Posameznik v ravnotežju s kolektivom
Drug za drugim glasbeniki stopajo na improvizirano gugalnico, ki se podprta na sredini počasi prevesi v vodoravni položaj. Na njej deset ljudi vzdržuje ravnotežje in ob tem ves čas igra na inštrumente. Za njimi nekdo z višine skoči na eno stran deske, da človeka na drugi strani v salti ponese v zrak. Nekaj jih med igranjem poskuša obstati na kotalečih se plinskih bombah, medtem ko visoko nad njimi vrvohodka izvaja vratolomne bravure.
To, kar počne 18-članska pariška zasedba Surnatural Orchestra s pridruženimi cirkuškimi artisti Cirque Inextremiste in akrobatko Tatiano Mosio-Bongonga, je mešanica cirkuške predstave, glasbenega gledališča in koncerta. A performans, ki ima domicil pod pravim cirkuškim šotorom v Parizu in navdušuje občintvo in kritike na svetovnih jazz festivalih, ima poleg vizualno atraktivne tudi filozofsko komponento, ki tudi sicer že 15 let prežema konceptualne in politično-družbeno relevantne projekte orkestra.
»Osnovna maksima je, 'naredimo nekaj skupaj'. Kot kolektiv, kot skupnost,« na poznomajski deževen dan v kavarni na Place d'Italie v Parizu pogovor prične Izidor Leitinger, slovenski trobentač, ki že vrsto let živi in ustvarja v francoski prestolnici. Po tem, ko je vodil številne velike zasedbe od svojega The Fool Cool Orchestra do European Movement Jazz Orchestra, (je tudi član orkestra legendarnega saksofonista Archieja Sheppa), se je pred sedmimi leti pridružil še pariškemu kolektivu kot umetniški vodja. Pravzaprav eden od vodij, saj ima kolektiv odprto strukturo in nima enega dirigenta, pač pa vsi člani enakovredno prispevajo s svojimi kompozicijami. Tako kolektivno ustvarjanje je privedlo do stilske in žanrske raznolikosti, ki je postala zaščitni znak orkestra.
S pozavnistom Hannom Baumfelderjem sta spregovorila o zanimivem pristopu, ki umetnika v prvi vrsti postavlja pred izziv in ga potiska iz cone udobja, ko se znajde v nevarni situaciji in v glasbenem ter fizičnem smislu išče ravnotežje. »S tem, ko se sami postavljamo v nevarnost, tvegamo. Za umetnika je to dobro,« je prepričan Leitinger.
Vsi za enega, eden za vse
Kakor, da glasbenikom, še posebno tistim, ki igrajo jazz, ne bi bilo že dovolj težko, Surnatural Orchestra išče vedno nove izzive, kako bi si še otežili igranje. A ne gre za nekakšno larpurlartistično gesto, ampak bolj za družbeni eksperiment delovanja v kolektivu. »Gre za sodelovanje pri premagovanju težav in skupno iskanje rešitev. Za prispevek posameznika k skupnosti in vzpostavljanje medsebojne odgovornosti,« govori Leitinger. Vsako dejanje ali nenadna odločitev enega člana vpliva na celotno strukturo. Če nekdo prehitro stopi z deske, poruši ravnotežje in deset ljudi bo padlo z nje. Dobimo občutek, da je vsak pomemben del celote in smo vsi odvisni drug od drugega.«
»Včasih,« doda Baumfelder, dolgoletni član orkestra, »je odvisnost od drugega tako čustvena, da marsikoga med občinstvom, pa tudi nas na odru, gane do solz. Zaupati moraš drugemu, da bo ob določenem trenutku natanko tam, kjer ga pričakuješ.« Koncept, ki ni pomemben samo v gibalnem smislu pač pa tudi v glasbenem. Pozornost, ki jo člani benda namenjajo drug drugemu mora biti brezpogojna. Slišati idejo nekoga drugega ali njegovo željo po spremembi in jo skupaj uresničiti.
Izziv je tudi akustičen. »Jazzovski orkestri so v večini statični, veš kje stojiš, v monitorju slišiš druge in sebe. Če pa se premikaš, se to ravnovesje poruši. Kako stopiti v dialog z nekom, ki ga ne slišiš in ne razumeš natančno? Z mobilnostjo se prilagajamo na nove relacije, nov zvok, ki se sproti vzpostavlja. Potem se moramo spopasti s temi spremembami. Poskusimo preseči neprijetne situacije in se kljub temu sporazumeti. Pomembno pri tem je vztrajati,« Leitinger povzame odrsko simulacijo življenjskih vedno spreminjajočih se razmer.
Tudi sama predstava, kolikor predvideva natančno izvedbo elementov, nima stalne forme in vsebuje improvizirane dele. Ne le v glasbi, ko se izmenjujejo z napisanimi kompozicijami, pač pa tudi pri konstrukciji odrskih elementov, ki jih tehniki sproti pospravljajo in postavljajo. Tako se predstava gradi pred očmi gledalcev in prizor glasbenikov na brvi naenkrat prikliče v spomin ikonsko fotografijo delavcev med malico na newyorški stolpnici Rockefeller, leta 1939, medtem ko repetitivni kriki, ki niso vedno v soglasju z dogajanjem na odru in nad njim, poustvarijo transcendentalno atmosfero v maniri Sun Ra Archestra.
Pariz, klavir in bobni
Letošnji Jazz festival Ljubljana ima, kot kaže, več fokusov. Poleg omenjenega, se pariški jazzovski sceni poklanja še z nekaterimi koncerti. Saksofonist Thomas de Pourquery je še en nadaljevalec kozmične zapuščine Suna Raja, ki bo v sekstetu četrtkov večer obarval v avantgardno drum'n'bassovsko supersoničnost. Francosko pianistko Eve Risser pa bomo imeli priložnost slišati v kritiško afirmiranem triu En-corps ter v prav posebnem pianističnem duetu z našo Kajo Draksler. Ta bo uvod v sobotni del festivala, ko bo za klavirjem nastopila še zvezdnica Hiromi.
Poleg Pariza in klavirja (posebej pianistk) pa na letošnjem festivalu ne gre spregledati predvsem močne zastopanosti bobnov, poudarjeni s solo nastopi na odprtem odru v Parku sveta Evrope, kjer se bosta predstavila nemški bobnar in tolkalist Günter Baby Sommer ter festivalski znanec Američan Hamid Drake, ki ga bomo slišali še enkrat v triu. Iz New Yorka se k nam vrača bobnar Nasheet Waits (na fotografiji) kot vodja svojega novega kvarteta, ki pa z imenom Equality sporoča, da je v skupnem muziciranju v ospredju predvsem enakost med člani zasedbe. Prav tako v vlogi liderjev svojih zasedb bosta nastopila Skandinavca Gard Nilssen in Paal Nilssen-Love. Kar dva bobnarja, Christiana Lillingerja in Roberta Danija, pa je v svoj sekstet povabil kitarist Samo Šalamon, ki, ob kvintetu trobentača Igorja Matkovića s pianistom Milkom Lazarjem, Drakslerjevi in pozavnistu Žigi Murku, sestavlja slovensko reprezentanco na tokratnem festivalu.