Lepa duša
Milan Dekleva: Telo iz črk. Roman o Almi. Ilustracije Anja Šlibar. Cankarjeva založba, Ljubljana 2015, 181 str., 22,95 €
29. 01. 2016
Milan Dekleva se je v svojih romanih že spopadel z znanimi osebnostmi iz sveta umetnosti, s Tomažem Pengovom v Pimlicu in Slavkom Grumom v Zmagoslavju podgan. V najnovejšem proznem delu Telo iz črk ga navdihuje slovensko-avstrijska popotnica in književnica Alma Karlin (1889–1950). Besedilo dopolnjujejo in se z njim spogledujejo izzivalne črno-bele skice Anje Šlibar. So vpadljive in provokativne, toda tak je tudi pisateljev poetični izraz.
V svoji Etimologiji pozabe (2012), abecedniku poetičnih besed, je Dekleva geslo »Čevlji« začel z opisom: »Čevljev ne moremo ločiti od poti. Čevlji, ki stojijo za vrati, nas kličejo na pot. In pot je – ne le v budizmu, tudi v eksistencializmu – simbol življenja.« Brez dvoma se je literarne upodobitve Almine duše – ne pa njenega življenja, dela ali popotovanj – pisatelj lotil, ker jo je gnalo na pot in ker je ljubila besede, oboje pa je bilo zanjo eno z življenjem. Alma je avtorju blizu še po nekaterih življenjskih nazorih, humanistični naravnanosti in zanimanju za vzhodnjaške filozofije. Ta senzibilna, močna in pokončna ženska pa mu zraven služi kot zgled, ki ga lahko postavi v opozicijo ne le tedanjemu, ampak tudi današnjemu surovemu svetu. Z njeno držo je med vrsticami komentiral naše aktualno družbeno stanje. To je storil nevsiljivo in znotraj umetniške govorice, vseeno pa je bila potrebna določena žrtev: Alma učinkuje nekoliko idealizirano.
V Telesu iz črk ogrodje tvorijo štiri biografsko utemeljene epizode, ki junakinjo predstavljajo z različnih zornih kotov: tretjeosebno, prvoosebno, drugoosebno in prek pogovora o njej. Srečamo jo sredi siromašnega življenja v Londonu, kjer študira in poučuje jezike, dokler je prva svetovna vojna ne prisili v odhod na Norveško, saj je kot Avstrijka v Angliji izgubila sobo in službo. Po koncu vojne dela v lastni jezikovni šoli v domačem Celju in tako privarčuje denar za dolgo potovanje po svetu, ki ga spremljamo le delno, prek Trsta in Genove v Peru, in ki prinese marsikatero razočaranje. Sledijo burna leta druge svetovne vojne, ki jih Alma, zdaj že priljubljena in celo predlagana za Nobelovo nagrado, deloma preživi za zapahi, deloma pa s svojo predano partnerico Theo, ki to epizodo razgrinja skozi svoje oči, kot bi Almi, prepolna spominov, pisala pismo. Kot epilog služi dialog med sekretarjem in profesorjem, partizanoma v Beli krajini, ki skušata vsak na svoj način določiti Almino usodo.
»Podnaslov Roman o Almi nas nagovarja, naj tekst beremo kot roman, toda v tem primeru bi od njega pričakovali več pripovednega zamaha, konkretnih podrobnosti in širine.«
Tretjeosebni in prvoosebni pripovedovalec sta z Almo večinoma zlita v eno in jo spremljata v njeni neposredni sedanjosti, tu in tam pa se zgodi neprijeten odmik, ko pripovedovalec zre nanjo iz daljave z vso vednostjo. Sicer pa avtorju lovljenje občutljivega ravnovesja med doživetimi podrobnostmi Almine vsakdanjosti in splošnimi zgodovinskimi dejstvi o njenem življenju večinoma kar uspeva. Nekatere stvari ostanejo nedorečene, večji del pripovedi pa kljub vsemu s tesno prepletenostjo bogate motivike in metaforike učinkovito izrazi tisto bistveno: izrednost junakinjine etične drže, njenih lepih občutij in pogumnih dejanj.
Podnaslov Roman o Almi nas nagovarja, naj tekst beremo kot roman, toda v tem primeru bi od njega pričakovali več pripovednega zamaha, konkretnih podrobnosti in širine. Če pa ga beremo kot nekakšno meditativno »pesem« o lepi duši, kot nekaj, kar zahteva predvsem branje v tišini in globoki premislek, potem smo potešeni. Kajti sporočilo, ki ga povzema naslednji navedek, nas doseže: »Rada bi bila dobra pisateljica, reče. Za svet, ki ga vedno bolj zastrupljamo, obstaja le eno zdravilo, božansko plemenita umetniška govorica.«
Pogledi, let. 7, št. 2, 27. januar 2016
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
