Razkrinkana iluzija prihodnosti
Večina sodobnega umetniškega teoretiziranja je puhlega, slabo artikuliranega in z majhno specifično težo, zato izjeme še toliko prijetneje presenetijo. Ena od njih je besedilo Uroša Weinbergerja (1975), ki spremlja njegovo razstavo v ljubljanski galeriji Equrna in v katerem se avtor loti dojemanja vizualnih informacij preko javnih občil. Slikar razmišlja o njihovem doziranju, serviranju, stalnem nadomeščanju ene z drugo, umetnem ustvarjanju »aktualnosti« in njenem odvzemanju posamezni vsebini. Posledica je apatičnost do osebnih in družbenih tragedij, stanje, ko se dogodki spreminjajo v svoje blede sence, ki ne zmorejo vznemiriti, pripraviti k dejavnejšemu odzivu, ko se izgublja vera v resničnost predstavljenih vsebin. Preveč informacij povzroči, da te »izničujejo« druga drugo, dogaja se »fragmentacija dogodkov in podob«, zamiranje njihovih vsebin.
Slikar razkriva strategijo medijskih hiš, za katero so, ob že omenjeni »aktualnosti«, značilne dinamičnost, specifična estetika, zaigrana prizadetost, opozarja na trganje informacij iz njihovega prvotnega konteksta, režiranje dogodkov, ki gledalcu nastavlja past. Vanjo se vsak dan znova ujamejo množice informacij lačnih potrošnikov, verujočih v sodobno mantro o tem, da živimo v informacijsko svobodni družbi in svetu.
Weinbergerjev premislek ima dovolj soli in pravzaprav ni zgolj njegov, saj o problematični vlogi medijev v sodobnem svetu teoretiki razmišljajo že nekaj desetletij, kar pa ne pomeni, da na tovrstna relevantna vprašanja ni potrebno opozarjati vedno znova. Slikar o njih seveda piše v kontekstu svoje razstave, poskuša pa tudi predvideti odziv gledalcev na predstavljena dela, v katera je poskušal preliti opisano logiko delovanja medijskih hiš. Na tej točki se zdi, da njegova teorija malce zašepa, saj odzivi gledalcev morda vendarle niso tako predvidljivi, poleg tega pa lahko slikarski medij odslika delovanje elektronskih le do določene mere in na shematiziran način. A zadeve same to pravzaprav ne spremeni bistveno, kajti slike so same po sebi dovolj zgovorne in sugestivne.
Po ogledu tistih v prvem od razstavnih prostorov sem dobil občutek, da umetnika navdaja iskrena bojazen za bodočnost naših otrok in vseh bodočih pokolenj ali pa se je za upodobitev nebogljenih, zaupljivih naraščajnikov odločil, da bi poudaril sugestivnost svojih podob. Te so namreč iz časa, v katerem se otrokom ne piše dobro, saj so slabo opremljeni za neizogibne preizkušnje, s katerimi se bodo soočili med življenjem v Tehnopolisu, ki seveda ni kakšen pojav iz negativno utopične prihodnosti, ampak iz stvarnosti naše krasne sodobnosti. Otroci se pogrezajo v s tehnologijo zaznamovani svet kot v nekakšno apokaliptično močvaro ali živo blato, se preobražajo v podaljške strojev, mutirajo v nekakšne šibke, povsem obvladljive kiborge. Prizori, lučke, ki jih privlačijo, jim sveta ne odpirajo, ampak prav narobe, zapirajo ga, omejujejo, deformirajo. Tradicionalne otroške zabave se zdijo le še spomin ali kratek odklop, neobičajna sprememba, diktat namišljenih realnosti jih prikaže le kot nostalgični preblisk. Ta otroštva niso le ogrožena, ampak se zdijo že nekakšna povsem drugačna, zlohotno determinirana »postotroštva«, nova zgodnja doba majhnih obsevanih bitij s sevajočih ulic.
Avtor na nekatere slike umesti po en motiv, na večini pa jih sopostavi ali preplete več, praviloma raznorodnih, s čimer poskuša ponazoriti medijsko logiko hitrega podajanja vsebin. Ena njegovih poglavitnih metafor je silokon, paradigmatična »čudežna snov« sodobne izgubljenosti sredi kaosa izrazitih tehnoloških možnosti in neizrazitih vrednot. Na več kot eni sliki so prisotne kemijske strukture te snovi, bleščeči obeti »napredka«, ki pa vse prekmalu razpadejo v lepko žlindro telesa in duha. Silikonska prihodnost se dozdeva bleščeča, spektralna, fluidna, eterična, senzorična, a je prazna, zgolj prividni surogat stvarnega.
