Taktične rešitve in zavestna hotenja
Bojan Godeša: Čas odločitev: katoliški tabor in začetek okupacije. Mladinska knjiga, Ljubljana 2011, 349 str., 32,96 €
29. 01. 2012
Zgodovinar Bojan Godeša, eden najpomembnejših sodobnih raziskovalcev obdobja druge svetovne vojne na Slovenskem, s svojo novo knjigo Čas odločitev nekako nadaljuje z iskanjem odgovorov na vprašanja, ki si jih je zastavljal že v svojih monografijah Kdor ni z nami, je proti nam (1995) in Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno (2006). Na poseben način pa je z novo monografijo zgradil most med navedenima in Izgubljenim spominom na Antona Korošca, v katerem je skupaj z žal že pokojnim Ervinom Dolencem javnosti predstavil zapiske Ivana Ahčina, Koroščevega »vrhovnega časnikarja«, o vodilnem predvojnem slovenskem politiku.
»Številni sklepi, do katerih se dokoplje avtor, so nenazadnje odvisni od njegove (legitimne in možne, a ne edine dopustne) interpretacije posameznih dogodkov in prelomnic. Godeši je šteti v prid, da sproti opozarja na možnost drugačnega pogleda.«
Tokrat se Godeša ustavi ob eni najpomembnejših dilem, povezanih z drugo svetovno vojno na naših tleh. Gre za ravnanje največje in prevladujoče politične skupine, Slovenske ljudske stranke, ob izbruhu vojne vihre v Jugoslaviji. Da je bilo to ravnanje v veliki meri nespretno in dezorientirano, je mnenje mnogih, saj bi sicer težko razložili njeno nadaljnjo medvojno (pa tudi povojno) usodo. Vendar gre avtor še korak dlje. Kot jasno zapiše v uvodu, si na več kot tristotih straneh prizadeva za razgradnjo tistega, kar sam oceni za mitiziran prikaz medvojne politike omenjene stranke, predvsem v prvih mesecih vojne. Po njegovem mnenju naj bi namreč (upravičeni) ponovni pretres pogledov na slovensko zgodbo med drugo svetovno vojno v delih zgodovinske stroke pripeljal do podmene o politikih SLS kot sicer nespretnih, a kljub vsemu vseskozi zvestih prozahodni in (tudi po današnjih standardih) demokratični usmeritvi. Godeševa vseskozi jasno izražena in večkrat ponovljena teza v Času odločitev je precej drugačna. Mnenja je namreč, da se da z doslej sicer znanim, a premalo upoštevanim, in novim gradivom pokazati zavestno hotenje prvakov slovenske katoliške politike po rešitvi slovenskega nacionalnega vprašanja v okvirih »rasističnega in totalitarnega nacističnega novega reda«, ki naj bi doseglo svoj vrh v prvih mesecih okupacije, njegove korenine pa naj bi segale daleč nazaj.
V podporo svoji sorazmerno ostro formulirani podmeni Godeša analizira relevantna stališča in odločitve treh voditeljev Slovenske ljudske stranke, Antona Korošca, Frana Kulovca in Marka Natlačena. Zaveda se seveda, da njegova argumentacija v veliki meri stoji in pade z oceno Koroščeve politike v zadnjih mesecih njegovega življenja. Doslej je namreč celo pri katoliškim politikom nenaklonjenih zgodovinarjih (Godeša evocira denimo Marjana Žnidariča) prevladovala ocena, da bi bile »usodne odločitve« največje slovenske stranke drugačne, če bi Korošec drugo svetovno vojno v Jugoslaviji dočakal na njenem čelu.
Avtorjevo stališče je, nasprotno, da je bil prav nekdanji ministrski predsednik poglavitni arhitekt poznejše Natlačenove (in Kulovčeve) usmeritve. Pri tem opozarja na popoln obrat v njegovih pogledih na razmerje sil v Evropi po zlomu Francije junija 1940, ko naj bi opustil svoja prejšnja, v veliki meri s štajerskimi izkušnjami pogojena protinemška stališča in začel mrzlično iskati prostor za Slovence v novem redu, ki so ga tedaj uspešno ustvarjale sile osi. V zvezi s tem naj bi bilo tudi njegovo notranjepolitično kombiniranje, v okviru katerega naj bi si prizadeval ob nemški pomoči pridobiti odločilen vpliv v jugoslovanski vladi. To naj bi končno sprožilo obračun med njim in knezom Pavlom, pred katerim naj bi ga obvarovala zgolj smrt decembra 1940.
