Samira Kentrić: Balkanalije
Zgodba o koreninah
16. 06. 2015
Balkanalije se začnejo kot socialni portret otroka, ki je odraščal v priseljenski delavski družini v socialistični Jugoslaviji, iztečejo pa kot mojstrska likovna monografija Samire Kentrić v kapitalistični Sloveniji.
Revolucionarno leto 1968 je bilo v znamenju levičarske ekspanzije, anarhizma in Cheja Guevare, študentskih nemirov in protestov proti vietnamski vojni, Beatlov in psihedeličnega rocka, hipijev in pacifizma, marihuane in LSD-ja, svobodne ljubezni in – Starta. Legendarna zagrebška družbenopolitična revija se je namreč snovala ravno v teh viharnih časih, prva številka pa je ugledala luč sveta januarja 1969. V nasprotju z dolgočasnimi in duhamornimi socialističnimi časopisi, ki so polnili kioske od Triglava do Gevgelije, je bil Start že na pogled drugačen s svojim kvadratastim formatom, ki je povsem odstopal od ustaljenih norm, še bolj pa z atraktivnimi naslovnicami bolj ali manj oblečenih lepotičk. Odlični družbenokritični in analitični teksti najboljših takratnih jugoslovanskih novinarjev, pronicljivi intervjuji, eksotične reportaže z različnih koncev sveta, umetniške črno-bele fotografije, dober tisk in papir ter domiselno oblikovanje notranjih strani so novorojeni Start že takoj postavili med najboljše časopise v državi. Seveda ne moremo niti mimo znamenitih dupleric z golimi dekleti (zaradi katerih smo, jasno, najstniki takrat sploh kupovali revijo), ki še dandanes vse zbledele kljubujejo času na zamaščenih stenah zakotnih avtomehaničnih delavnic ali kabinah starih tovornjakov in zaradi katerih so Start brali tako rekoč vsi v državi, od profesorjev na univerzah do bosanskih delavcev na gradbiščih. Pa še nekaj je imel Start, s čimer se ni mogla pohvaliti nobena druga revija tistega časa – politično ilustracijo.
V nasprotju s knjižno, ki zgolj dopolnjuje ali v najboljšem primeru nadgrajuje tekst, pa je časopisna ilustracija, čeprav se ravno tako navezuje na članek, popolnoma samostojna in jo lahko razumemo tudi brez spremnega besedila. Po razpadu Novega Kvadrata in ukinitvi stripa v matičnem Poletu sta Mirko Ilić in Igor Kordej, najbolj talentirana, ambiciozna in prodorna mladca zagrebške novovalovske stripovske skupine, v prvi polovici osemdesetih let namesto domišljijskih (anti)utopičnih stripov začela risati lucidne in pronicljive družbeno aktualne ilustracije v Startu, ki so zaradi odlične detajlne risbe, drzne kompozicije in seveda same ideje še danes sinonim za to zvrst likovnega žanra.
Z razpadom Jugoslavije in vzponom desničarskega ekstremizma in šovinističnega nacionalizma na Hrvaškem, pa tudi drugod po državi, je svetovljanski in svobodomiselni Start seveda nehal izhajati, s čimer je bilo tudi konec politične ilustracije, ki so jo zamenjale politična lustracija, vojna in tranzicija. Sredi devetdesetih let pa je iz pogorišča jugoslovanskega liberalizma kot feniks iz pepela spet vzletela v podobi genialnega Alema Ćurina v splitskem satiričnem tedniku Feral Tribune, ki je dolga leta uspešno kljuboval napadom konservativne klerodesničarske politike, na koncu pa ga je pokopala – liberalna ekonomija.
Zanimivo je, da je bila na območju nekdanje skupne države ravno na Hrvaškem politična ilustracija zelo razvita, v Sloveniji pa navkljub bogati tradiciji s Hinkom Smrekarjem na čelu v nasprotju s politično karikaturo ni nikoli prav zaživela in se v socializmu, razen redkih in ne ravno uspešnih izjem, skorajda ni pojavljala. Povsem jo je zamenjala reportažna fotografija, in kot pravi Samira Kentrić, v zadnjem času ena najvidnejših ustvarjalk časopisne ilustracije pri nas, ki je pred kratkim izdala svoj knjižni prvenec Balkanalije, »uredniki so me poklicali takrat, kadar pač niso imeli pri roki nobene primerne fotografije«.
