Razkrivati novo, osvetljevati skrito
»Vsakdo, ki kaj da na svoj javnomnenjski imidž, se počuti poklicanega pristaviti kakšno brihtno misel. /…/ Če bi bili za kaj takega dovolj organizirani, bi Romi lahko začeli pobirati premišljevalnino, tako kot se stvarem pač zaračunava obrabnina,« se dobrodušno posmehne nekaj vrstic zatem in nato, kot v opravičilo, razloži, zakaj se je »tudi podpisani drznil priglasiti k besedi«. Verjeti gre, da je opravičilo bolj retorična figura in simpatična prvina navezovanja pristnejšega stika z bralcem, kajti pri tekstih, podpisanih s »Peter Kolšek«, je vendarle samo po sebi umevno, da bodo, najsi si je njihov avtor za predmet premišljevanja vzel še tako obrabljen pojav ali dogodek, opozorili na dotlej prezrto razsežnost ali na vzporednico iz že pozabljene zgodovine. V komentarju s pomenljivim naslovom Bežimo, tecimo, Cigani gredo! si Kolšek drzne zapisati še nezapisano: da o Romih kratko in malo ne vemo ničesar. Izjema da je peščica strokovno usposobljenih, ostali pa vedenje, seveda docela stereotipno, črpamo iz domače literature ali ustnega izročila – katerega najkrajši povzetek je avtor dal že v naslov.
Razkrivati novo, osvetljevati skrito, se s kritične razdalje blagohotno posmehovati, obenem pa plesti zgodbo in se z nizanjem zanimivih dejstev, pretanjenim izborom besed ali kar z vsem naštetim truditi zadržati bralčevo pozornost – vse to so pravzaprav nepogrešljive odlike pisanja, ki ga smemo imenovati kolumnistično. Žal tiskarji na časopisni papir odtiskujejo tudi marsikaj, čemur bi, spet blagohotno, smeli v najboljšem primeru reči prežvekovanje prazne slame. Če ni zgodovinskega uvida (ni pomembno, ali naučenega ali pač iz izkustev), če ni vsaj trohice stilistične žilice, potem si časopisni prispevek res ne zasluži drugega, kot da se naslednji dan vanj zavije solata. Za novinarska besedila, ki prestanejo preskus časa, je po drugi strani taka usoda kar malo krivična. Včasih se jim nasmehne sreča: knjiga kolumen Petra Kolška z naslovom Vaserkeber in druge dogodbe je definitivno primer nabora tekstov, ki tudi po nekaj letih (izbor je iz obdobja 2001–2010) učinkujejo sveže in humorno.
Tudi naslov je posledica Kolškovega poglabljanja v zgodovino, ki naj bi bila učiteljica življenja – čeprav se resnici na ljubo ne ponavlja, nam vendarle daje občutek, da stvari niso tako neobvladljive in obupovanja vredne, ker so se navsezadnje v podobni obliki enkrat že dogodile. Tako kot minister Keber in njegova protialkoholna vnema: v drugi polovici 19. stoletja je na Slovenskem živel »duhovnik, ki je Boga slavil tako, da se je boril zoper alkoholizem in surovost med ljudmi«, pripoveduje Kolšek. Gorečnemu možaku je bilo ime Janez Kalan, ljudski glas pa mu je v posmeh njegovemu navdušenju, ki je bolj kot vinu veljalo vodi, nadel ime Vaserkalan. Zgodbica se seveda nadaljuje, konec pa pozna vsakdo: za vino in vodo, še najraje zmešano s prvim, danes vedo vsi, za Janeza Kalana pa le redki …
