Neža Buh - Neisha, glasbenica
V tišini vsak človek sliši, kar želi
V družini niste edina glasbenica. Vaš oče Marjan se je poleg znanstvene kariere resno ukvarjal z glasbo.
Trenutno pripravlja doktorat, sicer pa je trobentač. Igra v Operi, v Filharmoniji, vedno je poučeval in še vedno igra tudi v pihalnem orkestru veteranov. Je navdušen in predan glasbenik.
Zaradi očetove znanstvene poti ste s svojimi petimi brati in sestrami odraščali v naravoslovno navdahnjenem okolju, kar za umetniško družino ni ravno značilno. Ljudje, ki se jim zdi, da imajo svetu kaj sporočiti, pogosteje odraščajo pod vplivom družboslovja.
Mene je naravoslovje v resnici zanimalo. Veliko sem brala in dejansko sem bila zelo pridna. To govorim, ker sem imela v prvih razredih osnovne šole ogromno zdravstvenih težav. Imela sem debela očala in desno steklo je bilo ves čas prelepljeno. Ko sem se prepisala iz glasbene šole v Cerknem v nižjo glasbeno šolo v Škofji Loki, nisem videla skoraj ničesar. Notno črtovje sem zaznavala kot črne in bele lise, zato sem si morala ves čas pomagati s kapljicami za oči. In ker je bil moj vid v tistih letih zelo slab, sem se naučila igrati na slepo. Zelo natančno igram v temi.
Je lahko glasba, ko jo razcepiš na prafaktorje, povsem matematična? Gre pri glasbi za golo logiko, ki je na neki način povsem računalniška, binarna?
Z matematiko so v bistvu ukrotili fiziko oziroma napako fizike, ki je pri matematiki ni. Matematika je domena. Treba se je bilo dogovoriti, da bo komorni A odslej veljal 440 hercev. Prej kot z matematiko lahko pri glasbi najdemo vzporednico s fiziko. Tisto pa, kar glasba ustvari, je kemija, biokemija. Ko nekoga pokličeš po telefonu, je zvok v slušalki odvisen od vremena. Če ga pokličeš danes, bo tu-tu v tej višini, in če ga pokličeš jutri, bo tu-tu malo višji ali pa nižji. Absolutni posluh ne obstaja, to pa zato, ker ne obstaja absolutni ton. Kaj je absolutni ton? Volltemperierte klavir, ampak električni! Ko delaš s strunami, se strune raztegujejo in razglašujejo. Popolni ton obstaja samo dve uri, dokler se uglaševalec klavirja ne odpravi domov in dokler v bloku ne zakurijo centralne kurjave. Ne moremo reči, da so lestvice stvar matematike. Matematika so postale, odkar imamo C, D, E, F, G, A, H, C. Ko je obstajal še DO, RE, MI, FA, SO, LA, TI, DO, je bila to fizika. Ker je izhodišče relativno.
Znano je, da se nikjer v vesolju temperatura ne more spustiti pod –273 stopinj Celzija. Zame je to dokaz o končnosti vesolja. Znanost mora vedno ustvarjati neke domene ...
Dokler lahko neko stvar razdeliš na nešteto delcev, je zelo težko priti do trdne osnove. Ko skušaš definirati ton, skušaš definirati »absolutizem tona«. Ton je v bistvu sestavljen iz spektra, ki se uglasi z njim. Kakšna je razlika med tonom in zvenom? Ton je vibriranje, zven pa je utripanje. Pogovarjava se o akustični vedi. Glasbi je torej najbližje akustika, akustika pa je nauk o zvoku in izhaja iz fizike.
Kaj pa biološki vidik glasbe? Uho je vrhunska naprava, ima bobnič, kladivce, nakovalce. Če ni naprave, preko katere bi se zvok prenesel v naše telo in možgane, bi bil zvok brez odzvena.
