuje studio na zelo dolgi rok. Načeloma gre za projekte z nizko stopnjo tveganja, a sem ter tja kakšen tudi »flopne«, kar utegne biti za studio, ki vse stavi na enega konja, pogubno. Ti filmi ponavadi vsebujejo veliko posebnih učinkov in računalniške grafike, zato so zelo dragi, poleg tega pa gre velik del proračuna še v oglaševanje, zato je nujno, da vsaj povrnejo vložek.
Tevganje v Hollywoodu zdaj torej ne pomeni več tega, da studii vlagajo v zahtevnejše, inovativnejše filme za nišna občinstva (v filme torej, ki v zameno za »drobiž« prinesejo nekaj slovesa in kritiške hvale) – tovrstni filmi se z velikih platen vse bolj množično selijo na televizijske postaje, kot je npr. HBO, ki najdejo več posluha za resnejše (ne pa nujno manj atraktivne) projekte. Tveganje je zdaj v tem, da nekaj krovnih filmov nosi celotno finančno konstrukcijo studia in da nikjer ne piše, da bodo izpolnili pričakovanja.
A zaenkrat so tovrstni kiksi še vedno velika izjema in dokler bo tako, nam bodo studii znova in znova prodajali iste stvari. Občinstvo se tega očitno kar ne naveliča. Ne trdim niti, da so vsi filmi te vrste slabi – le da jih je preveč in da iz Hollywooda vse bolj molzejo resnično ustvarjalnost. Vsekakor pa je bolje, da so vam všeč, kajti gledali jih boste še dolga leta. Znova in znova in znova.
Pogledi, let. 6, št. 3, 11. februar 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