Seveda Godešev impresivni prikaz ni brez pomanjkljivosti. Med njimi ni nepomembna ta, da se zanj skoraj izključno opira na dnevniške zapiske najhujšega Koroščevega konkurenta v vladi, pomembnega tvorca sporazuma Cvetković-Maček Mihajla Konstantinovića. Kot je razvidno tudi iz obravnavanega besedila, nasprotja med politikoma niso koreninila zgolj v (domnevno) radikalno drugačnih pogledih na zunanjo politiko, ki so v Času odločitev razumljivo v ospredju, zaradi česar bi bilo treba marsikatero ministrovo opazko jemati s kančkom previdnosti. Druga težava je razmeroma skromno gradivo, ki bi pričalo o domnevni privolitvi slovenske katoliške stranke v rasistični in totalitarni program novega reda. Slednje je ključna točka, če naj obvelja, da pri Koroščevem in Kulovčevem ravnanju ni šlo zgolj za (v končni fazi sicer neuspešni) taktični manever, marveč za dolgoročno usmeritev, kot bi lahko razumeli iz avtorjevega uvoda. Protijudovska in proti prostozidarjem uperjena zakonodaja nekaj sicer odtehtata, a nista v miselnem svetu tedanje katoliške politike nič takega, kar bi kazalo na posebno in izrecno bližino nacizmu, poleg tega pa je šlo (kljub nasprotovanju nekaterih ministrov) za uradno politiko jugoslovanske države in ne za Koroščev zasebni projekt, pa naj je bil nad ukrepi navdušen, kakor zatrjuje Konstantinović, ali ne.
Ob Kulovcu je spričo njegovega kratkega vodenja stranke sicer povedanega manj, a je z njim bržkone povezan eden Godeševih kronskih draguljev. V celoti gledano si ob izrisovanju političnega portreta Koroščevega naslednika prizadeva pokazati dvoje: da je že on začrtal odmik slovenske katoliške politike od Jugoslavije kot okvira za reševanje slovenskega vprašanja, kar je prišlo po njegovem mnenju sicer najbolj do izraza pod Natlačenom v začetku okupacije, in da je podobno kot Korošec pričakoval mesto za Slovence v svetu, urejenem po zamislih sil osi. Svoje teze avtor najprej opira na povezovanje novega voditelja Slovenske ljudske stranke z vodilno hrvaško stranko, Mačkovo HSS, do katere je bil Korošec pretežni del svoje kariere zadržan in ki je v tem času tudi vse bolj skeptično gledala na jugoslovanski državni okvir, a tudi na njegov odnos do trojnega pakta in prevrata 27. marca, po katerem je napol neprostovoljno resda ostal v Simovićevi vladi.
Zlasti pa Godeša izpostavi Kulovčev in Krekov obisk pri slovaškem poslaniku v Beogradu Ivanu Milecu 5. aprila 1941, dan pred nemškim napadom na Jugoslavijo in Kulovčevo smrtjo. Takrat naj bi katoliška politika omenjenega diplomata zaprosila za posredovanje pri Nemcih ob neizbežnem razpadu Jugoslavije, da bi se Slovenci (in Hrvati) pod nemškim pokroviteljstvom izognili trpljenju skupaj s Srbi. Za avtorja je navedeni pogovor temeljni argument za daljnosežno razmišljanje o vključevanju slovenskega prostora v nacistični novi red v glavah voditeljev SLS. S tem naj bi sočasno odpadla dosedanja prevladujoča predstava o dvojni taktiki vodilne slovenske stranke, ki je na eni strani predvidevala oportunistično sodelovanje z okupatorjem, a je po drugi strani pričakovala rešitev s strani zahodnih zaveznikov.