Midva sva lahko pet minut tiho in je ta tišina sestavljena iz samih pavz. John Cage je posnel pesem z naslovom 4’33’’, kjer pianist hodi okrog klavirja. Zelo zabavno za moderniste. Ali torej poslušamo pavzo ali tišino? V notnem črtovju ima pavza svojo oznako. Taka pesem ima lahko tudi naslov, avtorja, zaščitene avtorske pravice in tonaliteto. Na notna črtovja lahko napišem pavze za klavir, za kitaro in za bobne, zraven pa dodam še črtovja za pozavno, flavto, violino in druge inštrumente in vso stvar prijavim kot simfonično kompozicijo svoje avtorske pesmi. Sem se pač odločila, da bodo glasbeniki le scenski element. So oni v tem primeru del pesmi ali jih ni? So oni ta tišina ali igrajo pavze? V tišini namreč vsak človek sliši, kar želi. Ko pa tišino spraviš v note, s tem zgolj omejiš njen čas. Pavza je določena dolžina tišine. Še vedno pa je to glasba.
Je glasba medij, ki zabrenka na strune, ki so že v poslušalcu, ali poslušalcu prinese nekaj povsem novega?
Zame osebno je glasba način izražanja in primaren način komunikacije. Na kaj bo tvoja glasba naletela, seveda ni vprašanje, ki si ga najprej zastaviš. Glasbo ustvarjam, ker se rodi iz mojih misli, v moji glavi. Lahko jo tudi sanjam, ampak si je vsakič žal ne zapomnim. Nekateri ljudje imajo v sebi glasbo, drugi kaj drugega. Eni nosijo v sebi dramske tekste, recitacijske tekste, šale ali kaj tretjega. To je kot potoček.
Kaj je potem tisto, zaradi česar se različnih ljudi dotakne različna glasba?
Vsak človek ima svoj okus. Vsakomur brbončice zapojejo ob drugem kosu torte. Eni pijejo podaljšano črno, drugi pa kavo s smetano. Na srečo smo ljudje različni in nismo borgi. Ob glasbi redko vzklikam in vpijem. Če je nekaj res dobro, obmolknem in našpičim čutila. Rada imam mir in tišino, stalno ploskanje je lahko odveč. Glasba je vez med človekom, ki jo izvaja, in med tistim, ki jo posluša, ampak poslušalec ni poglaviten. Glasbo najprej izvajaš samemu sebi. Šele takrat, ko sama uživam v izvajanju in to tudi obvladujem ter sem ob tem sproščena, se bodo drugi sprostili.
Kaj pa glasbeno znanje? V kolikšni meri je pomembno?
Ne urim se v vrhunski disciplini interpreta klasične glasbe, kjer dejansko obstajajo osnovne merilne enote, kot so korektnost izvedbe, stilska dovršenost, osebni pridih, zrelost in podobno. Na takšni ravni je seveda možno tudi tekmovati, zato discipline, ki želijo dosegati vrhunskost, prinašajo neke vrste gladiatorstvo. Sama v tem ne uživam. To je igranje za strokovno komisijo. Spomnim se, kako sem nekoč dokomponirala Bachove fuge – originala si namreč nisem povsem zapomnila –, člani komisije pa tega sploh niso opazili, še hvalili so me. Mogoče sem se celo delala norca, oni pa so me trepljali.
Kaj vam pomeni oder?
Oder ni za vsakogar. Oder je treba naskočiti. Oder je nekakšen velikanski ego in ko stopiš nanj, ti reče: »Vsrkal te bom vase!« Ti pa mu moraš znati reči: »Ne, pa me ne boš!« Šele takrat, kadar si trdno prepričan v to, kar delaš, si lahko na odru sproščen, in šele takrat lahko ljudi prepričaš s svojo glasbo. V tremi se pokaže tvoje spoštovanje do odra. Trema mora obstajati zato, ker spoštuješ, kar počneš, in ker hočeš to narediti kar se da dobro. Dati vse od sebe.
Pri vprašanjih kaj je prav in kaj narobe in kako bi bilo treba peti ni objektivnih meril in pravil, ki bi jih kot glasbenik lahko odkril v zvezi s tem, kaj je ljudem všeč ali pa ne. Vsakdo mora na ta vprašanja odgovoriti sam pri sebi. Pravil ni – mogoče pa nas ravno to žene, da jih iščemo. Sicer pa z napakami ni nič narobe. Ljudje smo ljudje tudi zato, ker delamo napake, ker udarimo mimo, ker zafušamo. Si predstavljate Rolling Stonese brez fušanja?
Vrniva se še enkrat k družini. Kakšno glasbo ste igrali doma? Predstavljam si zelo eklektično vzdušje.
