Katarina Marinčič, pisateljica
Ne zdi se mi pomembno, da sem všeč vsem
Foto: Igor Zaplatil
23. 05. 2015
Pisateljica Katarina Marinčič, ki na ljubljanski Filozofski fakulteti poučuje francosko književnost 18. in 19. stoletja, je nase opozorila že s prvencem Tereza (1989). Pozneje je izdala še romana Rožni vrt (1992) in Prikrita harmonija (2001), slednji ji je leta 2002 prinesel Delovo nagrado kresnik. Napisala je tudi zbirko zgodb O treh (2005), ki je bila nagrajena z Dnevnikovo fabulo, njeno najnovejše delo, roman Po njihovih besedah, ki je izšel pri založbi Modrijan, pa je pred kratkim prejel kritiško sito Društva slovenskih literarnih kritikov in se uvrstil na seznam desetih nominirancev za letošnjo nagrado kresnik.
Z avtorico sva se sprehodili v preteklost, se dotaknili njenih pisateljskih začetkov in takratne literarne scene ter spregovorili o fikcionaliziranih in resničnih čudakih, o razsvetljenski tradiciji, pa tudi o Charlieju in samopodobi Francozov.
Romaneskni prvenec Tereza, družinsko-meščanski roman, ste izdali pri enaindvajsetih. Se spomnite svojih pisateljskih začetkov? So vas k pisanju spodbujali v ožjem družinskem okolju?
Nihče me ni nikoli neposredno spodbujal, res pa je, da sem pri pisanju imela možnost opazovati svojega očeta Andreja Hienga. Njegovo pisateljsko življenje se mi je zdelo najlepše od vseh življenj, kar jih lahko imaš: veliko si sam, sediš, razmišljaš in si po svoji volji odmerjaš čas. Že takrat sem z otroško lucidnostjo opazila, da oče, čeprav se pri pisanju včasih mršči in nervozno stiska zobe, v svojem delu zelo uživa. Pisanje se mi je torej že na zunaj kazalo kot nekaj lepega. Pozneje se mi je zazdelo, da morda premorem tudi nekaj talenta. Gotovo pa je bilo pri vsem skupaj pomembno, da je v naši družini umetniški poklic veljal za povsem »normalnega« in samoumevnega. Vem, da je to velika sreča: zagotovo niso vsi mladi ljudje, ki stopajo na umetniško pot, v svojem najožjem okolju deležni takega razumevanja – pa če jih imajo starši še tako radi. Umetnost smo pri nas doma šteli za resno delo, resnejše kot zaposlitve, ki mogoče prinesejo več denarja. Z očetom sva se o književnosti pogovarjala zelo malo, o tem, kaj piše on in kaj jaz, še veliko manj. Bistveno je bilo splošno vzdušje v družini, pa najbrž tudi dejstvo, da je bil oče mojster v izbiranju knjig, ki mi jih je od najzgodnejših let podtikal v branje.
Otroci umetnikov naj bi bili nekoliko tekmovalni in v nenehnem boju s starševsko senco …
Beseda »senca« me v povezavi z mojim očetom kar malo zabava. Kdor ga je osebno poznal, ve, da to ni bil človek, ki bi metal senco. Kvečjemu v blagodejnem smislu, kot lepo drevo na vroč poletni dan, ne pa kot neka temačno obremenjujoča prisotnost. Mislim, da se tudi sam ni obremenjeval s tekmovalnostjo ali razmišljanjem o svoji veličini. O sebi je imel včasih seveda tudi kritično mnenje, ampak če mu kaj ni uspelo, zagotovo ni tuhtal o nepremagljivih sencah. To se mi zdi zdravo stališče, domišljam si, da sem ga majčkeno podedovala, poskušam ga ohraniti. Oče je imel smisel za humor, začinjen z ironijo in samoironijo. Ni bil samovšečen človek. Če sem morda stremuška in tekmovalna, za to gotovo ni kriv on.
Vaš romaneskni prvenec je nastal v obdobju, ko je bila slovenska literarna pokrajina precej bolj maskulinizirana. Poleg tega je prva dva romana, Terezo in Rožni vrt, izdala zamejska založba Wieser iz Celovca. Je bilo to dvoje povezano?
