Eden vrhuncev sezone
Simfonični orkester Akademije za glasbo, dirigent Marko Letonja, solistki Katja Konvalinka (sopran), Katja Meljnikov (violončelo). Spored: Tina Mauko, Elgar, Musorgski-Ravel. Gallusova dvorana, Cankarjev dom, Ljubljana. 19. 4. 2011
05. 06. 2011
Zanimivo, kako nekajtedenska časovna distanca med letošnjim, sicer tradicionalnim, letnim koncertom Simfoničnega orkestra Akademije za glasbo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani in izidom Pogledov lošči in lušči njegovo vrednost v množici glasbenih dogodkov in potrjuje prvi, izredno pozitiven vtis neposredno po koncertu. Zaradi dveh stvari: zaradi osebnega in glasbenega poguma mlade skladateljice Tine Mauko, da iz nekega drugega časa stopi v pretresljivi poetični svet pesnice Anne Ahmatove in si drzne skoraj sto let pozneje, vsem preživetim izmom navkljub, komponirati sicer malce naivno, skoraj neoromantično, izpovedati svoj in Annin mladi svet z lirično melodijo, a pri tem glas in orkester tehnično in formalno uporabljati kot jezik, ki ga obvlada in s katerim ji ni nerodno povedati tega, kar čuti.
In zaradi izjemnega pretakanja energij med mladim, študentskim orkestrom in dirigentom Markom Letonjo, ki se zadnje sezone vse preredko vrača na domače koncertne odre. V obeh solističnih skladbah, Kantati za sopran in simfonični orkester Anna Ahmatova Tine Mauko s solistko Katjo Konvalinka in v Koncertu za violončelo in orkester v G-duru Edwarda Elgarja s solistko Katjo Meljnikov sta orkester in dirigent odlično sodelovala z vso pozornostjo do podpore obema solistkama, kar ni bilo prav enostavno. Zdelo se je namreč, da Konvalinkovi, ki se je zahtevnega pevskega parta res predano lotila, ta dejansko v vseh registrih ne leži najbolj, za tako zahtevno skladbo pa bi mlada pevka in mlad orkester gotovo rabila še nekaj koncertnih izvedb, da bi jo zares ponotranjila. Violončelistki Katji Meljnikov z njeno očitno zasanjano liričnostjo in mehkim tonom Elgarjev Koncert v ritmično in agogično propulzivnejših delih ni in ni stekel, čeprav ji je orkester pod Letonjevim vodstvom skušal nuditi trdno oporo.
Vrhunec večera pa so bile Slike z razstave Modesta Petroviča Musorgskega v največkrat izvajani Ravelovi orkestraciji. Desetine izvedb in posnetkov te najbolj priljubljene in pogosto izvajane različice so jo največkrat zgladile do skoraj virtuozne izpraznjenosti, da, celo patetične teatraličnosti, to pot pa smo po dolgem dolgem času spet poslušali Musorgskega! Tisto njegovo na trenutke grobo robatost in priostreni, celo cinični glasbeni humor, genialno in ne banalno glasbeno slikanje, ki ga je Ravel, če ga ne igramo salonsko, vrhunsko prenesel v orkester.
V vsaki frazi je bilo čutiti, da sta Letonja in orkester Akademije skupno poustvarjanje vzela skrajno resno in motivirano, nikjer ni bilo kakšnega pokroviteljskega odnosa učitelj – učenci, ampak samo pretakanje glasbene energije, odlični solistični dosežki posameznikov (denimo prva trobenta in saksofon) ter orkestrskih skupin. Izvedba Slik z razstave je pokazala, da sodelovanje odličnega, z domačo sceno povsem neobremenjenega dirigenta, in mladih, tehnično dobro usposobljenih in v službeno rutino domačih ali tujih orkestrov še nevkalupljenih glasbenikov lahko rodi enega od poustvarjalnih vrhuncev sezone.
Pogledi, št. 11, 25. maj 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
