Komedija spomina in pozabe
Stendhal: Življenje Henryja Brularda. Prevedel Jaroslav Skrušný, spremna beseda Igor Grdina. Študentska založba (knjižna zbirka Beletrina), Ljubljana 2010, 541 str., 39 €
20. 01. 2012
Marie-Henri Beyle, občinstvu nedvomno bolj znan pod psevdonimom Stendhal, predstavlja enega prvih vrhuncev francoskega realizma. Slovenskemu bralstvu se je v spomin zakoreninil predvsem s klasiko svetovnega romanopisja, delom Rdeče in črno (1830). Življenje Henryja Brularda je morda eno njegovih najbolj spregledanih del in prav zato je njegova izdaja v slovenskem jeziku zanimanja in pozornosti še toliko bolj vredna.
»Pri Stendhalu se »človeška komedija« godi v junaku samem; slednji postane mikrokozmos, v katerem se zrcali makrokozmos, in ne obratno.«
V splošnem sta na izdajateljski in prevodni status romana Življenje Henryja Brularda vplivali dve nespregledljivi dejstvi: prvo je, da je besedilo s strani bralstva in urednikov pravzaprav v prvi vrsti percipirano kot nekakšna nedokončana avtobiografija, drugo pa, da je besedilo ostalo ne samo nedokončano v smislu izteka fabule, temveč tudi obrtniško (primernejši bi bil nemara izraz faktološko) nedodelano (o čem je govora, bo bralec, ki bo delo vsaj površno prelistal, takoj opazil, saj je tekst poln praznin, škrbin, opominov, ki pisca opozarjajo, naj preveri verodostojnost podatkov, pozorneje koplje po spominu, izpraša priče dogodkov, ki jih opisuje itn.), česar pa romanu ni treba šteti v slabo. Za avtorja, ki ga prištevamo med začetnike realizma na francoskih tleh (ta je svojo monumentalno in skorajda šolsko podobo prejel pri Balzacu), je tako delo prav šarmantno neobičajno, ne glede na to, da vtis nedokončanosti in nedorečenosti skorajda zagotovo ni bil Stendhalov namen. Pa je to razlog, da bi delo zanemarili in ga enostavno zreducirali na grobi osnutek, ob tem pa ga obsodili na poležavanje v arhivih pod naslovom nekakšnega poskusa avtobiografije (zelo razširjeno je mnenje, da gre zgolj za literarizirano obravnavo izsekov iz avtorjevega življenja, ki so bili pravzaprav osnutki njegovih dnevniških zapiskov)? Z vidika današnjih literarnozgodovinskih in teoretskih pristopov h književnim delom vsekakor ne. Že res, da Stendhalov tekst pogosto obmolkne, medtem ko se pripovedovalec zapleta med nezanesljive mreže svojega spomina, a te poteze nikakor ne gre označiti za manko v smislu estetske in gnoseološke hibe. Sam po sebi tekst pove več, kot se zdi – ena izmed njegovih najpomembnejših poant se skriva prav v premolkih, ki abruptno prekinejo pripoved (pripovedovalec bralca navadno opozori, da ga že po naravi slab spomin zapušča, od koder izvirajo njegove številne zadrege pri določanju natančnega kronološkega zaporedja dogodkov ali identitete oseb, ki so jim prisostvovale) in tistemu, ki se srečuje z besedilom, preprečujejo, da bi ga zgodba zazibala v lagodno branje, kjer je linearnost vnaprej podarjena in kjer mu avtor dela uslugo s tem, da podatke stiska v razumljive (in berljive) kalupe. Življenje Henryja Brularda je, najbrž ne da bi se njegov avtor tega zavedal, po tej plati delo, ki zahteva zelo moderen pristop k literarnemu snovanju: platforma, na kateri naj bi počivala trdna in zanesljiva kulisa sveta, postane krhka in luknjičasta kot človeški spomin, refleksije, reminiscence in emocije se gibljejo po nestabilnem podestu, kjer je vsako iskanje objektivne resnice obsojeno na propad. Bralec se pred vrzeljo v spominu znajde skupaj s pripovedovalcem: oba nekoliko zmedeno zreta v praznino, ki se odpira pred njima, skupaj skušata izgraditi logično sosledje dogodkov in razbrati, katere osebe so bile vanje vpletene. Avtor je na tej poti (glede na to, da gre za (kvazi)avtobiografijo, je to skoraj neobhodno) kajpak vodja, toda nazadnje jo je prehodil tako daleč nazaj, da mu je še komaj razpoznavna.
Stendhal je dedič romantike. Ne gre mu za velikopotezno zastavljene projekte, kakršen je Balzacova Človeška komedija, ki naj bi služila kot prikaz celote specifičnega zgodovinskega momenta, kot prerez sociološkega ustroja družbe od njenih najnižjih pa vse do najvišjih plasti. Poglavitni mehanizem, ki služi po eni strani kot gibalo razvoja socialnega okolja, po drugi strani pa kot odločujoči princip posameznikove osebne evolucije, je pri Stendhalu individualna usmeritev romanesknega junaka, njegovo iskanje lastne identitete in mesta v svetu. Francoska literarna veda zato v povezavi s Stendhalovim ustvarjanjem pogosto uporablja besedo egotizem: dogajanje v romanu še ni determinirano z družbenimi ali genetskimi zakoni, temveč ga v veliki meri producira posameznik sam, kajpak v soočenju z zgodovinskimi danostmi, v katerih se nahaja. Pri Stendhalu se »človeška komedija« godi v junaku samem; slednji postane mikrokozmos, v katerem se zrcali makrokozmos, in ne obratno (od tu tudi ena izmed najbolj značilnih in najbolj čislanih potez Stendhalove pisave, namreč pretanjen občutek za podajanje psiholoških profilov literarnih likov). Življenje Henryja Brularda v kontekstu povedanega zaseda posebno mesto: tudi če zanemarimo dejstvo, da je roman zastavljen avtobiografsko, nam ponuja uvid v literarno kreiranje značilnega junaka Stendhalovega opusa – junaka, ki stoji kot prevodnik med bralcem in zgodovino, kot (samo)ustvarjalec, ki splošno transformira v enkratno in enkratno v splošno.
Pogledi, št. 1, 11. januar 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
