Kaj smo čakali, kaj dočakali in kaj še čakamo
Foto: Igor Modic
19. 04. 2011
Ker za vse medije slej ko prej velja, da so prejemniki njihovih sporočil (upajmo, da še kar oziroma dovolj) mnogoštevilni, anonimni in v glavnem molčečni, velja tudi, da so mediji nadvse primerno sredstvo namernega, konceptualnega ali ideološkega usmerjanja javnosti in njenega mnenja v določeno smer.
Poglede – ali pač štirinajstdnevnik za kulturo, umetnost, družbo – smo težko pričakovali, prepričani, da je res zadnji čas, da se pojavi klasičen medij, ki bo dovolj pogumen in drzen, da bo stavil na razsvetljene, kritične, razmišljajoče in beroče Slovence. Verjamem, da je težko prepoznati, kaj ali koga, strukturno mišljeno, zajema takšna oznaka, še težje jo je nemara izraziti v odstotkih bralstva. Saj se ve, da mediji iščejo povratno informacijo v prvi vrsti v številu prejemnikov svojih sporočil in šele potem v njihovih ocenah in učinkovitih ali vplivnih stališčih.
Tako se zdi, da je nastati vendar nekoliko lažje kot obstati: inicialni trenutek nekega kar pomembnega dogodka je vendarle dejanje navdušenja, vizije, zagona, konceptualne prepričanosti, celo čistosti in pričakovanja intelektualnega presežka, ob bolj ali manj znanih uredniških ovirah in omejitvah. Doseči to zadnje – presežek v medijski kulturi teh časov in krajev – res ni težko in ni poseben dosežek, zato tudi ni merilo želene in pričakovane tiskane poslastice. Potem ko pride čas obstajanja in se navdušenje poleže, pa vizijo zamenja načrtovanje prihodnje številke in se zagon spridi v inercijo, konceptualna trdnost pa bolj ali manj kleca pod pritiski številk o branju in kupovanju časnika, pa tudi pod nepredvidljivimi in nepredvidenimi vsakršnimi javnimi mnenji ter prefinjenimi načini obvladovanja in nadzorovanja intelektualne avtonomije, ki niso samo orodje lastnikov in oblastnikov, ampak tudi samozavestnih in samovšečnih kulturnih skupin, ki bi svoj družinski album rade razprostrle pred širšo javnostjo. In tako prevladajo kompromisi in zavlada varna avtoreferenčnost – pa že Montesquieu ni hotel pisati političnih gesel za Enciklopedijo, da ne bi ponavljal že povedanega. Nastopi faza »uravnoteževanja«: tiranija uravnoteževanja – na tem mestu ne gre za velike besede o izbiri med svobodo in enakostjo – pelje v apologijo povprečnosti, sili v spregled bistvenega obrobnega in tistega, kar bo iz obrobnosti šele stopilo v jedro, kar bi takšen medij lahko zaslutil in napovedal, in terja uklanjanje količini dogodkov in aktualnosti, v strahu, da ne bi bili dovolj »živi« – na škodo premišljene selekcije v izboru intervjuvancev, komentiranih dogodkov, obravnavanih knjig; to zadnje, recenzije knjig (bolj kot drugih kulturnih in umetniških dogodkov), štejem za eno močnejših plati Pogledov. Zato je kajpak potrebno znanje in strokovna trdnost, ki omogoča izreči stališče, zagovarjati držo; vzeti nase odgovornost za več kot zgolj informirati javnost.
Čeprav se čas res hitro stara, je leto vendarle premalo, da bi vse, kar smo pričakovali, a (še) nismo dobili, podvrgli kritiki in šteli časniku za zlo; prav narobe – v presojanju se velja čutiti nelagodno in malce naduto.
Pričakovanja ciljne publike, ki so jo uredniki/iniciatorji zanesljivo zaznali, prepoznali in opredelili, pa so najbrž precej raznolika; skupine starejših, ki v dobrem spominu ohranjajo stare Naše razglede in jim še vedno niso našli nadomestila, so pa močna bralna skupina in v njeni nostalgiji ima nekakšen intelektualni protekcionizem kar ugledno mesto; z drugimi besedami bi lahko rekli, da se modro ne obremenjujejo z vprašanji elitne, visoke ali nizke kulture in jim zaradi pripadnosti eni versus drugi ni nerodno. Nekaj je še, ne prav veliko, samozavesti, ki izhaja iz izobrazbenega statusa in stopnje kultiviranosti človeka.
Skupine mlajših, vajene hitrega dostopa in instantnega konzumiranja kulture, pa v takšnem mediju najbrž iščejo nekakšno potrditev svojega mesta v etablirani tradicionalni družbi, iščejo svojo mrežo v robati dejanskosti socialnega bivanja. V svojih siceršnjih omrežjih najdejo vse, enako in nerazlikovano, zato osrednja naloga dobrega tiskanega medija (štirinajstdnevnika) ni v tem, da ponudi pripoved o dogodku, ampak v tem, da temu dogodku da kognitivno vrednost – z analizo, kontekstualizacijo, z naborom vseh elementov, ki so potrebni za interpretacijo, se pravi za nekaj, kar pomen poveže s pomenom, kar je več kot pojasnilo in razlaga.
Naše razmerje s svetom je vedno mediirano: časnik vzpostavlja mrežo bralcev, konstruira razmerja med ljudmi – vzpostavlja »zamišljeno«, imaginarno skupnost, celo tako imenovani komunikacijski kolektiv, ki, raznolikostim navkljub, izoblikuje nekakšno kolektivno identiteto bralstva. Klasični mediji, kot vemo (in na njihovo obrambo meri ta zapis), sodelujejo v takšnih javnih dejanjih, v katerih se pojavlja razmeroma majhno število pošiljateljev sporočil, mnenj, stališč in sorazmerno še kar veliko prejemnikov produktov njihovega dela in znanja. Teh bralcev je vendarle več, kot nas je običajno udeleženih v drugih, na primer administrativnih ali pravnih komunikacijah (če seveda te niso posredovane medijem, kar je pri nas redko in sporočajo se napačne stvari). Vsi istočasno, na TV in radiu dobesedno, pri časopisih pa z manjšo mero metaforične interpretacije, prejemamo isto sporočilo, kar samo po sebi ustvarja nekakšno ne povsem virtualno skupnost prejemnikov; v določenih primerih, pravijo teoretiki medijev, se lahko preoblikujejo v realno javnost, kar pomeni, da je vloga medijev v oblikovanju javnosti res velika. Ker za vse medije slej ko prej velja, da so prejemniki njihovih sporočil (upajmo, da še kar oziroma dovolj) mnogoštevilni, anonimni in v glavnem molčečni, velja tudi, da so mediji nadvse primerno sredstvo namernega, konceptualnega ali ideološkega usmerjanja javnosti in njenega mnenja v določeno smer. Čeprav svoja branja še lahko sami izbiramo, a vendar le iz tistega, kar nam nudi družbeno okolje, pa že raje vidim, da to počno Pogledi kot kdo drug.
Bilo je že rečeno, da samo dober časnik lahko zagotovi izhod iz krize časnikov.
Pogledi, št. 8, 13. april 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
