Silvan Omerzu, univerzalni lutkar
V bistvu smo ljudje kot avtomati
Foto: Igor Zaplatil
22. 05. 2015
Lutke so ena najstarejših performativnih oblik, slovensko lutkarstvo pa je staro približno 105 let, če kot mejnik vzamemo leto 1910, ko je Milan Klemenčič, prvi slovenski lutkar, v Štorjah pri Ajdovščini postavil Malo lutkovno gledališče. Muzej lutk na Ljubljanskem gradu, ki ga bodo odprli 26. maja, je del obeleževanja te obletnice. Pri oblikovanju vsebin in tudi same postavitve razstave je sodeloval tudi vsestranski lutkovni ustvarjalec Silvan Omerzu, ki je poleg nekaterih razstavnih eksponatov tudi avtor zaščitnega znaka muzeja, oblikoval pa je tudi grajsko pot do muzeja.
Nedavno ste na oder Lutkovnega gledališča Ljubljana postavili Ostržka Carla Collodija. Klasiko, ki pa je ravno zaradi svoje prepoznavnosti še toliko bolj zahtevna za uprizoritev.
Collodijeva tema o kosu lesa, ki oživi, velja za klasiko lutkovnega gledališča. Je mojstrovina mladinske književnosti, ki pa ni preprosta za uprizoritev. Potrebnega je veliko krajšanja in čiščenja, da postane razumljiva. Sam sem se je lotil z različnimi tehnikami lutk in mask različnih velikosti. Pri predstavi sem bil hkrati režiser, avtor dramatizacije in likovne podobe. To je bilo po eni strani lažje, po drugi pa težje. Lažje zato, ker sem si sam izbral prizore, ki so mi likovno ustrezali in hkrati odgovarjali mojemu režijskemu konceptu, težje pa, ker so za tako obsežno delo potrebni precejšnja koncentracija in dobri živci. Tudi zato, ker sem sodeloval pri oblikovanju in izdelavi lutk ter mask.
Pri posameznih projektih velikokrat opravljate več nalog – ste režiser, dramaturg, ustvarjalec likovne podobe in oblikovalec lutk.
Ugotovil sem, da svoje ideje na odru lažje realiziram, če sem sam tudi režiser. Bistveno je, da pri snovanju predstave izhajam iz likovne podobe, katere rešitve so zame bistvenega pomena. Najprej si zamislim likovno dramaturgijo, prizore, ki bodo likovno učinkovali, šele nato se lotim tehnologije, ki mora biti usklajena z likovnim delom predstave. Sicer sem zelo dobro sodeloval z nekaterimi tekstopisci, ampak pri lutkah je podobno kot pri filmu, ko nad scenarijem hkrati ves čas bdita režiser in scenarist. Eni prizori so lahko v neki predstavi dramaturško odločilni, a v lutkovnem mediju niso izvedljivi. Lutke zmorejo marsikaj, tudi več kot igralci, a vsega žal ne.
»Ko lutko pogledaš, začutiš njen potencial za gib, njeno gibljivost. Tudi če samo stoji ali sedi, je v njej ta potencial, ki pa ga lahko sproži že zgolj sprememba svetlobe, žarek sonca, nenadejana senca ...«
Če ste pri snovanju predstav »one man band«, pa je formiranje muzeja vendarle »kolektivna igra«. Kakšno je bilo ključno vodilo ekipe, ki je zasnovala stalno muzejsko postavitev?
Gre za stalno razstavo, ki pa jo je mogoče obnavljati. Osnovna postavitev sledi zgodovini slovenskega lutkarstva od Klemenčičevih marionet, sokolskega marionetnega gledališča ter Pavlihovega gledališča ročnih lutk Nika Kureta do partizanskih lutk. Temu sledi izredno plodno obdobje Jožeta Pengova v Lutkovnem gledališču Ljubljana, zaključi pa se s predstavitvijo legendarne prestave Franceta Miheliča, Sinja ptica. Sedemdeseta leta prejšnjega stoletja zaznamujejo nove lutkovne poti, ki so jih tlakovali močni likovni avtorji, kot so Tomaž Kržišnik, Zlatko Bourek, Miroslav Melena … Lutkarstvo je predstavljeno tako z likovne, tehnološke in režijske kot dramaturške perspektive, prav tako obiskovalci dobijo vpogled v ustvarjalno dogajanje v različnih institucionalnih ter neinstitucionalnih lutkovnih gledališčih. Otvoritev muzeja pomeni, da je tokrat prvič izbrano in določeno tisto, kar je vredno in nujno ohraniti za vedno, in to v primernih pogojih. Morda opravljena selekcija do vseh avtorjev res ni poštena, a žal drugače ne gre.
V kakšnem stanju so razstavni eksponati?
Boljše ohranjene lutke so tiste iz petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je Lutkovno gledališče Ljubljana vodil Jože Pengov. Takrat je bil tehnični vodja Ciril Jagodic, sicer tudi tehnolog in animator lutk, ki se je zavedal dragocenosti lutk, vedel je, koliko časa, dela in ljubezni je vloženega v izdelavo lutk. Z razvojem lutkarstva so lutke postajale večje, za izdelavo so uporabljali druge materiale in pojavil se je problem ohranjanja lutk in njihove hrambe. V zadnjem Pengovovem obdobju v LGL je Slavko Hočevar, neke vrste likovni reformator slovenskega lutkarstva, začel izdelovati lutke iz novih materialov, tudi penaste gume, ki je po določenem času strohnela in propadla. Več sreče so imele marionete, ki so bile hranjene v zaščitnih vrečkah. Žal se zaradi slabega hranjenja več predstav sploh ni ohranilo; med njimi tudi Sinja ptica in Zvezdica Zaspanka, ki sta izginili v požaru v prostorih nekdanjega Viba filma.