»Ne zdi se mi pomembno, da sem všeč vsem. Pomembno pa je, da lahko, če uporabim Balzacov izraz, bistroumni bralec, četudi z manj naklonjenosti, bere mojo knjigo in ji sledi.«
Z izdajo prvenca sem imela precejšnjo srečo. Za roman Tereza - ljubezenske zgodbe, ki sem ga povsem naivno poslala na več naslovov, sem poleg Wieserjeve prejela ponudbo še ene slovenske založbe. No, založba Wieser, ki ji niti nisem poslala rokopisa, me je sprejela po zaslugi takratnega urednika Lada Kralja, ki je prebral odlomek v Sodobnosti, me vprašal, ali je roman že končan, ga prebral in se nemudoma odločil, da ga uvrsti v program. Eleganco in velikodušnost te odločitve danes razumem bolje, kot sem jo takrat. Založnik Lojze Wieser je potem predlagal, da črtamo podnaslov, ki se mu je zdel po nepotrebnem zavajajoč. Romani se prodajajo bolje kot zgodbe, je razložil – in me takoj prepričal.
Kako so vas kot mlado avtorico sprejeli moški pisateljski kolegi?
To je eno izmed vprašanj, na katera najbrž odgovarjam z zoprno naivnostjo. Občutka, da me moški kolegi izrivajo, nisem imela nikoli. Seveda še zmeraj – in niti slučajno samo na literarni sceni – naletimo na izpade in izgrede, ki konkretnim moškim niso ravno v čast. Takšne krivice in žalitve opazim predvsem, kadar se dogajajo drugim ženskam, sama sem zanje precej imuna. Glede na to, koliko sijajnih pisateljic in pesnic trenutno ustvarja pri nas, pa mislim, da lahko ob raznih nebogljenih mačizmih preprosto skomignemo z rameni.
V zgodnejših delih ste se bolj kot v poznejših posvečali (netipičnim) ženskim figuram. Kakšne so bile te ženske in kam so se umaknile?
Ne vem, ali gre tukaj za kakšno posebno spremembo. Že pri prvem romanu, ki je tako lepo, naivno naslovljen po junakinji, so me nekateri dobrohotni kritiki spraševali, ali se zavedam, da mi je najbolj uspel lik trgovca Barde, moža srednjih let, pa da so ženski liki pravzaprav v ozadju, z naslovno junakinjo vred. Na to lahko odgovorim zgolj s poskusom zelo amaterske psihološke samoanalize. Zdi se mi, da gre pri mojem pisanju predvsem za pogled od zunaj, za opazovanje, ki je povezano z globokim zanimanjem, ne pa s tem, da bi skozi pisanje razčiščevala svoje dileme. Od nekdaj me mika gledati v čim bolj drugačno in drugo. Če banalno poenostavim: moški me najbrž zanimajo zato, ker nisem moški. Temu lahko rečeva tudi želja ali celo potreba po distanci. Uporaba moškega pripovedovalca pa je lahko tudi zgolj jezikovni manever, slogovno sredstvo. Dvomim, da nas spol pri pisanju zaznamuje na enak način, kot nas v resničnem življenju. Primer iz literarne zgodovine: Tolstoj in Flaubert sta imela, vsak na svoj način, v resničnem življenju dokaj problematičen odnos do žensk; pa vendar sta kot umetnika o ženskah povedala psihološko točnejše in celo sočutnejše stvari kot katerakoli meni znana pisateljica.
Vaše knjige vsebujejo kar nekaj zgodovinskih podatkov. Koliko je vaše pisanje povezano s predhodno fazo raziskovanja?
Gradivo sem v pravem pomenu »zbirala« predvsem za roman Prikrita harmonija, ki se godi v času prve svetovne vojne. Z mikrofilmov sem prebrala vse takratne časopise, ker sem hotela poustvariti predvsem vzdušje neke dobe. Sicer pa verjetno res še nikoli nisem napisala zgodbe, ki bi si jo povsem izmislila. Tudi tiste zgodbe, ki nimajo eksplicitnega zgodovinskega okvira, sem »nekje slišala«. V novelistični zbirki O treh se zadnja zgodba o Zlatku iz Litije ne navezuje na zgodovinsko ozadje, je pa v resnici zelo natančno povzeta po resničnih dogodkih. V tem smislu tudi nimam posebnega odnosa do zgodovinskih motivov, doživljam in uporabljam jih kot vse druge motive. Pri zgodbah me zanima predvsem človeška psihologija. Zakaj si jih ne izmišljujem čisto sama? Saj v določenem smislu si jih. Mislim, da tu vendarle vsi počnemo isto, pisatelji, pa tudi pesniki: na novo, po analogiji sestavljamo fragmente, ki smo jih nekje pobrali.
»Opredelila bi se za razsvetljensko tradicijo, ki mi je blizu tako po formi kot po duhu. Predvsem zato, ker je razsvetljenska literatura premogla pogum, da se je na ustvarjalen način in brez sramu zgledovala po starejših književnostih.«
Na sledi katere literarne tradicije ste, če bi se morali »popredalčkati«?