Nismo se zbirali in igrali samo takrat, kadar so prišli na obisk stari starši. Če je bila to babica, smo se šalili, naj plača, če hoče slišati Jingle Bells. Vsi smo igrali vse. Imamo nekaj trobentačev, brat, ki si je razbil zobe, ko je padel s kolesa, je potem presedlal na tubo. Nakar je začel igrati bas kitaro in postal metalec, danes igra v alter bendu Sarcasm. Matic igra bobne, kitaro, trobento in klavir. Genialec je, ampak malo len. Tudi Gorazd igra trobento, sestra Suzana pa kitaro. Druga sestra Gordana je profesorica prečne flavte, diplomirala je v Celovcu.
Sta vas starša spodbujala k učenju, h glasbenim vajam? Ponavadi so starši skeptični, kadar hočejo otroci postati umetniki.
Mislim, da je bilo ravno obratno. Poza meščanskih družin je bila, da mora hčerka igrati klavir, sin pa violino. Poznam ogromno fantov, ki so morali hoditi na ure violine. Med njimi je tudi nekaj znanih rokerjev. Pri teh inštrumentih dolgo traja, preden igranje postane poslušljivo. Si predstavljate na primer oboo? Čeprav smo imeli doma veliko podpore, nismo niti pod razno razvajeni. Nihče ni bil nikdar tretiran kot wunderkind. Včasih sem si tega mogoče želela. »Mami, jaz hočem biti izjemna!« »Ma kaki izjemna! Ti si lahko izjemno priden homo sapiens, hodi v šolo, delaj, čim prej začni služiti svoj denar.« Zato mi je bilo pri šestnajstih letih jasno: služi svoj denar, delaj in se čim prej osamosvoji!
Kaj pa menite o angažiranosti sporočil? Je eno od poslanstev glasbe tudi družbena angažiranost?
Svoje glasbe in dejstva, da imam v roki mikrofon, s katerim se me sliši daleč, ne bi hotela zlorabljati za vmešavanje v aktualne dogodke, aktualne scene. Ljudje tako ali tako berejo časopise in poslušajo poročila. Hočete na mojem koncertu doživeti še eno analizo včerajšnjega časopisa? Navsezadnje ustvarjam glasbo, ki jo želim poslušati tudi čez šestdeset let in ni mi do tega, da bi se ubadala s stvarmi, ki so aktualne samo v tem trenutku. Ne maram vseh teh problemov. Ljudi, ki težijo in manipulirajo, je preveč. Enostavno ne prenesem tistih, ki javno trpijo, ki se hočejo javno žrtvovati. Ko je meni hudo, se zaklenem, ne dvigujem telefonov, sčistim se, pljunem težave v stranišče, potegnem vodo in grem na koncert.
Ob tej »manipulaciji z glasbo« sem se spomnil na trditev, češ da je Buda izvajal t. i. transcendentalno prevaro, ker ni uporabljal besede Bog, govoril pa naj bi ravno o Bogu. Meni se glasba redko zdi manipulativna, bolj sem pozoren na to, kako dobro izkorišča raznovrstne potenciale, ki jih kot medij pač ima.
Glasba ima vsekakor domet. Glasba je orožje. Velikokrat mi je odveč govoriti o glasbi, ker jo je najprej treba poslušati. Dobro vino je treba piti. Za dobro vino ne potrebuješ obsežnega piara. Kdor ga bo poskusil, bo takoj vedel, za kaj gre. Pregloboka analiza mi ni preveč blizu. Vedno se namreč zbojim, da bodo ljudje mislili, da do svojih pesmi prihajam zaradi napačnih razlogov. Nisem glasbofil, samo glasbenik.
Lahko se strinjam z vami, da je pretirana analiza odvečna, nekaj pa je je vseeno potrebne.
Že že, ampak ni prav nič koristna pri procesu ustvarjanja.
Je pa zelo koristna pri procesu učenja, kjer moraš vzporedno s prakso osvajati tudi teorijo. V slovenski zabavni glasbi je ogromno ljudi, ki nimajo nobene teoretske podlage.
