Pascal Dibie
Zgodovinar, etnolog, sociolog … dinozaver
Foto: Jure Eržen
29. 06. 2015
Pascal Dibie, francoski etnolog in avtor knjig s privlačnimi naslovi, kot sta Etnologija spalnice in Etnologija vrat (oboje je v slovenskem prevodu izšlo pri založbi /*cf), se je konec maja mudil na – že drugem – obisku v Ljubljani. Je vseved z enciklopedičnim znanjem in strah zbujajočo možnostjo priklica vseh shranjenih podatkov, na štiri oči pa zelo prijazen in duhovit sogovornik. Prostor, ki bo naslednja žrtev njegove vsevednosti in berljive obdelave, je pisarna.
Bolj so vrata blindirana, manj diplom ima človek, ki živi za njimi. Do takšnega odkritja se je dokopal profesor Dibie med brskanjem po podatkih nacionalnega francoskega statističnega urada za potrebe pisanja svoje knjige. Na predavanju v prostorih Francoskega inštituta v Ljubljani je v zvezi s to zabavno statistiko podal tudi svojo interpretacijo: »Kdor ima manj znanja, se bolj boji.« Blagohotna razlaga, kakršno je od človeka njegovega kova tudi pričakovati.
Na internetu je hendikepiran
Knjige, katerih avtor je Pascal Dibie, profesor etnologije na pariški univerzi Paris Diderot, pričajo o izjemno prostrani razgledanosti po vsakovrstnih dosežkih človeškega uma, zato je tem težje verjeti, da jih je spisal nekdo, ki se po lastnem priznanju z internetom ne razume prav dobro. Ali pa je prav to razlog za njegovo eruditskost? »Nimam fobije pred internetom, uporabljam elektronsko pošto in podobno, sicer pa sem na spletu precej hendikepiran,« razlaga profesor Dibie. »Seveda sem fasciniran nad dejstvom, da lahko tudi med bivanjem na vikendu v Burgundiji z enim samim klikom izvem za natančni datum Tocquevillovega rojstva. Ampak kar zadeva resnejše raziskave, je sistem iskanja v knjižnici in na internetu čisto drugačen. Knjižnica mi je bolj povšeči, saj ti tam uslužbenci svetujejo dela, za katera še nisi slišal. Na internetu pa si čisto sam, prepuščen svoji lastni ideji o raziskavi. Poleg tega sem človek, ki ima rad otip papirja, rad hodim po knjižnicah in se dotikam knjižnih hrbtov … Fizično srečanje s knjigo je po mojem zelo pomembno. Všeč mi je tudi misel, da se lahko kot kakšen benediktinec umaknem v knjižnico in tam brskam. Kdor deska po internetu, pa nima kaj dosti skupnega z menihi v samostanu.«
Njegovi študenti so seveda internetni domorodci, včasih jih zaloti, kako kopirajo in lepijo kakšno besedilo, vendar si ne bi drznil izreči trditve, da se nivo znanja niža. Samo spreminja se način, kako do njega pridejo, vztraja. V antropološkem smislu pač prehajamo na nov, binarni sistem obravnave sveta. »Če ni črno, je belo, če ni dobro, je slabo – dvojiški sistem, pač. Pri nas je bilo veliko več možnosti. Generacija mojega sina, ki je odraščala ob gameboyih, se v šoli dolgočasi, saj poučevanje nima več nikakršne zveze s svetom, v kakršnem živijo. Vendar nisem pesimist. Internet, ki je nastal kot orodje ameriške vojske, je sistem za dajanje ukazov, in mladi te ukaze ubogajo, ne da bi se zavedali. Sicer pa menim, da ni slabih študentov, so le slabi profesorji,« se nasmehne. In pristavi, da je to, kar govori, morda nekoliko demagoško, vendar so njegove predavalnice vse bolj polne, medtem ko se obisk pri kolegih redči …
Univerzitetni profesorji berejo za vas
Pascal Dibie je po osnovnem študiju zgodovinar, vendar v svojih delih posega na številna področja, ki na zgodovino mejijo ali pa so z njo celo v zelo daljnem sorodstvu. Je kot nekakšen polihistor, eden zadnjih, če ti sploh še obstajajo. »Ja, zanimam se za zgodovino, sociologijo, psihologijo … Opredelil bi se za humanista, a priznam, da sem po svojem pristopu dinozaver.« Izvore za svoje večplastne interese išče na univerzi, kakršna naj bi bila: tam se naučiš vsega in ničesar, najpomembneje pa je, da si pridobiš kritičnega duha, v luči katerega prevprašuješ vse naučeno. »Zgodovino sem študiral kakšnih pet, šest let, nisem bil izstopajoč študent, še vedno imam občutek, da nič ne vem. Toda ko sem se spravil k pisanju Etnologije spalnice, kjer je v bibliografiji navedenih 300 knjig, sem jih že vnaprej poznal 250. Spomnil sem se na dela, ki smo jih obravnavali med študijem, pa jih morda sploh nisem prebral. V tem je razlika med samoukom in univerzitetno izobraženim: prvi bo moral vse poiskati sam, drugi lahko samo pobrska po tistem, kar je nekje že slišal. Univerzitetni profesorji pa berejo za vas!«
Kaj se je dogajalo v spalnicah
Obe Dibiejevi knjigi, Etnologija spalnice in Etnologija vrat, segata daleč onkraj svojega naslova. Spalnica za Dibieja ni zgolj prostor za prenočevanje, katerega materialni sledovi se prvič pojavijo v starejšem paleolitiku. Tako tudi spanje ni zgolj samo telesni počitek, temveč v nekaterih kulturah sinonim za prehod v drugi svet ali za posmrtno življenje, če so ga priznavale. V spalnicah se nikakor ni samo spalo, Dibie med drugim podrobno in duhovito popiše, kaj vse so tam počeli stari Grki in Rimljani (in ne pozabi omeniti starorimskega koncepta sobivanja med zakoncema, ki je bilo za naše nazore precej škandalozno; po drugi strani pa niti med Rimljani bojda ni bilo dovoljeno vse – avtor razkrije, denimo, kateri dve spolni praksi sta veljali za mehkužni …). Rimljani so pravzaprav neverjetno veliko reči počeli v ležečem položaju, od prehranjevanja do popotovanja (na nosilnicah so jih okrog seveda prenašali sužnji), zato Dibie njihovo civilizacijo poimenuje kar »horizontalna«.
