Življenje pod okupacijo
Shehadeh (1951) je spoštovan palestinski intelektualec, pisec in urednik, pravnik in aktivist, dobro znan tudi mednarodni javnosti. Posledice zahodne kolonialne politike na t. i. Bližnjem vzhodu je doživel neposredno, saj so usodno zaznamovale življenje njegove družine, kar je tematiziral v več besedilih. Branje njegovih tekstov ostaja nujno za razumevanje življenja v Sveti deželi, ki se trenutno vrti v novem krogu nasilja.
Avtor je doma iz ugledne in premožne družine palestinskih kristjanov iz Jaffe, znanega sredozemskega pristanišča blizu Tel Aviva. Od tam so se morali leta 1948 umakniti v podeželsko Ramalo na Zahodnem bregu, takrat pod jordansko upravo, in za sabo pustiti svoje staro življenje. Shehadeh je pozneje v Londonu študiral pravo, nato pa ustanovil prvo palestinsko nevladno organizacijo za človekove pravice El Hak. Tudi njegov oče Aziz Shehadeh je bil znan palestinski pravnik in aktivist, eden prvih zagovornikov t. i. rešitve dveh držav. Leta 1985 so ga pred domačim pragom zabodli do smrti.
Shehadeh se je kot pravnik sprva ukvarjal predvsem z zagotavljanjem pravnega varstva Palestincem, živečim pod izraelsko zasedbo. Razkrival je številne kršitve okupacijske mašinerije, na čelu z ilegalnimi zasegi javne zemlje in gradnjo judovskih naselbin. O izraelski zakonodaji na okupiranih ozemljih in drugih pravnih vidikih v zvezi z zasedbo je napisal več strokovnih besedil, sodeloval je pri več mirovnih pogajanjih, a je ostal izjemno kritičen do mirovnega sporazuma iz Osla. Toda kot pisec je Shehadeh postal zares prepoznaven šele s svojimi poljudnejšimi deli o življenju na zasedenih ozemljih, med katerimi so najbolj znani Palestinski sprehodi (2007), edino njegovo besedilo, prevedeno v slovenščino. Gre za zbirko osebnih pričevanj o izginjajoči palestinski pokrajini, ki jo je kot strasten sprehajalec leta dolgo opazoval na svojih številnih pohodih po Zahodnem bregu. Shehadehovi teksti, ki jih piše v natančni angleščini, so praviloma zasnovani v obliki poglobljenih dnevniških impresij, potopisnih lirično-dokumentarnih esejev in pronicljivih poročil o okupaciji iz prve roke. Pri pisanju prevladuje angažiran in pogosto trpek ton, saj avtor razmišlja o kompleksnih in tragičnih družbenih, političnih, zgodovinskih silnicah, ki so usodno oblikovale del sveta, kjer živi. Vendar v svoji drži ostaja enako kritičen tako do nečloveške izraelske kolonizacije Zahodnega brega in izživljanja nad Gazo kot do nesposobne, skorumpirane, do Izraela servilne palestinske politične elite, zaradi katere Palestinci danes pogosto govorijo o dvojni okupaciji.
Tujci v domači hiši
Strangers in the House (2002) je obsežno in tudi najbolj osebno avtorjevo delo, v katerem popisuje zgodbo svoje družine. Začne z izgonom iz svetovljanske Jaffe, kjer so Shehadehovi živeli udobno življenje. Kot mnogi izgnani Palestinci v času nakbe so bili prepričani, da se bodo v svojo domačo hišo kmalu vrnili. V pusti Ramali, danes administrativnem središču palestinske politične oblasti, je bil še posebno nesrečen Shehadehov oče, ki je v Jaffi pustil svojo odvetniško prakso, knjižnico in zemljo v okolici mesta. Težaven odnos mladega Raje z očetom je zaznamoval njegovo pisanje. Kot pravnik je dolgo živel v očetovi senci in grenko opisoval, kako se je oče poskušal v novem okolju postaviti na noge in prišel večkrat navzkriž z oblastmi. Ob izraelski zasedbi Zahodnega brega, ki je padel brez boja, je bil oče eden prvih, ki je zagovarjal politično rešitev konflikta, prepričan, da bi bil ustrezen kompromis tudi v interesu Izraelcev. Ob tem si ni zatiskal oči pred nujnostjo uradnega priznanja izraelske države. Obudil je svoja poznanstva z nekdanjimi judovskimi sodelavci, se udeleževal različnih razprav ter govoril o nujnosti t. i. rešitve dveh držav – Izraela in samostojne Palestine –, ki bi temeljila na miru in spravi med vpletenimi stranmi. A je s svojim predlogom ostal osamljen – priznanje Izraela je bilo takrat nekaj nezaslišanega – in se zagrenjeno umaknil iz javnega življenja. Do konca je nato grenko obžaloval izgubljeno priložnost za politično rešitev situacije in ostro kritiziral sina Rajo in njegovo delo na področju človekovih pravic, za katero je menil, da je zaman, če ne obstaja celovita rešitev na politični ravni, obenem pa se je bal, da bo sina aktivizem spravil v težave z oblastmi. Šlo je za generacijski spopad, ki ga akterja nista nikoli razrešila. Shehadeh starejši je dvakrat ostal brez vsega; najprej brez uspešne pravniške kariere v Jaffi, nato pa je še v izgnanstvu postal persona non grata. Leta 1985 ga je v Ramali v sumljivih okoliščinah ubil neznanec. Šele pozneje se je izkazalo, da je šlo za palestinskega ovaduha, ki je vohunil za Izraelce in ni bil za umor nikoli kaznovan.