Če se res moram opredeliti, bi se iz več kot enega razloga opredelila za razsvetljensko tradicijo, ki mi je blizu tako po formi kot po duhu. Predvsem zato, ker je razsvetljenska literatura premogla pogum, da se je na ustvarjalen način in brez sramu zgledovala po starejših književnostih. Za Diderotovim ali Sternovim eksperimentiranjem stojita izjemno široka izobrazba in poznavanje tradicije. Zato so njune umetnije tudi speljane s tolikšno sproščenostjo in samoumevnostjo. Čeprav so mi vsaj nekateri postmodernisti zelo blizu in jih spoštujem, jih 18. stoletje po mojem prekaša v erudiciji in sproščenosti – ki se med sabo nikakor ne izključujeta, nasprotno.
Če povzamem lok vašega pisanja, ste prešli od družinsko-meščanske kronike, ki gradi na medosebnih odnosih, k fikcionalizirani biografiji, ki se bolj osredotoča na posameznika in njegovo vlogo v svetu. Ali sami zaznavate ta premik?
To je zelo točna opazka, če mi je všeč ali ne. V zgodnejših knjigah so me gotovo bolj zaposlovali medčloveški odnosi, podrobnosti so mi zbujale resnobno zanimanje, medtem ko je moj današnji pogled na svet bolj humoren, bolj panoramski, s tem pa verjetno, žal, tudi bolj egocentričen. Ko sem bila mlajša, sem imela občutek, da se moram ukvarjati predvsem z intimnimi stvarmi: z ljubezenskimi zgodbami, družinskimi odnosi ... Ne vem, ali gre z biografskega in moralnega stališča za dober premik ali ne. A pri junakih mojega zadnjega romana, Mayu, Schliemannu in Pacepi, me je navsezadnje pritegnilo prav njihovo popolnoma ekskluzivno zanimanje zase.
V svojih delih se pogosto poigravate z romanesknimi žanri, omenila sem že družinsko kroniko in primesi meščanskega romana, pa ljubezenski roman, v najnovejšem delu Po njihovih besedah se zdi, da se žanrska heterogenost še razveje – v njem najdemo od epske pesnitve do dramskih vložkov, pravzaprav celo zakladnico žanrov in slogov. Kakšno vlogo odigra formalna plat?
Odločitev za formo je prišla iz vsebine. Prej enostavno nisem naletela na zgodbo, ki bi me spodbudila k takšnemu poigravanju. Mislim, da bi se mi to zaradi manj kilometrine in izkušenj v zgodnejših delih tudi slabše posrečilo. Upala sem si sicer že od nekdaj, v zadnjem romanu pa sta želja po formalnem eksperimentu in vsebina sovpadli. Vendar si ne želim ponavljati tega vzorca. V naslednjem delu bom najbrž pisala drugače, pač spet v skladu z vsebino.
Po drugi strani pa prav poigravanje z obliko zgodbo fragmentira, sesuva in izmika bralcu možnost popolne identifikacije s katerimkoli od treh protagonistov, niti s pisateljem Pavlom. Kako bi zagovarjali »mesenost«, življenjskost svojih junakov? Da jim slednje nekoliko umanjka, je zaznati kot očitek v sicer izjemno pozitivnih kritiških odzivih.
Na tako poglobljene in blage kritike, kot sem jih bila deležna ob tem romanu, se res ne bi odzivala samoobrambno. O takih pripombah čisto mirno razmislim, če se mi po premisleku zdijo utemeljene, jih poskušam nekako upoštevati, za prihodnjič. Kritik je navsezadnje (samo) bralec, bralec pa je pomemben. No, pri kritiških odzivih se mi zdi zanimivo, da se ni, z eno samo res svetlo izjemo, nihče spraševal o tem, v kolikšni meri mi je uspelo vzpostaviti odnos z bralcem. Koliko se mi je posrečilo (po vzoru Diderota in Sterna) zaplesti bralca v nekakšen prijateljski prepir ... To je morda manever, ki so ga kritiki nekoliko spregledali. S tem seveda nočem reči, da bi ga morali hvaliti. Rada bi slišala, ali se mi je posrečil.
