Odlična orkester in zbor
Modri 5. Orkester Slovenske filharmonije, dirigent Emmanuel Villaume, Piotr Anderszewski (klavir); Slovenski komorni zbor, Ženska vokalna skupina Čarnice, zborovodkinja Martina Batič. Spored: Debussy, Mozart, Kumar, Gounod. Gallusova dvorana, Cankarjev dom, Ljubljana, 17. in 18. 2. 2011
15. 03. 2011
Ob zadnjem abonmajskem filharmoničnem programu se zaman trudim najti ključ do razkritja vzgibov šefa dirigenta Emmanuela Villauma za sestavo takšnega sporeda. Že Debussyjeve Nokturne, Mozartov Klavirski koncert št. 20 v d-molu in noviteto Alda Kumarja, kantato Cantus temporis je nekako tematsko, slogovno, časovno, nazorsko ali kakorkoli drugače težko povezati na skupnem večeru, kaj šele povsem neinventivno Gounodovo 1. simfonijo za nameček. Treba je sicer priznati, da je to delo v elegantni klasicistični maniri in vsebinski izpraznjenosti francoskih salonov po dirigentovi najprej izbiri, nato izvedbi očitno v užitek igrati in da tudi občinstvu na koncu »dopade«.
»Sicer pa me veseli, da je orkester Slovenske filharmonije pod Villaumovo taktirko vnovič našel omiko piano in pianissimo muziciranja in niansiranja, saj se je pod prejšnjim šefom dirigentom Pehlivanianom že zdelo, da jo je za vedno izgubil.«
A vendar – mar umetniški vodje in njihovi programski svetovalci ne zaupajo niti najuspešnejšim in najbolj komunikativnim slovenskim skladateljem, kakršen je Aldo Kumar, da bi utegnili z novim delom potešiti abonmajsko publiko? Ali je res tako pomemben že vnaprej zagotovljen sklepni koncertni aplavz, da je na zadnje mesto potrebno programirati dela, ki ga zagotavljajo, pa če kaj veljajo ali ne? V to osebno ne verjamem in se mi zdi taka programska politika kratkega daha, tako kratkega, da se z njo tudi po dobivanju posameznih bitk za polne dvorane ne da dobiti vojne. Še bolj nerazumno in nerazumljivo se zdi tako programiranje le teden dni po programsko angažiranem, smiselno zaokroženem koncertu Oranžnega abonmaja.
Sicer pa me veseli, da je orkester Slovenske filharmonije pod Villaumovo taktirko vnovič v sebi in svojem zvoku našel omiko piano in pianissimo muziciranja in niansiranja, saj se je pod prejšnjim šefom dirigentom Pehlivanianom že zdelo, da jo je za vedno izgubil. Interpretacija uvodnih Debussyjevih Oblakov, prvega od treh Nokturnov, je nanašala prefinjene zvočne barve v vseh orkestrskih skupinah, tehnično zahtevni pianissimo vstopi in nežni impresionistični nanosi glasbenih fraz so uspeli prav vsem. Villaume, ki se je z Debussyjem pokazal in dokazal že na svojem prvem abonmajskem koncertu v Ljubljani, je z orkestrom in ženskim zborom pred nami slikal čudovita impresionistična razpoloženja v vseh treh stavkih in v pravo zamaknjenost popeljal z vilinskim petjem siren v zadnjem stavku. Z interpretiranjem francoskega impresionizma, v katerega zna sugestivno potegniti vse izvajalce, je Emmanuel Villaume gotovo pravi za poustvaritev celotnega Debussyjevega opusa.
Poseben magnet za obiskovalce je bil pianist Piotr Anderszewski, mladenič prelepega klavirskega tona in pristne muzikalnosti, ki je igral že z večino najbolj znanih dirigentov in orkestrov ter prejel vrsto nagrad. A njegov Mozartov 20. klavirski koncert v d-molu je s tako rekoč dvotaktnimi dinamičnimi in agogičnimi izbruhi kratke sape, ki jih je nizal v svoji interpretaciji, postajal iz fraze v frazo bolj utrujajoč, saj ni znal zgraditi dramaturgije daljših glasbenih misli, izpeljav in oblikovnih lokov. Ker je Villaume tudi v skupni igri skušal slediti takemu videnju solista, smo dobili nizanje odlično izdelanih detajlov, koncerta kot celote pa od nikoder.
Slovenske novitete so zame vedno težko pričakovan dogodek in vedno je še posebej zanimivo slišati, kaj ima novega povedati Aldo Kumar kot eden najbolj zaposlenih sodobnih slovenskih skladateljev, uspešen, neobremenjen s slogovnimi predalčki, a muzikalen in tehten. Navdih za kantato za mešani zbor in orkester je tokrat našel v starem alkimističnem tekstu Cantus temporis (Spev časa) v povezavi s Sončnimi pesmimi Frančiška Asiškega ter atmosfero filmskega Imena rože. Te spodbude nadgrajujejo dramski občutek, ki ga je Kumar pokazal že v svojih študentskih komornih delih, a ga je v zadnjih letih še izmojstril v obsežnem opusu za gledališke odre in film, sočen vokalni stavek, v katerem prepoznavamo njegovo dolgoletno ustvarjalsko in dirigentsko bivanje na slovenski zborovski sceni, ter kompozicijska neobremenjenost, barvitost in dramski zamah poljske postmodernistične šole, kjer se je na kratko izpopolnjeval po študiju. Kumarjev Cantus temporis je kompaktno, zvočno in ritmično razkošno, očitno v prav posebni duhovni zamaknjenosti porojeno glasbeno delo. Posebej velja to pot izpostaviti zborovodkinjo Martino Batič, ki je Slovenskemu komornemu zboru poleg že tradicionalne intonančne zanesljivosti končno vdihnila pravo življenje – tako energično polnozvočnost v Kumarju kot nežno plastenje v Debussyju.
Pogledi, št. 6, 9. marec 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