Izginjajoča pokrajina
V Palestinskih sprehodih (2007) Shehadeh pripoveduje o pokrajini, ki se usodno spreminja, o novi geografiji Palestine in Izraela, fragmentaciji javnega prostora, nad katerim Palestinci nimajo več nadzora. Zdaj ga zaznamuje široka mreža izraelskih kontrolnih točk in po mednarodnem pravu nezakonitih judovskih naselbin, ki se širijo tudi v puščavo, pa postavljanje »varnostnih« ograj in zidov, gradnja modernih cestnih povezav, ki so na voljo zgolj judovskim naseljencem, ter izbris različne materialne in kulturne dediščine, ki ni v skladu z naracijo o judovskem zgodovinskem izročilu. Avtor piše, kako se je izraelska oblast že kmalu po začetku okupacije Zahodnega brega zakopala v dokumente iz zemljiške knjige, ki so naenkrat postali tajni, zasebno posest je razglasila za javno, ji določila namembnost, s posebnim zakonom pa večino zemlje deklarirala kot judovsko. Shehadeh ob tem razgali neustreznost mirovnega sporazuma iz Osla iz leta 1993. Takrat je Palestinsko osvobodilno gibanje (PLO) bolj zanimalo mednarodno priznanje njihovih aktivnosti in formalna vrnitev na zasedena ozemlja kot pa nasprotovanje gradnji judovskih naselbin, izpodbijanje izraelskih regionalnih urbanističnih načrtov ali zahteve po vrnitvi zasežene zemlje. Tako se danes moderne judovske naselbine še zmeraj širijo; strateško jih gradijo na vrhu planot, hribov in dolin, medtem ko starodavne palestinske vasi in mesta ob vznožju propadajo.
Razpoka v času
Besedilo A Rift in Time. Travels with my Ottoman Uncle (2010) predstavlja svojevrstno popotovanje v polpreteklo zgodovino. V njem Shehadeh raziskuje fascinantno življenjsko zgodbo svojega prastrica, samosvojega palestinskega intelektualca in časnikarja Najiba Nassarja, ki je živel na ozemlju Palestine v času razpada Otomanskega cesarstva in je nastopil proti udeležbi imperija v prvi svetovni vojni. Obsodili so ga na smrt, a je pobegnil in na begu ostal skoraj tri leta. Shehadeh se odpravi po stričevih stopinjah in zariše nenavadno pot, ki ga vodi od Nazareta, Tiberije, doline reke Jordan na jordansko podeželje, v Bejrut in med slikovite libanonske vršace in jezera. Korak za korakom odkriva Shehadeh zaprašene sledove izginulega prelomnega zgodovinskega časa, obdobja razpada mogočnega cesarstva, dveh svetovnih vojn, vrtinca različnih interesov zahodnih kolonialnih sil, predvsem Velike Britanije in Francije, ki sta si razdelili Bližnji vzhod in sprožili verigo daljnosežnih političnih in družbenih sprememb, katerih posledice živimo še danes. Avtor se poizkuša ozreti onkraj umetnih meja, zarisanih v pesek, da bi lahko v celoti dojel, kako močno so se stvari spremenile.
Revolt
V svoji najnovejši knjigi Language of War, Language of Peace (Jezik vojne, jezik miru), ki je na podlagi dveh daljših predavanj v New Yorku in Londonu izšla letos, Shehadeh piše o znanih stvareh – o nakbi, okupaciji, spodletelem mirovnem procesu. Med drugim se vpraša, kaj bo nastalo iz današnjih palestinskih otrok in mladostnikov, ki so vsakodnevno priča brutalni moči izraelskega vojaškega aparata, obenem pa jih pred tem njihovi najbližji – družina, lokalna skupnost – ne morejo obvarovati. Zdi se, da odgovor že poznamo. V zadnjih mesecih je Zahodni breg in Izrael zajel nov val nasilja, ki je eskaliral v nizu posameznih strelskih obračunov in napadov z nožem, pri katerih prednjačijo mladi Palestinci, med žrtvami pa najdemo tako pripadnike izraelskih varnostnih sil kot palestinske in izraelske civiliste. Oktobra in novembra je v nasilnih spopadih umrlo več okoli 100 Palestincev, vsaj 10.000 naj bi bilo ranjenih, medtem ko so na izraelski strani zabeležili 17 smrtnih žrtev. Na palestinski strani gre za spontan, apolitičen, tragičen upor mladih fantov in deklet, ki drugega kot življenje pod zasedbo ne poznajo. Shehadeh, ki se sam sicer zavzema za nenasilni odpor, je pri svojem delu večkrat opozarjal, da lahko na zasedenih palestinskih ozemljih jeza in nezadovoljstvo vsak hip eksplodirata. Toda zdi se, da mora tudi njegova generacija priznati poraz. Kljub avtorjevemu predanemu publicističnemu delu in pomembnim dosežkom na področju človekovih pravic v Palestini se izraelska okupacija nemoteno nadaljuje. Tehnološko in logistično superiornim in z najnovejšim orožjem opremljenim izraelskim varnostnim silam pa strah v kosti nažene šele neorganizirana palestinska mladina, ki razen svojih življenj ne more več ničesar izgubiti.
Pogledi, let. 6, št. 23-24, 9. december 2015