Etnologija spalnice je izčrpna, zabavno spisana pripoved o zgodovini človeštva skozi spanje. Zapisati »v vodoravnem položaju« ne bi bilo pravilno, kajti še sredi osemdesetih, ko je izšel francoski izvirnik (morebiti pa še danes), so pripadniki nekaterih srednjeafriških plemen spali stoje. Avtor je v drugem delu knjige, kjer se osredotoča na spalne navade na različnih koncih planeta v sodobnosti, vpletel tudi najnovejša spoznanja o spanju v nevrološki znanosti. V slovenskem prevodu je posebna dodana vrednost znanstveni članek Svetovi socialne neenakosti spalnic in spanja. K zgodovini postelje na Slovenskem v 19. in 20. stoletju izpod peresa zgodovinarja dr. Andreja Studna. Nič čudnega, da je, glede na vse superlative, izrečene o tej knjigi, slovenska naklada že v celoti pošla – zato ni bojazni, da bi hvala izzvenela kot prikrito oglaševanje.
Problem Slovencev so sosedi
Tudi Etnologija vrat že v prvem poglavju nakazuje multidisciplinarnost: začne se z razglabljanji o mnoštvu in pomenih poimenovanj za enako stvar (vrata) v različnih jezikih. Vmes je tudi slovenska beseda – vrata, kajti naključje je hotelo, da je Pascal Dibie prvič obiskal Slovenijo ravno, ko je bila v Slovenskem etnografskem muzeju na ogled razstava o vratih (on pa v sklepni fazi pisanja svoje knjige, ki je v Franciji izšla leta 2012). Slovenskemu prevodu je zato dodano besedilo izpod peresa etnologinje Polone Sketelj, avtorice razstave.
Dibiejeva najnovejša knjiga – na predavanju je povedal, da njegova dela izhajajo s tako dolgimi presledki, da so mu nadeli šaljivi vzdevek »najpočasnejši francoski pisatelj« – nosi tudi podnaslov: Prehodi in pragovi. Prehajanje je pravzaprav ključni pojem, povezan z vrati – ta so meja med javnostjo in zasebnostjo, mestom in svetom, življenjem in smrtjo, včasih pa tudi med domovino in tujino. In potovanja so sogovorniku zelo ljuba, je tudi predsednik žirije za nagrado Bouvier, poimenovano po Nicolasu Bouvieru (znani potopisec, čigar ključno delo je prevedeno tudi v slovenščino pod naslovom Uporaba sveta, Cankarjeva založba, 2008), ki jo v Franciji podeljujejo avtorju najboljše potopisne knjige. Na vprašanje, ali so se potovanja kaj spremenila, odkar je svet zaradi tehnološkega napredka postal manjši, odgovarja z modrostjo starega popotnika: »Človek zna potovati ali pa ne zna potovati. Kamorkoli že grem, pa najsi bo to porečje Amazonke, Slovenija ali severna pariška predmestja, se tja podam brez pričakovanj. Etnologija me je naučila, da nimam hierarhične vizije sveta in da se povsod nadejam ljudi, kulture, iznajdb, kuhinje, ljubezni … Značilno za vse človeštvo je, da si vsakdanje življenje delamo zapleteno. Lahko bi jedli preprosto hrano in spali, pa ne. Vsakič, ko pridem v Slovenijo, odkrijem kaj novega. O tej deželi pravzaprav nisem vedel čisto nič, zdaj pa, kadar me vprašajo, kaj je po mojem mnenju vaša nevralgična točka, odgovarjam, da so to problematični odnosi s sosedi. Na vseh ravneh, od meddržavne do medčloveške.«
Ob tolikšni pretanjenosti, s katero se mu razkrivajo najbolj skrite značilnosti Slovencev, si človek ne more kaj, da ne bi dobrohotnega sogovornika opozoril na še eno možno interpretacijo obrazno-sorazmerne povezanosti med ravnijo izobrazbe in močjo vrat, o kateri je spregovoril na predavanju. Kaj pa, če ta podatek kaže preprosto na to, da so si manj izšolani prigrebli več bogastva, za katerega se zdaj za svojimi blindiranimi vrati noč in dan tresejo? Pascal Dibie se namuzne. Ključno spoznanje, ki se mu je porodilo med raziskovanjem za knjigo o vratih, se glasi: »Manj je vrat, več je prepovedi.« In kako bi to trditev aplicirali na sodobne pisarne, ki so vse po vrsti odprti prostori? »Naša družba rada verjame, da je vse bolj transparentna in da posameznik nima veliko skrivati, kar je povezano tudi z internetom – tam se lahko vse pove; dogaja pa se tudi nekaj, kar sem poimenoval 'protestantizacija družbe', po protestantizmu, kjer je sram veliko manj poudarjen kot v katolicizmu. Vse manj pa imamo skrivati zato, ker smo si vse bolj podobni.«
Pogledi, let. 6, št. 11, 10. junij 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
