Iz ljubezni do popolnosti
Marthe Robert: Iz sovraštva do romana: razprava o Flaubertu. Prevod Vera Troha. Hyperion, Koper 2011, 121 str., 15 €
30. 05. 2012
Gustave Flaubert (1821–1880), ki mu je posvečena študija Iz sovraštva do romana izpod peresa literarne kritičarke Marthe Robert (1914–1996), je ena najbolj osupljivih figur v francoski literarni zgodovini. Slovenskemu občinstvu je bržkone znan predvsem po romanu Gospa Bovary (1856). Ne gre le za pisatelja, ki je v kanon francoskega romanopisja prispeval več osupljivih del, temveč za pripovednika, brez katerega evropski roman ne bi bil to, kar danes je; za cenjenega mojstra besede in literarnega izraza; za stilističnega genija, čigar perfekcionizem pri strokovnjakih in med subtilnejšimi bralci še vedno vzbuja veliko spoštovanje.
Tu pa se zastavi vprašanje, ki vznemirja Robertovo: si je Flaubert vsega tega zares želel? Je hlepel po slavi? Je bil častihlepen, željan pozornosti, ambiciozen? Si je želel zunanjega priznanja ali je dejansko živel in delal zgolj iz ljubezni do melodije jezika, do čarobno lahkotne povedi, lepe same po sebi in ne (ali pa vsaj nikoli v celoti) zaradi pomena, ki bi ga nosila? Je možno, da Flaubert za to svoje že kar notorično hlepenje po popolnosti, ki je brez dvoma mejilo na obsesijo, ni pričakoval nobene zunanje potrditve, nobenih lovorik, nobenih ovacij? Naj imamo, kadar mu pojemo hvalo, kadar njegova dela predpisujemo dijakom za domače branje, prevajamo neprevedljivo ter analiziramo njegovo kreacijo, slabo vest? Ali je mogoče, da s prodiranjem v najskrivnostnejše vsebinske plasti njegovih del zanemarjamo tisto, za kar mu je šlo že od vsega začetka, namreč za brezhiben jezikovni izdelek, za mojstrsko izbrušen slogovni dragulj, za občutek, da je roman krhka besedna zgradba, ki se lahko ob najmanjšem nerodnem, preveč širokopoteznem in prenagljenjem gibu sesuje sama vase?
»Zanimiv prikaz aplikacije psihoanalitične metode na delo pomembnega evropskega romanopisca.«
Vemo, s kakšno muko je Flaubert pisal, kako dolgo je ponavljal in obračal en sam stavek, s kakšno gorečnostjo je pretresal besede, da bi našel estetsko najbolj učinkovit izraz. Marthe Robert se njegovi obsedenosti s popolno lepoto pisane besede skuša približati z zanjo značilno psihoanalitično metodo. Z analizo poskuša pokazati, kako pisateljevo ustvarjanje preganja njegovo sovraštvo do (če se naslonimo na Freuda) lastnega »družinskega romana«. Robertova v Flaubertovem opusu vidi dve nasprotujoči si, a komplementarni težnji: na eni strani je podoba posameznika v vlogi Freudovega »Najdenčka«, otroka, ki je starša spoznal za kriva, ki se mu gnusijo vsakršna akcija, boj ali aktivnost, zlasti pa se mu studi prokreacija s svojim neprivlačnim telesnim vidikom in vselej tragičnim izidom, z rojstvom novega trpinčenega, nesrečnega, brezciljnega življenja. Druga komponenta njegovega psihološko-kreativnega obzorja je oseba »Pankrta«: poosebljena akcija, častihlepnost, poželjivost in poželenje. S pomočjo dinamike med tema dvema platema pisateljskega psihološkega profila Robertova na dva dela razdeli tudi Flaubertov opus: na eni strani so »Pankrtova«, na drugi »Najdenčkova« dela (Gospa Bovary po tej shemi velja za »Pankrtov« izdelek). Dela »Flauberta Najdenčka« so lirična in sanjava, elitistično usmerjenega pisatelja je naravnost groza, da bi mu prinesla časti in občudovanje občinstva. A na drugi strani je temnejša, bolj mesena, prizemljena podoba ambicioznega »Flauberta Pankrta«, ki mu nič človeškega ni tuje. In ena izmed nemara najbolj ganljivih točk analize Marthe Robert je prikaz bolečine, ki jo pisatelju zadaja ujetost v precepu med strastjo do literature in strahom pred ustvarjanjem, med željo po zunanjem priznanju in streženju notranjim čustveno-ustvarjalnim potrebam, med slastjo, ki jo prinaša delo, in averzijo do vsakršnega dejanja, ki poraja novo.
Iz sovraštva do romana je zanimiv prikaz aplikacije psihoanalitične metode na delo pomembnega evropskega romanopisca in v tem pogledu imamo pred seboj povsem korektno izpeljan kritiški lok. Zaradi naslanjanja na psihoanalizo je obseg interpretativnih pristopov, s katerimi Robertova operira, sicer razumljivo okrnjen, a je kritičarka dovolj spretna, da ta zoženi pogled obrne v samo jedro, v izmuzljivo srčiko Flaubertovega literarnega sveta.
Pogledi, št. 9, 9. maj 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