Nihče te ne more naučiti, kako se napiše dobra melodija, dejstvo pa je, da gre tvoja domišljija lahko samo tako daleč kot tvoja tehnika. Ali če obrnem – tvoja tehnika nikdar ne bo presegla tvoje domišljije. To dvoje gre z roko v roki. Kot ne moreš uporabljati besedne zveze, ki je pač ni v tvojem besednem zakladu. Če besednega zaklada ne širiš, ti tiste ideje sploh ne bodo padle na pamet. Naj se vrnem k »eklekticizmu«. Dokler ne spoznaš toliko in toliko različnih glasbenih stilov, dokler ne potuješ, dokler ne igraš z različnimi glasbeniki, se ne moreš nalesti teh vplivov in njihovih elementov, ki se potem iskreno in intuitivno odražajo v tvojem izdelku. Samo zato, ker so ti všeč. To ni wannabe, to ni copycat. Če nekje vidiš hrastovo klop in ti je všeč, si jo omisliš tudi za svoj dom. Ne gre za kopiranje, ampak za to, da ti je všeč. Z drugimi besedami, če se hočeš razgledati, moraš najprej imeti obzorje.
Tehnika mora priti v tvojo podzavest. Postati mora refleks, zato je najbolje, če se igranja inštrumentov začneš učiti zgodaj. Ni se mi več treba osredotočati na to, kako bom postavila roke na klavir. Roka igra sama od sebe. Grem naravnost od ideje do posnetka. Vmes si ničesar ne zapisujem, ničesar ne vadim, vse je zelo neposredno. Tvoja ideja torej ne more preseči optimuma tvoje izvedbe. Oziroma kolikor hudo znaš igrati, tako hude stvari si lahko tudi zamisliš. Bolj kot je glasba svetovna, bolj kot je raznolika, širši bo tvoj spekter. V interpretaciji je težko biti vse hkrati: dober klasik, dober džezist in še kaj drugega. Eden takšnih likov je Keith Jarrett ali recimo Arturo Sandoval, ki igra vse – od latina do džeza in klasike – in to s katerim koli inštrumentom. Obstaja marsikaj in marsikdo. Obstajajo tudi za lase privlečeni multiinštrumentalisti ali multiumetniki, ki vsako stvar počnejo na treh odstotkih in so v tem, kar počnejo, skrajno neizvirni.
Kaj pa kitaristi, kakršna sta na primer Joe Satriani in Steve Vai? Očitno je, da sta izjemna, ampak na trenutke se zdi, kot da želita v vsakem komadu pokazati vse, kar znata. Je taka glasba prenasičena?
Vzemiva nekega inštrumentalnega virtuoza, na drugi strani pa Boba Dylana. Energija, ki jo želita dati od sebe dva tako različna glasbenika, je povsem drugačna. Vlatko Stefanovski igra dvaintridesetinke petsto na uro, zato je z njim najbolje igrati v triu. Trio je optimalna postava za virtuoze. En član drži ritem, drugi je spremljava, tretji si daje duška, potem pa zamenjajo.
Tudi Jimi Hendrix Experience so bili trio.
Ja. Triu po domače rečemo »žganica«. S klavirsko vlogo v nastopih z bendom sem se že tako zelo umaknila v ozadje, da je klavir skoraj v celoti postal spremljava oziroma ima vlogo ritem kitare. Rada pustim prostor solo kitaristu. Stefanovski ni osvajal teorije in ga niti ne zanima; zakaj bi ga? Virtuoz je. Če ga povabiš na snemanje, ga povabiš na virtuoziranje, ne pa na snemanje akordov z električno kitaro, ki jih bomo potem vgradili nekam v miks. Njegova vloga je jasna. V tem je morda zvokovno ozek, ampak najmočnejši! Temu pravimo signature sound. Če bi hotela biti vrhunska klasična pianistka, bi se morala zapreti in zgolj vaditi in vaditi. Različne tehnike in zvrsti, ki mi širijo obzorje, ki me sicer zanimajo in dopolnjujejo, bi me v tem primeru omejevale, ker bi mi kradle tisto ozko vrhunskost. Tako kot ne moreš lipicanca, vzgojenega za dresurno jahanje, vpreči v voz.
Če vas prav razumem, želite biti nekako funkcionalni, uporabni?
