Kastrirani romar za obeti nedosegljivega
Artaud (1896–1948) je bil literat, sprva dejaven v krogu nadrealistov, pozneje samohodec, kot gledališčnik je bil utemeljitelj »gledališča krutosti«, kot filmskega igralca ga najbolje poznamo po vlogi meniha v Dreyerjevem Trpljenju Device Orleanske, bil je tudi soliden risar in še kaj. Predvsem pa je bil eden tistih redkih mislečih, čutečih in ustvarjalnih posameznikov, ki so, z njegovimi besedami, »po pokrajinah duha krenili dlje od drugih« in si pri tem za svojega vodnika izbrali predvsem »zakon srca«. Ob tem je bil skoraj vse svoje življenje »jetnik preobčutljivosti«, kar je verjetno doprineslo k oblikovanju njegove samosvoje, razbolene filozofije bivanja, iz katere vejeta nekakšen »konstruktivni nihilizem« in želja po popolni svobodi duha.
Artaudu so se upirali prevladujoči nazori filozofov, učenjakov, zdravnikov, svečenikov …, »ki so nam sčasoma grobo in oprezno to življenje spremenili v laž«, preizpraševal je vse človeško, tipal za drugačnimi, resničnejšimi, težko dosegljivimi odgovori in pri tem zavzel radikalno uporniško držo. Zgodbo njegovega ustvarjanja in življenja je mogoče brati tudi kot tragedijo neke kulture in vanjo ujetega posameznika, kot kroniko njegove stiske, ki ga je privedla domala do samoizničenja. Ena od bolj simpatičnih anekdot iz njegovega življenja govori o tem, kako je, ob pomoči nekega zmedenega policaja, plezal čez zid psihiatrične bolnišnice, a ne zato, da bi iz nje pobegnil, ampak, da bi se vanjo vrnil, in tudi ta je seveda vsaj ironična.
Prav veliko knjižnih izdaj Artaudovih snovanj v slovenščini do sedaj nimamo, v Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega je leta 1994 izšlo njegovo z gledališčem povezano delo Gledališče in njegov dvojnik, v isti zbirki so dobri dve desetletji prej izdali knjižico Med Artaudom in Brechtom, v kateri sta dva njegova manifesta gledališča krutosti, leta 1974 je tri njegova zgodnejša javna pisma in izjave v svoj izbor nadrealističnih besedil Noč bliskov uvrstil Aleš Berger, to pa je najbrž tudi vse. V zbirki Nova lirika Mladinske knjige, ki nadaljuje slavne tradicije nekdanje Lirike, smo zdaj dobili še dovolj informativen izbor iz njegove poezije in besedil, ki tradicionalni definiciji poezije ne ustrezajo, tako kot tudi sam Artaud ne ustreza tradicionalni definiciji kogarkoli ali česarkoli. Pod izbor, prevod in spremne opombe se je podpisal Andrej Medved, ki je to izdajo snoval kar nekaj let.
Artaudova poetična besedila delujejo kot nekakšen spoznavajoč pogled skozi oko zavesti, kot približno ubesedenje bivanja nekoga, ki ves čas boleče občuti konflikt med telesom in duhom, bivanjsko tesnobo, vsakršno nezmožnost, bližino smrti …, ob tem pa se zaveda tudi hromečih omejitev jezika, s katerim poskuša to sporočati. Artaud zavzame držo samorastnika, ki zavrača kalup stvarnika in si prizadeva za obnovo, spremembo zavesti, o kateri pogosto govori kot o povsem telesni kategoriji ter v tem smislu zahteva »spremembo anatomije«, ustvarjenje novega, »resničnega« človeškega telesa, kar pa je do neke mere tudi odraz njegove frustracije spričo nezadostnosti lastnega telesa. Zaradi spoznanja o odsotnosti smisla preveva Artauda občutek še nerojenosti, misel, da pravega sveta še ni, saj ga je šele potrebno ustvariti.