V romanu sem hotela doseči dvojni učinek. Po eni strani stalno zavedanje, da beremo literaturo, umetno ustvarjeno zgodbo, ob kateri se je nekdo zabaval, ko jo je pisal, in pri tem upal, da se bo zabaval tudi tisti, ko jo bo bral. Kljub temu pa sem si želela, da bi bralec tu in tam zdrsnil v zgodbo in se morda celo razjezil, ker mu je bila nenadoma odvzeta. Drugače povedano: če gre za jezo, omejeno na občasno nejevoljo, mi je to celo všeč. Če pa postane moteče do te mere, da je nekdo neprestano frustriran, mi pri tem konkretnem bralcu žal ni uspelo. Ne zdi se mi pomembno, da sem všeč vsem. Pomembno pa je, da lahko, če uporabim Balzacov izraz, bistroumni bralec, četudi z manj naklonjenosti, bere mojo knjigo in ji sledi.
»Če kdo med dobrimi knjigami napiše tudi kakšno slabo, v tem res ne vidim težave. Balzac je med dvema odličnima romanoma napisal deset slabih knjig. Mislim, da na to gledamo preveč čistunsko in tragično, preveč je škodoželjnosti in zgražanja.«
Poistovetiti se z literarnim junakom ali pri bralcu sprožiti tovrstno identifikacijo se mi tokrat ni zdelo bistveno. Ti liki so vendar obrobni ljudje, čudaki, strašni egoisti – in prav je, da bralcu ostanejo majčkeno tuji. Kdo pa se lahko poistoveti s Schliemannom? In ne vem, ali bi se kdo sploh hotel identificirati s Pacepo in Karlom Mayem ... Saj se denimo tudi z junaki Franza Kafke v vseh detajlih ne moremo identificirati. Vselej gre za neko zunanjo perspektivo.
»Morda je naloga literature, da razsvetljuje naključja,« v romanu Po njihovih besedah zapiše pisatelj Pavel. A je v tem skrit vaš kredo ali splošna resnica literature?
Literatura nima nobene strogo določljive funkcije, razen tistih najbolj visokoletečih poznorazsvetljenskih ciljev: tako kot sleherna umetnost tudi literatura civilizira človeštvo. Leposlovje vendar ni nekaj enovitega. Nekatera besedila morda res razsvetljujejo naključja, nekatera deloma pojasnjujejo mehanizme, po katerih deluje svet. Spet druga besedila počno kaj drugega ali sploh ničesar. Govoriti o nalogah in funkcijah literature se mi zdi naivno, včasih tudi rahlo nasilno početje.
Kako bi vendarle zagovarjali knjigo, branje, literaturo, če bi vas spraševali po njihovem smislu in uporabnosti v današnjem svetu?
Mislim, da lahko v obrambo knjige uporabimo enake argumente kot v obrambo umetnosti nasploh, ali pač v obrambo vseh človeških početij, ki niso usmerjena v takojšnji dobiček. Voltaire je, in to ravno v pesmi, ki slavi materializem in svobodno trgovino, lepo zapisal, da so odvečne stvari v resnici zelo potrebne. Včasih niti ni treba dolgo čakati, da se pokaže njihova uporabnost. Nalašč povem preprosto (saj zagovarjati je umetnost treba pred »preprostnjaki«, ali ne?): najuspešnejši ljudje na svetu – Bill Gates, Steve Jobs, če hočete – ne prihajajo iz ekonomske stroke. So individualisti, obdarjeni vsaj z zametki umetniških talentov, in to jim najbrž pomaga razumeti tudi mehanizme, po katerih deluje trg. Ah, za mnoge politike je tole najbrž še vedno pretežka razlaga ...
V aktualnem delu operirate s pojmi, kot je »laž«, »umetniška samovolja«, po drugi strani pa je pojem »laži« v povezavi z »umetnostjo« ne nazadnje tudi po tragični izkušnji francoskega Charlie Hebdo precej problematičen …
Ne vem, ali gre pri tragediji s Charliejem res za nesporazum v pojmovanju umetnosti. Mislim, da gre v konkretnem primeru za travmatičen trk dveh pogledov na svet, ki pa sta oba popreproščen odraz svojih civilizacij. Seveda, braniti je treba sleherno svobodo, ki ne ogroža drugega. In norčevanje, če se komu zdi še tako bogokletno, ne ubija. Tu ni kaj razpravljati. A medijsko izpostavljanje tega dogodka se mi zdi – z naše, zahodne stani – precej hipokritsko. Ne da bi morali Charlieju posvečati manj pozornosti. Nasprotno, s stališča zahodne civilizacije bi bilo nujno, da bi se veliko večkrat odzvali tako množično, kot smo se v primeru zločina nad karikaturisti. V saudskem zaporu sistematično bičajo blogerja. Ženskam v tej »zahodni zaveznici« grozi zapor, če si drznejo voziti avto. Pa je direktorica Mednarodnega denarnega sklada Christine Lagarde nedavno preminulega vladarja te dežele meni nič tebi nič označila za »diskretnega feminista«. Ja, saj so se obilno norčevali iz nje – Francozi to še vedno znajo.
