Praznik dela in solidarnost
Kdor hoče kosilo, mora postati surov
Prvi maj, kakršnega smo poznali v tranzicijskih devetdesetih, protopraznik srednjega in ne toliko delavskega razreda, s tem pa protopraznik prostega časa. Praznik kresovanj in vrtnih zabav z žarom, praznik malega uniona in čevapčičev, praznik podaljšanih vikendov v Poreču, praznik tenisa, sprehodov, posedanja in pomenkovanja. Praznik dela, ki je opozarjal, da delo cenimo zato, ker implicira tudi počitek. Praznik, ki v sebi nosi spomin na to, da smo se dolgo borili in da je boj zdaj končno izborjen: boj za to, da se šolamo, da si s šolanjem prislužimo možnost za delo, z delom pa pravico do varčno, a udobno odmerjenega nedela. In tega je zdaj konec.
Prežitki starodobnih prvomajskih slavij s konca rajnkega 20. stoletja so danes bolj kot karkoli drugega prvovrstna metafora starajoče se države in njenih demografskih kakofonij. Praznik dela zadnja leta namreč pripada skoraj izključno še mladim upokojencem in tistim, ki bodo to postali v naslednjih letih, zadnja leta svoje karierne poti pa preživljajo predvsem tako, da poskušajo na vsak način potrošiti vse dopuste in nadure, ki so si jih prikopali za časa svojega aktivnega udejstvovanja v svetu dela. Dela prost dan torej pripada tistim, ki koncept dela prostega dne poznajo, razumejo in z njim živijo. Vsi ostali delamo dalje. Brez celokupnega razumevanja koncepta praznika.
Od nekdaj gojim prepričanje, da se je za preživetje srednjega razreda nujno boriti, saj srednji razred predstavlja optimalno etično izhodišče, med drugim ravno zaradi koncepta prostega časa. Pripadniki srednjega razreda so namreč tisti privilegiranci, ki imajo dovolj, da jim ni treba niti zavisti ali lakomnosti niti nečloveškega truda, hkrati pa premalo, da bi bili s svojim imetjem obremenjeni in bi ves svoj čas investirali v paranoidno obrambo svojega denarja. Pripadniki srednjega razreda so ljudje, ki imajo tako denarja kot časa ravno toliko, da jim nanju ni treba misliti in lahko mislijo na pomembnejše stvari. Kadar delajo, lahko spočiti mislijo na svoje delo, na tisto, kar je v delu namenjeno drugim, in na tisto, kar v njem pripada njihovi osebni samorealizaciji, kadar pa počivajo, imajo čas drug za drugega in kakovostne medčloveške odnose, sredi katerih rastejo tako pomenki o zasebnem kot pomenki o javnem, iz katerih rastejo zamisli za izboljšave, ki se na drugi strani spet prelivajo v delo kot delo za družbo, za njeno stabilnost in blaginjo.
Zato se mi zdi največja nevarnost pri vnovičnem premišljevanju prvega maja gledati nanj kot na praznik lenuhov. Eden izmed ličnih fašistogenih modnih dodatkov k načinu, na katerega se kot družba mislimo, je namreč diskreditacija s pomočjo koncepta lenobe. Blatenje vseh, ki so določene delavske pravice obdržali tudi v 21. stoletju, z argumentom, da je računati nanje šibkost, kakršne si dostojen človek ne bi smel privoščiti, in da mora vsak, ki ne bi rad obveljal za slepo črevo družbe, delati toliko, kolikor zmore, zmore pa vsak človek bistveno več, kot si lahko predstavlja. Z delavskimi pravicami, cenjene in spoštovani, ni čisto nič narobe. Narobe je to, da jih naraščajoč segment za delo usposobljenega in delujočega slovenskega življa nima.
