Razstava Muzej krasa
140.000 let na enem mestu
02. 06. 2015
V Postojni so nekdanjo staro stavbo garnizijske komande obnovili in priredili za muzejsko dejavnost. S tem je Notranjski muzej pridobil nove prostore in postavil osrednjo stalno razstavo, poimenovano Muzej krasa.
Tako se je delno uresničila stara želja, da Postojna s Postojnsko jamo, Inštitutom za raziskovanje krasa in Muzejem krasa postane svetovni center krasoslovja. Tradicija proučevanja krasa je pri nas dolga, vse od Valvazorja naprej, in kar logično se zdi, da bi se na področju t. i. Postojnskih vrat, ki so najnižji prelaz med alpskim in dinarskim pogorjem, oblikoval center, ki bi gostil znanstvenike in laične radovedenže z vsega sveta.
Beseda kras sproži v naših mislih vrsto asociacij, najprej na podzemne jame in apnenčaste planote, na presihajoča jezera in ponikalnice, nato na kamnite zidove, ki ščitijo in mejijo polja v vrtačah in na planotah, na kamnite hiše s tipičnimi kraškimi borjači, na hrast, brin in črni bor, ne nazadnje na grafike Lojzeta Spacala. Kras je dramatična, slikovita, trda in očarljiva pokrajina.
In prav tej pokrajini je posvečen novi muzej v Postojni, ki podaja celostno sliko Krasa – vse od flore in favne, geomorfologije in geologije krasa, podnebnih značilnosti in hidroloških posebnosti, do človekove naselitve tega prostora, skupaj z arheološkimi najdbami od prazgodovine do srednjega veka (zaklad Predjamskega gradu), etnoloških značilnosti in gospodarstva, kot tudi zgodovino jamarstva ter kart razprostranjenosti kraških jam in rek. Z odlično postavitvijo in dobrim vodstvom po razstavi, ki ga nudijo v muzeju, lahko obiskovalci znatno dopolnijo svoje znanje o krasu.
»Z odlično postavitvijo in dobrim vodstvom po razstavi, ki ga nudijo v muzeju, lahko obiskovalci znatno dopolnijo svoje znanje o krasu.«
Naj spomnimo, ime Kras skriva v sebi stari predindoevropski koren, izhajajoč iz besede kara = kamen. Iz tega je nastalo tudi antično ime za našo pokrajino, Carsus. To je skozi stoletja dobilo novo obliko: v slovenščini Kras, v nemščini Karst in v italijanščini Carso. In ni odveč še enkrat ponoviti, da se je strokovni termin za kraške pojave oblikoval prav na podlagi zgodovine raziskav slovenskega krasa in govori o tem, kakšne so značilnosti krasa, njegove posebnosti in kateri naravni procesi so ga oblikovali. Tako termin kras označuje pokrajino, ki leži na vodotopnih in vodoprepustnih kameninah (apnenec ali dolomit), kjer so vidne posebne površinske in podzemske oblike, tako imenovani kraški pojavi, in kjer so podzemeljski vodni tokovi (reke ponikalnice). Termin »klasični kras« pa označuje konkretno pokrajino med izviri Ljubljanice in Tržaškim zalivom. Vse podobne pokrajine po svetu se tako imenujejo kraške, kras z malo začetnico. Kras z veliko začetnico pa je krajevno ime, ki označuje apnenčevo razgibano planoto nad Tržaškim zalivom. In četudi je Trst najsevernejše jadransko oziroma sredozemsko pristanišče, Kras zaradi mokrih in mrzlih zim, ko čez planoto neusmiljeno piha mrzli severovzhodni veter (burja), težje prištevamo med tipične sredozemske pokrajine. Pa tudi zato, ker na planoti nad Trstom, čeprav so poletja na Krasu vroča in suha, ne uspevajo oljke, ta najznačilnejša sredozemska drevesa. Zato pa tod najdemo vinsko trto, češnje, breskve, slive in orehe.
V kraških nedrjih se skriva tudi svetovna znamenitost – Škocjanske jame, ki so bile leta 1986 vpisane na Unescov seznam svetovne naravne dediščine kot največji znani podzemski kanjon na svetu, kot primer stičnega krasa, ki se je razvil med flišem in apnenci, kot izjemen ekosistem in kot področje kulturnozgodovinskega pomena, saj je Škocjanske jame človek naseljeval vse od mezolitika naprej. In ne nazadnje je območje Škocjanskih jam zgodovinskega pomena s stališča temeljnega raziskovanja krasa in kraških pojavov.
Najstarejši sledovi človekovega bivanja na Krasu segajo v paleolitik, v staro kameno dobo 140.000 let pred našim štetjem, v neolitiku pa že najdemo prve naselitve človeške skupnosti, ki so se ukvarjale z ovčerejo in kozjerejo. Žal so v muzeju predstavljeni le artefakti iz najstarejših arheoloških obdobij, tisti, najdeni v jamah, predmeti iz mlajših obdobij, iz bronaste in železne dobe ter antike, ko je bil Kras gosto poseljen s številnimi gradišči, pa so ostali v depojih.