Potemtakem naj bi ban Dravske banovine Natlačen, ki je takšno usmeritev prignal do vrhunca, po okupaciji samo nadaljeval z uresničevanjem Koroščevih in (izrecnih) Kulovčevih smernic. Zanimiva v zvezi s tem je Godeševa izrazito negativna ocena Narodnega sveta pod Natlačenovim vodstvom, ker naj bi se prvaki SLS po ustanovitvi NDH bistveno prehitro »sprijaznili« z debelacijo Jugoslavije, čeprav je po svoje paradoksno, da kljub takšni oceni Natlačena okara, češ da v ta (po njegovem očitno nelegitimni) organ ni pripustil komunistov. Kot logični nasledek vsega povedanega vidi še Natlačenovo prvotno pričakovanje, da bodo Nemci Slovencem naklonili hrvaški podobno posebno obravnavo, nato pa njegovo naslonitev na italijanske okupatorje in vstop v njihovo konzulto, četudi je bila avtonomija Ljubljanske pokrajine bistveno manj od pričakovanj ob začetku spopadov v Jugoslaviji. Šele ko se igranje na italijansko karto ni kaj prida obneslo, naj bi Natlačen obrnil ploščo, se znova oprijel jugoslovanskega okvira in začel staviti na zahodne zaveznike, za katere so se že prej jasno opredelili strankini voditelji v emigraciji. Po Godeševem mnenju kajpak zato, ker v Veliki Britaniji pač niso imeli druge izbire, sicer pa naj Natlačen, ki je pozneje marsikje obveljal za grešnega kozla, ne bi deloval na svojo roko, marveč je bil zvest temeljni strankini usmeritvi, kakršna se je izoblikovala od junija 1940 naprej.
Gotovo uspe avtorju v celoti naslikati zanimivo in sugestivno fresko, ki bralca dejansko usmerja k prepričanju, da je bila v ozadju med seboj pogosto tudi neskladnih potez prvakov predvojne katoliške politike dolgoročnejša strategija naslonitve na Nemce. Ampak očitno se zaveda težav pri razmejevanju med trenutnimi taktičnimi rešitvami in zavestnimi hotenji. Zato je zaključek glede slednjih manj jasen od eksplicitne napovedi v uvodu in se knjiga konča zlasti z opozarjanjem na trajni madež na Natlačenovem političnem liku. S tem se pravzaprav uresniči še druga Godeševa uvodna napoved, da bo odprl več vprašanj kot ponudil dokončnih odgovorov.
Številni sklepi, do katerih se dokoplje, so nenazadnje odvisni od njegove (legitimne in možne, a ne edine dopustne) interpretacije posameznih dogodkov in prelomnic. Godeši je šteti v prid, da sproti opozarja na možnost drugačnega pogleda. Zelo pomembno se v tem okviru zdi, da je za njegovo videnje Kulovčevih potez odločilno vztrajanje pri idealiziranem razumevanju Simovićevega državnega udara kot upora zahodno in demokratično usmerjenih delov vojske (in politike) proti trojnemu paktu, čeprav, kot opozarja tudi avtor, obstajajo in so bile večkrat izražene še drugačne možne razlage. Godeša podobno hitro odpravi tudi Mačkovo opombo, da je bil Korošec vesel glede na prvotni predlog omiljenih protijudovskih ukrepov, kar bi, če bi bilo res, precej spremenilo argumentacijski lok.
Ostaja torej predvsem opozarjanje na analogije s tistimi okolji, ki jim je dejansko »uspelo« najti zatočišče pod perutmi novega reda sil osi in so jo ob koncu vojne in po njej odnesla slabo, kar bi se po avtorjevem mnenju zgodilo tudi, če bi se SLS njeni taktični manevri posrečili (in ravno zaradi tega naj bi Natlačen prilagodil svoje poročilo o delovanju v prvih mesecih okupacije). V veliki meri povprečnim politikom lahko očitamo politično kratkovidnost (saj so pričakovali zmago sil osi), toda preveč daljnosežnih sklepov o globokih strateških miselnih premikih niti po obilici gradiva v Času odločitev verjetno ni moč izpeljati.
pogledi, št. 1, 11. januar 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