Samira jih je imela vsekakor dovolj. Družinskih fotografij namreč, s katerih je v socrealističnem slogu prerisovala nasmejane obraze sestre, staršev in drugih sorodnikov, pa seveda tudi sebe, in jih skupaj s poznanimi jugoslovanskimi politiki in povsem anonimnimi protagonisti predvsem delavskega razreda vešče vkomponirala v zbirko razkošnih dvostranskih bolj ali manj političnih ilustracij s pomenljivim naslovom Balkanalije. Dotična likovna monografija, ki nam že s samo obliko družinskega albuma podolgovatega formata simbolično prikaže, da gre za avtobiografsko pripoved, je socialna zgodba o odraščanju v bosanski priseljenski družini, kakršnih je bilo v času socializma in gospodarskega razcveta Slovenije vse polno. Najprej je prišel v jugoslovanski Kanaan oče, gradbeni delavec, za njim mama, čistilka; tako sta se pridružila tisočim gastarbajterjem, gostujočim delavcem, ki so delali v Sloveniji in sanjali o vrnitvi v Bosno, vendar so za vedno ostali tu. In pognali korenine. Narisane na stopalih glavnih protagonistov simbolizirajo Bosno, Jugoslavijo in socializem ter se kot rdeča nit vijejo skozi vso knjigo, dokler jih na koncu ne porežejo in zažgejo. Vendar zaman. Korenine spet zrasejo. Korenin se ne moreš znebiti. Čutiš jih na vsakem koraku.
V šoli se je svetlolasa in svetlooka punca ločila od ostalih samo po imenu in priimku. Bosanka! Čeprav je bila rojena v Sloveniji, bo vedno ostala – bosanka. To je bila žaljivka za vse južnjake, ki jo je danes, v času globalizacije, ko smo pač toliko bolj razgledani, da razlikujemo različne narodnosti, zamenjala ljubkovalna beseda čefur. Sošolka, ki zaničuje Bosance, seveda ne pozabi dodati, da s tem ne misli takih, kot je ona, ki je, jasno, njena prijateljica, saj ji pomaga pri šolskih nalogah, pa še blond je, ampak – bosance pač! Tiste, ki so umazani in nam zasedajo prostor in odjedajo kruh, vse tiste južno od Kolpe – bosance pač! Tu sem, pravi Samira. Tak je namreč naslov drugega poglavja, v katerem Kentrićeva opisuje oziroma, bolje rečeno, orisuje čas siromašnega, a brezskrbnega otroštva v socializmu. V predhodnem Času pred mano spoznamo njene starše v Bosni, tretje poglavje Iz dveh domovin se ukvarja z razpadom Jugoslavije, iskanjem izgubljene identitete in slovensko tranzicijo, pretresljiva Besna Bosna je posvečena krvavi bratomorni vojni, Ni me več tu pa razblinjenim sanjam o svetli prihodnosti v Evropi, zaradi katerih se v zadnjem poglavju, po katerem se cela knjiga imenuje Balkanalije, vrne h koreninam, Jugoslaviji in Balkanu.
V nasprotju s prej omenjenimi jugoslovanskimi mojstri časopisne ilustracije, Ilićem, Kordejem in Ćurinom, ki so bili pač striparji, navajeni risati s peresom in tušem, ni Samira narisala (še) nobenega stripa. Ilustracije s svinčnikom pač. Sicer zadnje čase veliko bolj dela z računalnikom, ampak v 140-stranski knjigi, ki jo je risala pet let (!), je ostala zvesta svinčniku in akvarelu. Trde obraze nacionalizma in vojne je ublažila z mehkimi potezami čopiča, tako da še Draža Mihajlović in Radovan Karadžić izgledata bolj kot dobra, a rahlo zmedena starčka, ki se začudeno sprašujeta, kako sta se sploh znašla v tej knjigi, in ne kot vojna zločinca, ki sta kriva (tudi) za smrt Samirinih sorodnikov. Samira se nikomur ne maščuje. Bojuje pač. Za pravice žensk, Bosancev in bosancev, delavcev, umetnikov, prekarcev in sploh vseh ponižanih in razžaljenih v današnji divjekapitalistični Sloveniji. Njeno orožje je risba. In risati res zna. Kar se vidi že po rokah, ki prenekateremu renomiranemu striparju ali akademskemu slikarju delajo nemajhne težave, ona pa jih riše s skorajda lavričevsko lahkoto. Tudi figure in obrazi so zelo dobri, čeprav pri slednjih preveč zlahka zapade v pretirano sladkobnost, ki ni daleč od kiča in na kar bi morala biti v bodoče še posebej pozorna. Razkošne dvostranske ilustracije, narejene v zavidljivi monokromni tehniki črnega akvarela pa, zanimivo, nimajo korenin v jugoslovanski startovski šoli, ampak se bolj naslanjajo na bogato evropsko tradicijo, predvsem v podobi sijajnega švicarskega slikarja in ilustratorja Hansa Ernija (umrl je letos marca v stošestem letu starosti), tako po videnju in risanju figure ter načinu senčenja kot po izvrstnih nadrealističnih kompozicijah.
Malce nadrealistična je tudi sama oblika in vezava Balkanalij, ki so zaradi trdega kaširanega kartona namesto platnic težje kot običajne knjige in zato zanje še toliko bolj velja rek starega dobrega Brechta: Knjiga je orožje, vzemi jo v roke!
Pogledi, let. 6, št. 11, 10. junij 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