Ključni del muzeja so tudi eksponati, ki omogočajo povsem konkretno izkušnjo posameznih lutkovnih tehnik.
Moja naloga je bila tudi postavitev interaktivnega dela razstave, kjer so prikazane različne lutkovne tehnike. Zasnoval sem tri odre, enega za igranje z ročnimi lutkami, drugega z marionetami in tretjega s senčnimi lutkami. Vse tri bo s pomočjo animatorjev mogoče tudi preizkusiti. Pred odri bodo stali avtomati, ki jih bodo obiskovalci prav tako lahko animirali. Pozneje se obeta tudi knjižnica s strokovnimi revijami in literaturo.
Avtomati se tudi sicer pogosto pojavljajo v vaših predstavah.
Fascinirajo me že od otroštva. Ne uporabljam jih, ker bi se rad znebil animatorjev, ampak ker predstavi dajejo nekakšen pospešek. Morajo biti enostavni ter mehanični, ne elektronski ali digitalni. Preprosti gibi mehaničnih avtomatov imajo večji pomen, vodijo nas k razmišljanju, od kod prihajamo in kam gremo, kdo nas vodi. V bistvu smo ljudje kot avtomati – ves čas ponavljamo iste gibe.
V Gledališču Konj, ustanovljenem leta 1993, ste uporabljali zelo različne lutkovne tehnike, ki so razgibale likovno dramaturgijo, in hkrati izbirali referenčna dramska besedila.
V obdobju Gledališča Konj se mi je zdelo, da je treba zapolniti neke vrzeli, ki so takrat zijale v našem lutkarstvu. Tako se je zazdelo, da lahko ta manko zakrpam, če izhajam iz časov, ko je bila lutkarija razuzdana, bolj ljudska. Tako sem naredil predstavo po motivih tradicionalne angleške igre Punch and Judy, naslovljeno Kdo bo Jodlu nataknil zanko?, uprizorjeno leta 2002. Jodl je najprej pretepel psa, potem svojo ženo, ob tla vrgel dojenčka, pobil policaja, hudiča ... Že pred tem smo prav tako s klasičnimi ročnimi lutkami ustvarili Napravite mi zanj krsto (1993), pri naslednji, Don Juan (1995), pa smo kombinirali marionete in javajke ter dodali še avtomat. Do takrat so pri nas igrali z javajkami kot celimi figurami z nogami, te so se vlekle za telesom, saj nog običajno niso animirali. Meni so se zazdele noge odveč in sem naredil tehnološko spremembo. Vodilo sem umestil v trup lutke, torej je bila roka pri animaciji v trupu, s čimer je lutka postala gibljivejša. Tako sem počasi razvijal svoj slog, ki je slonel tudi na tehničnih spremembah.
Te predstave smo igrali v KUD France Prešeren in tam je bila drugačna publika kot na primer v Cankarjevem domu, kjer sem ustvaril trilogijo na podlagi besedil nemškega romantičnega pisatelja E. T. A. Hoffmana, Zbogom, princ (2001), Peskar (2002), Svetnik Krespel (2003). Obdobje romantike mi je omogočilo razprtje nove dimenzije. Če je najprej prevladovalo srednjeveško-renesančno izhodišče, je romantika navrgla in prepletla nove teme, in to na bistveno bolj kontemplativen način, ki je zahteval tudi nove tehnike oz. nove načine uporabe klasičnih materialov.
Pri izdelavi lutk uporabljate različne materiale.
Lutke sem oblikoval tako iz papirja kot iz lesa. Včasih sem kombiniral les in stiropor, tudi kaširal. Že v začetku sem uporabljal le nekaj barv. Pozneje sem barve povsem opustil in dovolil materialu, da spregovori. Lutka ponuja sklop svoje tehnologije, ki je likovno zanimiva že sama po sebi. Lutke so v preteklosti običajno oblačili tudi zato, da so skrili tehnologijo, zame pa je tehnologija nekaj izredno zanimivega.
Raziskovanje lutkovnih tehnik je vaša prednost, ne nazadnje tudi zato, ker ste lutkarstvo študirali v Pragi.
Že pred odhodom na Češko sem ustvaril več predstav, s katerimi sem začrtal svojo ustvarjalno smer. V bistvu sem v tujini iskal zgolj potrditev, ali je pravilna, tudi zato, ker se je v tistem obdobju v slovenskem lutkarstvu začel zame nenavaden trend kombiniranja lutke in igralca, ki se je bolj kot z lutko ukvarjal z igralcem. Jaz pa sem čutil potrebo bo pristnejšem lutkarstvu. Nisem vpisal specialke, ampak sem obiskal nekaj čeških mojstrov in ugotovil, da imajo tisti, ki jih najbolj cenim, podoben pogled na lutkarstvo kot jaz. Češka mi je dala potrditev, da je moja ustvarjalna smer prava.
Ali bo nova muzejska postavitev omogočala, da bodo lutke polno zaživele?
Ko lutko pogledaš, začutiš njen potencial za gib, njeno gibljivost. Tudi če samo stoji ali sedi, je v njej ta potencial, ki pa ga lahko sproži že zgolj sprememba svetlobe, žarek sonca, nenadejana senca ... Vse to gledalca napelje na to, da začne sam animirati lutko. Tovrstno presenečenje sem doživel, ko sem postavljal lastno razstavo lutk v kostanjeviški cerkvi, ko je lutke animirala igra svetlobe in senc. Da so lutke v gledalčevi domišljiji zaživele, je bila dovolj že ustrezna osvetljava. Brez animatorja.
Pogledi, let. 6, št. 9, 13. maj 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
