Leva, desna – iz komunizma v kolumnizem
Foto: Jure Eržen
22. 05. 2012
Ko se je komunizem na Slovenskem izkazal za črno gradnjo s skrajno pomanjkljivim statičnim izračunom, je nastopilo obdobje kolumnizma. S tem ni mišljen samo vzpon določenega tipa ne posebej pronicljivega pisanja, katerega zaščitno znamenje so vse in nič drugega razjasnjujoči specialisti splošne prakse, ampak predvsem mišljenje, ki ga ni brez razvrščanja v kolone. Ker je diverziteta v tem okviru še vedno razumljena kot nelagodnost vzbujajoča alteriteta, je slehern(ikov)a identiteta prevedena ne le v (skupinsko) pripadnost, ampak tudi v podeljevanje določenih neizginljivih lastnosti oziroma značilnosti. Logika potemtakem ni v tem, da ima omara vrata, temveč da obstajajo njeno levo in desno krilo ter zgornji in spodnji predali.
Gospostvo proletariata, ki ga je leta 1848 napovedal Komunistični manifest, je v 20. stoletju udejanjilo nekaj revolucij. Za največje tragedije med njimi so se izkazale tiste, ki so uspele. Kot vse revolucije, ki so sledile prevratoma v britanski Uniji dveh kron leta 1688 in v Severni Ameriki 1775/76–1783, tudi komunistična ni vodila do napovedanega rezultata. Njen najznačilnejši nasledek ni bilo bombastično obetano kraljestvo svobode – še manj seveda slednja sama –, temveč ustvaritev novega razreda. Gospostvo proletariata je z oblikovanjem mreže birokratskih nadzorovalcev, ki v nasprotju z razsvetljenskimi uradniki kljub moč presegajoči vplivnosti niso igrali dolgoročno pospeševalne vloge v procesih modernizacije (pri poseganju v stvarnost jih ni vodila v osnovi produkcijska misel na blaginjo, ampak jih je zaposlovala oblast podarjajoča teorija in praksa distribucije), povsem spremenilo javni prostor. Michelsov železni zakon oligarhije je dobil, kakor je pokazala Djilasova, napovedi M. A. Bakunina potrjujoča analiza komunistične nomenklature, najbolj drastično potrdilo svoje tehtnosti.
Novi razred je bil deležen velike pozornosti ob svojem porajanju. Brutalno realistični graditelj gospostva proletariata J. V. Stalin gotovo ni zaman zvrnil prenekaterega kozarčka na zdravje »srednjih kadrov«, ki so njegovo prvo, še čisto leninistično ime. Tudi karizmatični maršal Tito je v svojih javnih nastopih primerno poudaril pomen te novotvorbe, ki je izšla iz marksističnih retort. S frenetično aklamacijo množic so bile sprejete njegove misli o »nama gore« in o »vama dole«. Novi razred v titoističnem kontekstu ni bil več izvajalec volje vrha oblastne nomenklature, kakor v nerevizionističnem marksizmu leninsko-stalinskega kova, ampak je postal vladajoča struktura sama. Na drugi strani je pomenljivo, da si je Djilasova kritična študija o tem dosežku marksističnega socialnega inženiringa izborila mesto med najpomembnejšimi knjigami 20. stoletja. Zato je presenetljivo, da usoda novega razreda, ki je v leninsko-stalinskem kontekstu komunizem zgradil za dve generaciji, v titoističnem pa za eno, po zatonu drugega sveta vzhodno od Zahoda ni pritegnila večjega zanimanja. Je skupaj z marksističnim gospostvom proletariata izginila tudi mreža, na kateri je to temeljilo – ali pa je prišlo do bodisi stvarne bodisi zgolj diskurzivne zamenjave na stražarskem mestu?
Novi razred je teorije o sebi po 1989 poskušal prepustiti pozabi. Kadar ni mogel mimo njih, jih je razlagal kot enega najbolj vročih produktov hladne vojne, tj. propagande. V drugačne razmere in referenčni prostor se je – z nemalo uspeha – skušal pretihotapiti z redefinicijo v slovarju pravšnjosti. Najpripravnejše za veliki manever so se mu zdele teorije elit. Te sicer niso bile tako enostavne kot titoistična stratifikacija gore–dole, toda (ne)zapletenost pripadnikom novega razreda nikoli ni predstavljala kakšne resne ovire. Navajeni smo že, da je stvarnost pri nas enostavnejša kot kje drugje. Na Slovenskem se npr. v časnikarskih pismih bralcev ali na internetnih forumih kar mimogrede pojasnijo drugim deželam več stoletij nedoumljiva vprašanja – kot npr. tisto o Božji eksistenci. Naš socializem à la Louis XIV. (kakor je komunizem na ljubljanskem poldnevniku označil Tomaž Šalamun; pri evociranem vladarskem imenu ga je verjetno hoté polomil in namesto številke Mnogo ljubljenega veličanstva zapisal tisto, ki pripada Sončnemu kralju; varneje in udobneje se je živelo v iluziji o vzporednosti Molièru, Corneillu, Racinu in La Fontainu kot neizprosnim enciklopedistom) je bil mnogo preprostejši od teorij štirih klasikov dialektičnega in historičnega materializma, tj. Marxa, Engelsa, Lenina in Stalina. Na krpanovskem Vrhu od Svete Trojice drugih tradicij sploh ni bilo – čeprav so titoisti brez kakršnih koli zadržkov plagirali iz njih (revolucije, ki teče, ne bi bilo brez L. D. Trockega in njegove zamisli permanentnega prevratništva, združenega dela ne brez G. Mazzinija in morda tudi ne brez P.-J. Proudhona, interesnih skupnosti pa ne brez korporativizma ter Gosarjevega solidarizma). Navsezadnje tudi Marxa ni bilo treba poznati v celoti (še zlasti ne verzne Knjige ljubezni, bizarnih matematičnih tekstov ali mladostnih spisov, ki jih je ob koncu 19. stoletja odkril P. B. Struve). Dejansko sploh ni šlo za to, da bi ga brali. Če ste se vendarle spustili v takšno avanturo, ste bili poučeni, da to delate napačno. Marxa se najbrž sploh ne dá prav prebrati – razen če se ga ne lotite na enak način kot beletristike.
