Izguba demiurške vloge
Dušan Šarotar: Panorama (pripoved o poteku dogodkov). Spremna beseda Tomo Virk. Beletrina, Ljubljana 2014, 216 str., 24 €
28. 04. 2015
Novi roman Dušana Šarotarja Panorama kompozicijsko temelji na slutljivosti, vzporedni časovnosti, predvsem pa gre za tavajočo bit, ki jo pooseblja pisatelj in z njim pričevalci, ki jih srečuje na poti. Šarotar ni conradovski prodiralec, temveč v drugih pokrajinah išče mir za lastno ustvarjanje. Pripovedovalčeva nostalgija po prečenju razdalje med krajem, ki ga je zapustil, in krajem, v katerem se je znašel, se preliva v dolge, zavite stavke, v opažanje detajlov, medtem ko se melanholija pričevalcev izriše skozi njihove izpovedi. Pripovedovalčev albanski vodič, šofer in spremljevalec Gjini, Gjinijeva varovanka, Američanka Jane, emigrantska profesorica književnosti iz bivše Jugoslavije Spomenka, slovenska tolmačka Renata, lektor slovenskega jezika v Belgiji Pavel, naključna judovska poslušalka literarnega večera v Bruslju in še nekaj drugih pričevalcev sestavlja nevidno evropsko imigrantsko mrežo.
Šarotar se iz dnevniško-popotniškega zapisovanja, ki ga dopolnjujejo črno-bele fotografije, uspe izviti ne toliko s pomočjo stlizirane pripovedi, temveč z občutjem celosti; s tem je mišljeno na primer bivanje in izseljevanje irskih duš v drugih časih. Ne glede na to, da je Panorama drugačna od ostalih Šarotarjevih del, predvsem od Biljarda v Dobrayu in prvenca Potapljanje na dah (najbrž pa ne bi bilo pretirano zapisati, da je tudi najbolj eksperimentatorska), ohranja simboliko otoka, duš, transcendence in spomina. Brez spomina v zraku ne bi bilo apokaliptičnega tona, ki ga s seboj nosi albanski vodič Gjini, čeprav se apokaliptično bolj nanaša na Šarotarjeve komentarje o tehnoloških napravah, ki jih tudi sam uporablja. Medtem ko izraža spoštovanje do romantičnih krajin starih mojstrov, na svojo Facebook stran nalaga fotografije, posnete na prepotovanih poteh.
Ker Šarotarja zanima avtentičnost notranjega sveta pričevalcev, njihov govor priredi potrebam romaneskne govorice. Vemo, da je pisatelj ves čas prisoten, vendar skrit za govorom svojih izpovedovalcev. Kar se porodi iz napebarkovanosti pričevalcev in nabreklosti njihovih stavkov, je kontrastnost z njihovo degradacijo, ki izhaja iz umanjkanja enotnosti prostora in jezika. Šarotar iz različnih pripovednih kotov opazuje stanje duha v današnji razseljeni Evropi in gradi panoramski pogled. Iz vsakega pričevalca, ki ga sreča bodisi na Irskem bodisi v Sarajevu, odbere najbolj bistveno. Enako pomembno kot tisto, kar on išče v njih, je tudi tisto, kar oni iščejo v njem – če ne bi prihajal z vzhoda Srednje Evrope, mu iz njih ne bi uspelo izvleči vsega tistega o brezdomnosti in izginjanju jezikovne pripadnosti.
Šarotar je v Panorami izrisal tudi mejo med priseljevanjem zaradi vojne, lakote, in romantičnimi pustolovci, ki potujejo zaradi razbistritve duha. Čeprav podana precej subtilno, je samoironija v Panorami nespregledljiva. Toda po drugi strani se tudi tisti, ki jih avtorju uspe ujeti v svoj krogotok, ne nahajajo na repu človeške vrste. Slutimo, da bi v smislu robnosti lahko šel še veliko dlje. Šarotarju, ne glede na to, s kako umazanimi prekmurskimi čevlji je zabredel v trebuh Evrope, ne gre za odkrivanje neodkritega. Deloma zaradi tovrstne nemožnosti razkrinkavanja zadnjih temnih predelov Evrope, se v Panorami zastavlja tudi vprašanje žanrske opredelitve. Avtor Panorame menda ne bere kot romana, temveč kot pesem. Zdi se, da Šarotarjeva zadnja knjiga sodi v kalup tistega, kar je Dragan Velikić imenoval neverjetnost fabuliranja.
Če je v pisanju še kaj možno, je to gledanje v prepad med dvema dogodkoma. V trenutku, ko v knjigarne zahajajo le še samotne ptice, je pisatelju uspelo zajeti razširjeno slast do pripovedovanja; pripovedovalcev je neskončno veliko. Bistveni obrat, na katerega je pokazal Šarotar v Panorami, je, da je pisatelj razrešen svoje demiurške vloge. Preostane mu panoramski pogled, s katerim razprostirajoči se mreži podeli višji smisel. Naj pisatelj še tako hrepeni po odpiranju lepoti in skrivnosti, njegova domišljija ne more preseči resničnosti. Ta je edina, ki zmore pripovedovati zgodbe. Pisatelji, kot so Ismail Kadare, Boris A. Novak, W. G. Sebald in nemški vizualni umetnik Gerhard Richter, čigar monografijo pisatelj kupi v bruseljski epizodi, resda služijo kot predloga besedilu, čeprav je njena edina resnična predloga dokumentarizem.
Pogledi, let. 6, št. 8, 22. spril 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