Slikar pripoveduje svojo zgodbo tudi s povednimi, bolj ali manj zgovornimi in duhovitimi naslovi slik, kot je na primer Pa srečno v pamtiveku! Na delu s tem naslovom uporabi polikane elemente socrealistične estetike, motiviko zazrtosti v svetlo prihodnost, in s tem sooči pretekle, »preživele« zaverovanosti z današnjimi. Obljube teh se zdijo prav tako prazne, puhle, sodobni juriši na nebo nič lažje izvedljivi, načrti o njih pa še nevarnejši, saj so zamaskirani s prijaznejšimi obljubami, svetlejšimi obeti, za njihovo uresničitev se uporablja mehkejša, manj opazna sredstva prisile.
Slika Več je manj povzema bistveno sporočilo razstave tako s svojim naslovom kot motivom, kupom raznorodnih vsebin, pomešanih v zmešnjavo, ki pušča za seboj zmedo. Nazorno kaže, da neskončna izbira ne prinaša osvoboditve, ampak le nadomesti, prikrije prave izbire, tudi politična vprašanja.
Naziv človek z neverjetno avro si v tem kaosu relativizmov lahko prisluži že popoln preprostež, izključen iz vsega sodobnega cirkusa, zakoreninjen v ozkih tradicionalnih pojmovanjih. Četudi bi ga kdo označil za primitivca in zmedenca, se zdi bolj priseben, gotov, vsekakor pa bolj prizemljen od vseh drugih likov, iz česar pa seveda lahko potegnemo spet nove izpeljave. Ta svet je namreč tudi plodno gojišče postapokaliptičnih novih starih ideologij, religij, katerih profeti se vedejo, kot da se ni nič zgodilo, kot da je vse v redu, svet še trden, vse na svojem mestu, ali pa v svoji omejenosti tako res mislijo. Vsekakor so tudi oni del problema in ne rešitelji, za kar se izdajajo.
Ena bolezni tega novega časa je agorafobija, strah pred odprtimi prostori, njihovo nepredvidljivostjo, pred življenjem nasploh, še posebej takim izven strogo varovanih, tehnološko obvladovanih kamric, kapsul medijsko priklopljenih novodobnežev. Kot da Weinberger s sliko Minister za zdravje opozarja dopoveduje, da je življenje smrtno nevarno in dandanes slabo zastavljeno že od prvih korakov, da so ogromne sodobne bolnišnice le Potemkinove vasi drsenja v degradacijo človeškega rodu, bolj palače bolezni kakor zdravja. Otrokom dajemo puške (plastične in prave) in jih zapiramo v sterilno okolje, v katerem bodo bolj dovzetni za farmacevtske strupe, ki nam jih ponujajo kot odrešitev.
Umetnik spomni tudi na sodobna globalna prerazporejanja moči (vzpon Kitajske) in neslutene posledice, ki jih ta prinašajo. Njegova platna so večinoma svetla, nenaravno svetla, kot bi jih osvetljevala hladna neonska svetloba, prizori na bežen pogled privlačni, a v resnici odsevi pogube, za katerimi se skriva … Kaj, pravzaprav? Korporativna družba, pragmatična ideologija »napredka«, premišljen načrt za slabitev individualnosti, humanosti … ali pa je vse skupaj le spontani preplet nadzora osvobojene tehnološke logike, pohlepa in dejstva, da človek ne more slediti »stvoru«, pošastnemu mnogoobraznemu bitju, ki ga je ustvaril, da poskuša zgolj nekako preživeti v njegovem vse bolj dušečem objemu?
Na sugestivnih stvaritvah Uroša Weinbergerja se zdi preteklost privid, prihodnost že zdavnaj razkrinkana iluzija, sedanjost pa je podobna dihanju s plinsko masko. Videti so kot razglednice z neonskega planeta, kot podobice zadnjih dni, kot iskren umetniški opomin … Na kaj že opozarja minister za zdravje?
(Objavljeno v Pogledih, št. 5, 23. februarja 2011.)