Kulturno krajino, kot jo poznamo danes, pa so začeli takratni prebivalci oblikovati že v času bronaste dobe. Danes vidimo, kako se je človek prilagodil temu kamnitemu svetu, ga ponekod posadil z vinogradi, sadovnjaki, z vrtninami po rodovitnih vrtačah, teren pogozdil s črnim borom, črnim gabrom, hrastom, brinjem in rujem. Travnike bogatijo cvetlice – avtohtona potonika, gorski kosmatinec, bratinski svišč, žajbelj, rutica ... Vsa voda je na krasu pod zemljo, tako so bile včasih lokve edine, ki so človeka in živino oskrbovale z vodo. Kraški človek je zidal hiše iz kamna, razvil suho gradnjo mejnih zidov in se lotil posebnih obrti – kamnarstvo, bičarstvo, apneničarstvo, smolarstvo in poleg pridobivanja terana še znameniti brinjevec, ki je okrepčal spretne kamnoseke ob lomljenju različnih vrst kamna v kamnolomih. Klesanje umetelno oblikovanih portalov, stopnišč, miz, žlebov, vodnjakov in kamnitih korit je postala visoka mojstrska obrt, ki je ponekod še vedno živa.
Vse to in še marsikaj je na znanstven in hkrati poljuden način prikazano v muzeju, saj je prezentacija potekala pod budnim očesom muzejskih kustosov in kustosinj s področij arheologije, etnologije, zgodovine, biologije, speleologije, umetnostne zgodovine, pa tudi konservatorjev in restavratorjev. Zanimiva je zgodba kustosa biologa mag. Slavka Polaka, ki je kot naravovarstvenik veliko na terenu: govori o obogatitvi muzejske zbirke, kjer lahko poleg človeške ribice vidimo še jamske kozice in drobne jamske hroščke, kot sta drobnovratnik in jamski brzec.
Namreč, pred dobrimi osemnajstimi leti so gozdarji Polaku pokazali 35 metrov globoko brezno nad Jelenjo drago na jugovzhodnem robu Snežnika. Ob prvem spustu v brezno je opazil nekaj jamskih hroščkov. Takoj je prepoznal jamskega brzca brezokca in jamske mrharčke, ki so podobni znamenitemu drobnovratniku, le da nimajo tako napihnjenih zadkov. »V muzeju sem hroščke naslednje dni prepariral in primerek, ki sem ga podrobneje pregledal, je res pripadal vrsti Parapropus sericeus, ki živi v jamah južnega dinarskega območja Slovenije. To vrsto je na Snežniku našel že Egon Pretner in se mi zato najdba ni zdela nenavadna.« Po štirih letih se je ponovno lotil pregleda prepariranih hroščkov in med njimi tokrat opazil razlike. »Znanstvena mrzlica je naraščala, ko sem s police potegnil Jeannelovo monografijo jamskih hroščev. Kar nisem mogel verjeti, da imam pod mikroskopom primerek rodu Spelaeodromus, ki ga je leta 1885 opisal znani hroščar Edmund Reitter. Poznana pa je bila ena sama vrsta, ki naj bi živela v hladnih ledenih jamah na Velebitu.« Odkritje Spelaeodromusa v Sloveniji je bilo nepričakovano, saj velja naša dežela za dobro raziskano. Polak je potihem upal, da so primerki s Snežnika nova, za znanost še neznana vrsta, saj je bilo to nahajališče zelo oddaljeno od prvega. In res, natančne študije so pokazale, da je hrošček, ki ga je našel Polak, nova vrsta. Poimenoval ga je Spelaeodromus sneznikensis, in ker se v biološki znanosti vsaka vrsta poimenuje najprej z rodovnim imenom in nato z vrstnim pridevnikom, ki se mu doda še ime avtorja opisa oziroma najditelja, se danes hrošček imenuje Spelaeodromus sneznikensis POLAK, 2002. In favna jamskih hroščev je v Sloveniji bogatejša za novo endemično vrsto. Dali so mu tudi slovensko ime – snežniški snežničar, ker živi v hladnih jamah snežnicah. Pozneje so spet našli snežničarja, tako da prva najdba ni bila zgolj naključna.
Postojnski muzej hrani še vrsto zgodb in ena od njih se dotika prav muzejskih začetkov, njegovega ustanovitelja slikarja in muzealca Lea Vilharja, iskrivega in radovednega popotnika, rojenega v Velikem Otoku pri Postojni. Pred italijanskimi fašističnimi oblastmi se je umaknil že leta 1923 in se preselil v Ljubljano. Nato pa sta ga nemir in radovednost popeljala v svet; najprej v Švico, nato v Italijo, kjer se je v Milanu leta 1925 vpisal na privatno šolo za slikarstvo, se za tri leta umaknil v Francijo in od tam krenil v Maroko, pozneje pa še v Alžirijo, kjer ga je vichyjska vlada aretirala in internirala v koncentracijsko taborišče Mecheria. Po triindvajset let dolgi odisejadi se je Vilhar leta 1947 vrnil v Postojno. Začel je z zbiranjem muzejskega gradiva in že leta 1951 postavil prvo muzejsko zbirko. Do upokojitve leta 1964 je bil ravnatelj Notranjskega muzeja. Tako je nastal splošni muzej, ki zbira in skrbi za muzejsko gradivo Notranjsko-kraške regije in hkrati specialni muzej, ki zbira speleološko in speleobiološko gradivo s krasa; v tem je edinstven v Sloveniji in med redkimi na svetu.
Pogledi, let. 6, št. 10, 27. maj 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