Na roko je novemu razredu šla tudi duhovita ugotovitev J. K. Galbraitha, da v kapitalizmu človek izkorišča človeka, medtem ko je v komunizmu ravno obratno. Stvarnost, ki se je oblikovala po 1989–1991, naj bi bila sicer temeljito predrugačena, ne pa tudi bistveno spremenjena. Novi razred, ki je na podlagi izkušenj s komunistično propagandistično virtuoznostjo iz marksizma – skupaj z njegovimi spremljajočimi pojavi, kot so antikatolicizem, normativizem, (ekonomistični) antiliberalizem itn. – naredil opij za intelektualce in urbanokulturnike, je tako postal dejavnik sodobnosti. Razglasil se je za (post)moderno levico, kar pomeni, da hočeš nočeš mora obstajati tudi desnica, tj. kolona, ki je potrebna zato, da bo v vsem grešna, kriva in premagana. Nenehno se jo obtožuje neizobraženosti, zlohotnosti in zadrtosti. Zato tudi ni čudno, da so sredstva obračuna z njo vedno enaka. Politični vprašanja se prevajajo v sodne spore, to pa – kakor je starojugoslovanskemu premierju M. M. Stojadinoviću povedal njegov prekaljeni notranji minister Korošec – nikoli ne prinese rešitve. V modrost te misli se je lahko prepričala tudi titoistična uniformirana justica, ki si je s procesom proti četverici prestrelila koleno.
Da je novi razred ostal na sceni, priča njegovo obravnavanje t. i. krize, ki je dejansko začetek zatona svetovne vloge Evrope. V nasprotju z deželami, v katerih ga ne poznajo in se pod pritiskom stvarnosti temeljito preobražajo, je ideal Slovenije, da vse ostane pri že znanem. Rešitev naših problemov se vidi kot velika prevedritev nevihte: držati se je treba starega (pri tem pa značilno umanjka antološka utemeljitev tega načela s pozitivnostjo konservativizma, ki jo je leta 1821 ljubljanskim učnim močem demonstriral cesar Franc Dobri). Ko se bodo kazalniki rasti obrnili navzgor drugod, naj bi se tudi pri nas – le nekaj deset milijard dolga več bomo imeli na grbi. Ampak ta naj ne bi bil problem, ker da ga imajo drugi še več.
Novi razred, katerega protislovja pooseblja njegova maskota, ki jo je narava urezala po podobi Billa Gatesa, sama pa bi rada spominjala na Che Guevaro, tudi po 1989–1991 uporablja preizkušena sredstva personalne diskvalifikacije in intelektualne likvidacije. Kdor ne sledi oznanjevalcem njegovih pogledov, je razglašen vsaj za generičnega – če ne že čisto pravega – fašista. Človeku, ki ni po volji glasnikov novega razreda, le-ti nemudoma prilepijo Mussolinijevo senco. Kolumnizem je v tem enako neizprosen kot komunizem. (Zagovornikom slednjega so celo nerevolucionarni delavci pred letom 1933 veljali za socialfašiste.) Vsa neelitistična tradicija se šteje za populizem. Vedno novi nasprotniki služijo zgolj mobilizaciji kritične mase za bodočo revolucijo. A slednja – kakor njene prednice v 20. stoletju – ne bi privedla do verižne reakcije in vseuničujočega velikega poka, ampak samo do t. i. umazane bombe in umiranja na obroke zaradi postsocialne radiacijske bolezni. Njen vžigalnik bi namreč imel v rokah novi razred, ki ne želi, da se na Vrhu od Svete Trojice kaj bistvenega spremeni. Po zgledu Martina Krpana bi si rad samo pridobil privilegij za kontrabantarstvo.
In zdaj smo nekje tam, kjer so protagonisti Lehárjeve operete Piskrovez: ko junakinja nadvse simpatično zvenečega odrskega dela, ki je zapredena v ženitne zmede, toži, da ne ve, kje je desna stran, ji dobrodušni Jud Pfefferkorn antološko pojasni: Poglej, kje je leva, nasproti pa je tista, ki jo iščeš … A življenje je od premiere omenjene scenske uspešnice leta 1902 postalo precej zapletenejše: zdaj ni več tako pomembno vprašanje, v katerem čolnu je kdo (vsi zagotovo nismo v istem plovilu!), ampak je problem razburkano morje. Kolumnizem pa za plovbo po njem preprosto ni dobra strategija.
Pogledi, št. 9, 9. maj 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