Prekarni delavci smo namreč delavci, ki nenehno delamo. To seveda ne pomeni nujno, da delamo dobro in naredimo veliko, pa vendar je v naš modus operandi vpisano, da je treba nenehno rovariti, gledati na vse kot na potencialen biznis in na vsakogar kot na potencialnega delodajalca, predvsem pa se je nedopustno kadarkoli sprostiti. Sproščen človek je namreč mrtev človek. Prekarec, ki določeno količino časa ne dela, je iz obtoka. Je človek brez zvez, človek, za katerega ne bo nihče jamčil, predvsem pa zanj ne bo jamčilo njegovo delo, njegova vsem razvidna prizadevnost, delavnost, njegov neusahljiv zanos in neomahljiva ambicioznost. Kot v filmu Howards End, v katerem na začetku 20. stoletja obubožani mladenič dobro situiranemu dekletu razloži, da imajo iste geste pri ljudeh različnih družbenih razredov radikalno nasprotno simbolno vrednost in potegnejo za sabo radikalno nasprotne posledice: ko bogataš zamenja svoje življenjsko poslanstvo, to velja za znamenje spremembe življenjskega sloga, po možnosti podložene s tehtnim premislekom, ki ga je obrodilo kakšno leto kontemplativnega počitka, ko pa revež ostane brez službe, to velja za znamenje gotovega propada, saj delo izgubijo zgolj tisti, ki zanj niso sposobni, za nesposobnega človeka pa velja, da mu novega dela nikdar več ne bo nudil noben delodajalec pri zdravi pameti. Medtem ko se marsikaj spreminja, marsikaj ostaja isto, in deprivilegirani družbeni razredi si tudi po stotih letih ne moremo in ne smemo privoščiti, da bi nas kdo zalotil brezdelne.
Aprila so v Mestnem gledališču ljubljanskem začeli uprizarjati Brechtovega Dobrega človeka iz Sečuana. Zgodbo morebiti poznate: ne pretirano racionalna, a vsaj načeloma milostna prostitutka Šen Te od bogov, ki brez upa zmage v svetu ljudi iščejo dobrega človeka, dobi nekaj denarja in z njim zažene majhen trafikantski biznis. Ker, kot rečeno, ni pretirano racionalna, a vsaj načeloma milostna, s poslom ne kaže najbolje, in ko zares zariba, si izmisli preobleko: namišljenega bratranca Šuj Taja, hudo racionalnega in niti najmanj milostnega, ki spotoma postane tobačni magnat in kapitalist prvega razreda; Šen Te, kadar se prikaže, pa daje vtis nekoga, čigar dobrote dejanja njenega fiktivnega bratranca niso uspela umazati. Zakaj vam vse to razlagam? Ker je problem paradigmatski in koristen tudi za današnjo rabo. Vsi smo dobri, kadar razmišljamo abstraktno in kadar govorimo o stvareh, ki nas neposredno ne zadevajo. Kadar pa gre za vprašanja našega vsakdanjega kruha, vsi začnemo igrati po pravilih, ki so dana, ki so neposredno na razpolago, ne glede na to, koliko bi jih sicer radi preobračali in kako izprijena se nam zdijo. Če si še enkrat izposodim Brechta: najprej hrana, šele nato morala. Kdor hoče kosilo, mora postati surov.
Ena največjih težav v zvezi s prekariatom tako še vedno ostaja pomanjkanje razredne zavesti oziroma to, da se večji delež tistih, ki mu pripadajo, z njim ne identificira, marveč se iz neznanega razloga identificira z razredom tistih, ki živijo na njegov (tj. naš) račun. Kar je nekoč rekel Steinbeck, še zdaleč ne velja zgolj za Američane: reveži vsega sveta imajo namreč to nenavadno navado, da so se prej pripravljeni videti kot milijonarji, ki preživljajo težko obdobje, kakor pa kot razred izkoriščanih.
Zato je tisto, na kar bi veljalo spomniti v zvezi s praznikom dela, predvsem solidarnost. Neko osnovno zavezništvo, ki bi se ga prekariat lahko priučil iz zgodovine proletariata. Zavedanje, da smo si seveda različni in da je prav, da smo si, kljub vsemu pa nam gre, kot nam je vedno šlo, za skupen cilj. Za pravico do dostojnega življenja.
Pogledi, let. 6, št. 9, 13. maj 2015