K temu stvarjenju prispeva raznorodne elemente, od svojske kozmologije do prvinske mistike, ki naj služi kot podlaga za ritualno očiščenje Zahoda. Artaud namreč ugotavlja, da zahodni človek živi krmežljavo, odtujeno, zmaličeno življenje, da ne pozna pravega reda in resničnega bistva sveta, da se bedasto oklepa »uradno potrjenih in priznanih družbenih podlosti«, prazne metafizike in bedne, prozaične vsakdanjosti.
Lastno prizadevanje Artauda neizbežno pripelje do konfrontacije s krščanstvom, saj ugotavlja, da je z njegovo pomočjo človek križal samega sebe, se zaklenil v »sedemkrat prekleti čas«. Po eni strani krščanstvo z gnusom zavrača in na ta način tudi provocira, a zdi se, da sočasno tudi vztraja v dialogu z bogom (ne nujno krščanskim), znotraj religioznih shem torej.
A pogosto se Artaud giblje tudi povsem izven njih, na drugih koordinatah človeštva, za katerega sicer na splošno ugotavlja, da se oklepa neumne navade, »da iz kraljestva možnosti vztrajno izbira nezadostne«, kilave, napačne … V iskanju dejanske človekove celovitosti, tako telesne kot duhovne, in resnične substance stvari in sveta se nasloni na kulture zunaj zahodnega kroga, na primer tiste starodavne iz predkolumbovske Amerike. Med seznanjanjem z njimi ni le odkrival razsvetljujočih lastnosti tradicionalno uporabljanih opojnih substanc, ampak se je poglobil tudi v tamkajšnje rituale, njihovo naravo in pomen. Njegov termin »krutost«, s katerim označi tudi naravo nekaterih staroindijanskih religijskih praks, se zdi odsev želje po divjem uporu, kakršen bi po njegovem lahko na Zahodu vzplamtel na področju umetnosti, da bi se pozneje razširil na vso družbo. Tak upor naj bi naredil prostor za pravo resničnost, omogočil ljudem, da bi sledili resničnemu »klicu duha«.
O tovrstnih vsebinah govori Artaud z avtentičnim mističnim zanosom, z jezikom božanskega, »svetega norca«, v obliki svojskih pesniških zarotitvenih obrazcev, na maničen način, se pa z nekaterimi deli izkaže tudi za čisto konkretnega preroka, kar daje njegovim mislim oprijemljivo gotovost. Na presenetljivo sodoben in pronicljiv način na primer govori o ameriški vojaški ekspanziji, o njihovem vojskovanju na daljavo s pomočjo strojev, o umetnih oploditvah, sintetičnih kmetijskih proizvodih, različnih nadomestkih … Njegov preplet racionalnega, polracionalnega in iracionalnega razodeva globok uvid, potrebuje pa bralca z nekaj izkušnjami in širine. Možakarja, ki je plezal čez zid, da bi prišel v norišnico, pač ne more razumeti vsak, kot najbrž marsikdo težko dojema, da se tam notri ni počutil nič slabše kot zunaj, saj obsojenci na »uzurpirano življenje« pogosto sploh ne dojemamo, da je na nek način vsak »privit v svojo blaznost«.
Artaudova poezija izzveni kot neprizanesljivo iskanje, boleče soočenje s seboj, poskus premagovanja nepremagljive stiske, določenosti, izvrženosti, in to ne le na osebni, avtorjevi, ampak tudi na obči ravni. Artaud je bil, po zakonih nujnosti izbire, morda res prisiljen v to, kar je počel, a ne bi smeli spregledati, da je to počel tudi za vse nas, da je nekako, morda celo zavestno, na anarhičen način ponovil biblično Jezusovo gesto. Ob tem je trpel »bolečine, izžgane iz kosti«, »s krvjo vpotene v kost«, bolečine, ki naj uničijo vso bolečino. Žal se zdi, da tudi njemu ni uspelo, a to še ne pomeni, da ga ni treba brati.
(Objavljeno v Pogledih, št. 4, 9. februarja 2011.)