»Eseji za vsakdanjo rabo« je oznaka, ki jo je Kolškovim kolumnam nadel založnik – in to zelo umestno. Drobna broširana publikacija je nevsiljiv dodatek na knjižnem regalu ali celo na nočni omarici, med čtivom, katerega priljubljenost je zimzelena in se ga po želji in trenutnem navdihu jemlje v branje kadarkoli. Dolžina oziroma kratkost besedil dopušča, da je bralec tedaj tudi že zelo zaspan, pa se želi malo pokratkočasiti, denimo z orisom Danila Slivnika. Ta kot že dolga leta nepogrešljivi lik slovenske medijske scene nastopa v kolumni z naslovom Slivnikov nasad in datumom oktober 2005 – kaj se je takrat dogajalo, da se je znašel na (tokrat resnično ne več tako zelo blagohotni) muhi Kolškovega peresa, niti ni tako zelo pomembno, o(b)staja pa smeh, ki ga na bralčeve ustnice prikličejo tile slikoviti stavki: »Danilo Slivnik je človek moči. Ta najgloblja intencija njegovega značaja se le malo ujema s fizično pojavnostjo; tudi ko je oblečen po najbolj ortodoksni noši uglednikov, izgleda kot vitez žalostne postave. Kadar nastopa javno, je njegov govor hlastno trzajoč, kakor da ni prepričan, da si zasluži pozornost, jezik pa – čeprav je v ljubljansko jezikovno okolje vstopil že pred tremi desetletji in pol – za vekomaj uležan v koroškem dialektu, kakor da je govorec eden od samorastnikov Prežihove Hudabivške Mete. Gneven, neskrupulozen, pravičniški, poslan iz nepojmljivih ruralnih grap, da bi iz železnega veka enkrat za vselej ustvaril zlatega.« Bere se kot opis nastopajočega v Kersnikovi Jari gospodi ali Kmetskih slikah – in kdo bi tem temeljnim delom slovenske književnosti drznil odrekati vsepresegajočo aktualnost.
Toda tale oris je izjema, Peter Kolšek je, kot dajeta slutiti že siva brada in nekakšna preudarnost, ki ga obdaja kot avra – dejstvo, da avtorja tudi osebno poznaš, je pri pisanju ocene kot ponavadi moteče – v zapikovanju svojega kolumnističnega peresa zvečine dobrodušen. Pravičniški, a nikoli nesramen. Razglabljanje o Drnovšku, ki se je malo pred smrtjo zapisal v anale svetovne zgodovine kot eden redkih državnikov, ki je tako kot Gadafi z Zeleno knjigo in Turkmenbaši z Ruhnamo za svoje rojake spisal zbirko navodil za življenje, je sklenil s trezno in prizanesljivo ugotovitvijo: »Žal nismo dobili pisatelja, kar ni največja škoda. Vse pa kaže, da smo izgubili prvorazrednega politika in dobili drugorazrednega guruja. Tega si nismo zaslužili, res pa je, da si življenje, ki bo v najglobljem skladu z njim samim, zasluži on.«
Vaserkeber in druge dogodbe je razdeljen na tri dele: v prvem so kolumne, ki se tičejo splošnih družbenih tem, v drugem so odzveni na dogodke s kulturnega prizorišča, v tretjem pa zapisi o ljudeh, ki so avtorju tako ali drugače, še zaživa ali v obliki svojih del, prekrižali pot. Politike je, razen v najsplošnejšem pomenu te besede, denimo odnosov med Slovenci in Hrvati ali državnega statusa materinščine ali »delitve duhov« na razumnike in intelektualce, bore malo. Nič čudnega, ko pa je avtor predvsem kulturni novinar in tudi pesnik. Ali drugače: logično, saj bi v nasprotnem primeru njegovega pisanja ne bi bilo smotrno ponatiskovati. Le kdo, razen zagnanih raziskovalcev polpretekle zgodovine ali ambicioznih bodočih doktorandov na kateri od kdo ve kolikih že slovenskih univerz, pa si bo čez desetletje želel brati o dogodbah raznih pahorjev, golobičev ali janš? Šteje tisto, kar zaradi kakovosti prestane preskus časa.
Pogledi, št. 16-17, 10. avgust 2011