Seveda. Jaz sem lokomotiva, ki mora vleči svojih dvesto vagonov. Želim biti praktična in želim iti v korak s časom. Zanima me temporary art in oblikovanje zvočnega sveta. Želim vplivati na ta zvočni svet in ga zapeljati v smeri, kamor vem, da ga lahko. Dvajset let sem se ukvarjala z analizami Bacha in ni mi več do tega. Znam napisati klasično simfonijo, ker smo osem let pač delali s harmonijami in analizirali klasični glasbeni stavek. Tehnično ne vidim nobene prepreke za takšno ustvarjanje, ampak zdi se mi, da bi bil to proč vržen čas. To je pač disciplina, to je vrhunskost. Kot če bi vzela van Goghove Sončnice in naredila njihovo brezhibno repliko. »Super, vsa čast, naredila si jo, zdaj pa nariši še eno svojo sliko.« Nekateri slikarji znajo slikati samo pejsaže, drugi pa na primer ne znajo narediti dobrega portreta. Obstajajo glasbeniki, ki igrajo samo svojo glasbo, in takšni, ki igrajo samo iz not. Imate glasbenike, ki igrajo samo en inštrument, in druge, ki igrajo vse inštrumente. Sto ljudi, sto čudi. Kdor je dober, kdor je iskren, komur bo usoda naklonjena, bo v celotnem ustroju imel elementarni smisel in prostor za obstoj.
Nekateri ljudje pišejo pesmi, pa jih ne igrajo. Ali pa samo igrajo pesmi in jih ne pišejo. Ali pa ustvarjajo melodije, pa jih ne znajo artikulirati. Meni se zdi pošteno, da priznavate in cenite svoj uspeh.
Nekaterim se je zdelo vehementno, če sem kdaj rekla, da je vse, kar se mi dogaja, logično in posledično. Navsezadnje ogromno delam in se zelo trudim. Prelomna točka se je zgodila, ko sem se hotela posvetiti filmski glasbi in oditi na študij na Royal College of Art v London. Dejanu Radičeviću, producentu, sem takrat pokazala demo posnetek – pesem z naslovom 2bad2sad. Svoje demote sem snemala vzporedno s projekti, ki sem jih delala za druge izvajalce. Ta komad je bil Dejanu tako všeč, da je takoj rekel: »To bi jaz delal!« Podpisala sva pogodbo za osebni menedžment in zagrizla v skupno glasbeno pot. Zelo sem vesela, da lahko v isti osebi združim menedžerja in producenta. Potem sem ostala tukaj in iz tega je izšla solo kariera. To ni bila moja osnovna motivacija. Hotela sem samo prosperirati, z zasedbo ali na kakršen koli drug način; vedela sem, da si želim peti. Samo da se nekje odpre, da se nehaš loviti za lastni rep. In ker se z nobeno od mojih zasedb dolgo časa ni zgodilo nič, sem se pač premaknila naprej. Koga naj čakam? En zapit bend?
Seveda nočem biti omejena samo z neko lokalno zgodbo, čeprav dejansko – ko postaneš »nosilec slovenske ženske pop struje«, je to roka, ki te hrani, zato je ne boš kar odrezal in jo vrgel v morje. Pripadnost je neke vrste pogoj. Če hočeš biti big in America, go and live in America. Predvsem se ne maram omejevati in biti nesrečna zaradi neuresničljivih želja. Zelo dobro se zavedam stvarnega dometa in kaj bo to terjalo od mene. Zavedam se tudi, da je na svetu še milijon drugih Neish. Komaj čakam, da kakšno spoznam in bomo skupaj kaj naredile. Res. Nikogar se ne bojim, na nikogar ne gledam kot na konkurenco. Hkrati pa malo tudi pogrešam pojem zdrave konkurenčnosti, ki je pogoj za rast. Ogromno se moram še naučiti in v tem, kar počnem, moram še dozoreti.
Je za doseganje vrhunskosti treba začeti delati v rani mladosti?
Takrat je najlažje. Še posebej pri baletu. V tisti dobi jim najlažje naravnaš kosti, ker so še mehke. Vsa vrhunskost je gladiatorstvo, ker te tako zelo specifično oblikuje v neko disciplino, da te hendikepira za marsikaj drugega.
Pogledi, št. 7, 23. marec 2011