Kaj bi se lahko Slovenci naučili od Francozov?
No, v tem primeru je moj »pogled od zunaj« zagotovo naiven in idealizirajoč. Pa vendar. Pri Francozih mi je izjemno všeč, da veliko in ognjevito polemizirajo. Če pogledamo v njihovo zgodovino, denimo na spopad med katoliško in laično stranjo ob koncu 19. stoletja, in to polemiko primerjamo s polemiziranjem med slovenskimi klerikalci in liberalci, bomo ugotovili, da je francoska razprava potekala na višjem intelektualnem nivoju, a je bila hkrati bistveno bolj surova in odkrita. Pri nas, pa najbrž to velja tudi za širši srednjeevropski prostor, so stvari velikokrat zavite v hinavčenje. Kdor nekaj pove naravnost, hitro obvelja za agresivneža. V resnici največ gorja, največ nasilja, povzročijo neartikulirani sentimentalneži, cmeravci. Francozi znajo biti strašno nesramni – in pri tem strašno vljudni. Nisem prevelik frankofil, a to držo občudujem.
Kakšen je v tem smislu francoski knjižni trg? Dovolj odprt za »tuje zgodbe«, recimo takšne, kot so vaše?
Tukaj sicer nisem dober vir informacij, moje poznavanje Francozov je vendarle omejeno na določen sloj. Ljudje, s katerimi sodelujem in prihajam v stik v svojem profesorskem poklicu, so seveda visoko kultivirani in imajo temu primeren odnos do drugih literatur. Kolikor pa lahko sodim od daleč, je odnos Francozov do drugih kultur najbrž še vedno pod vplivom njihove kulturne vloge v preteklosti, nekdanje veličine. Francozi so bili skozi najmanj dve stoletji narod, ki je seval navzven. Položaj je bil drugačen kot denimo v Nemčiji, kjer se je od nekdaj veliko prevajalo, ali pri nas, ki smo se oplajali s tujimi vplivi. Tudi če se sprehodim po bolje založenih italijanskih knjigarnah, vidim, da je prevodov več kot v Franciji. Celo angleški in ameriški prostor se mi zdita v tem smislu radovednejša. Morda se motim. In po drugi strani: sevanje navzven vsaj deloma še vedno traja. Da se je iz travmatične izkušnje kolonializma izluščilo nekaj tako sijajnega, kot je sodobna frankofonska književnost, vendarle govori tudi o kulturni moči matičnega naroda, ali vsaj njegovega jezika.
Čeprav niste »hiperproduktivni«, ste za vsako knjigo, ki ste jo napisali po letu 2000, prejeli kakšno nagrado. Za Prikrito harmonijo ste dobili Delovo nagrado kresnik, za zgodbe O treh Dnevnikovo fabulo, za najnovejši roman Po njihovih besedah kritiško sito. Kakšen odnos imate do nagrad?
Morda laskava ugotovitev, da za vsako knjigo prejmem kakšno nagrado, izvira prav iz tega, da nisem hiperproduktivna. Nagrado prejmem vsakih pet let – kak produktivnejši avtor ravno tako, le da vmes napiše knjigo ali dve, ki morda nista nagrajeni. Moram reči, da mi slabšalni izraz »hiperproduktivnost«, ki se mnogokrat uporablja tudi za izvrstne avtorje, ni blizu. Sama bi se prav rada znašla nekje na pol poti, naredila zdrav kompromis med hiperproduktivnostjo in počasnostjo, pa ne gre. Takšen je pač moj naravni ritem. Pisateljev naravni ritem je treba spoštovati. Če kdo med dobrimi knjigami napiše tudi kakšno slabo, v tem res ne vidim težave. Balzac je med dvema odličnima romanoma napisal deset slabih knjig. Mislim, da na to gledamo preveč čistunsko in tragično, preveč je škodoželjnosti in zgražanja.
Kaj je trenutno najti v vaši pisateljski delavnici?
Trenutno se ukvarjam predvsem s svojo fakultetno službo, z zadnjimi predavanji in izpiti v tem študijskem letu. Čisto fizično še ne nastajajo nova besedila, imam pa že kar jasen načrt. Mislim, da bom čez poletje ali jeseni začela pisati novo knjigo, ki bo nekoliko krajša od aktualne, zato nanjo verjetno ne bo treba čakati deset let.
Pogledi, let. 6, št. 9, 13. maj 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
