Odvisnost športa in kulture od javnih sredstev
Javni interes za šport in kulturo
19. 07. 2012
Šport in kultura se v medijih pogosto omenjata kot velika promotorja Slovenije v svetu. To je do neke mere gotovo res, vendar pa se pojem javnega interesa, ki je ključen za financiranje obeh dejavnosti, nesporno bolj tiče dogajanja v Sloveniji kot v tujini.
Sogovorniki v članku o družbeni vlogi športa v Sloveniji na predhodnih straneh so na več mestih izpostavili ujetost v pretekle vzorce in v ne pretirano demokratične metode delovanja športnih organizacij tako pri nas kot v svetu. Alibi za takšno delovanje naj bi bila zaščita športa pred takšnimi ali drugačnimi kvarnimi vplivi, ki naj bi jo zagotavljal primat stroke pred politiko in kapitalom. Dejansko pa se šport pri nas večinoma financira iz javnih sredstev, ki jih razdeljuje politika. Zgodb o povezovanju kapitala in športa z nesrečnim koncem je zato precej, a resnici na ljubo jo je kapital ponavadi odnesel slabše kot šport – drugače verjetno morebitnih vlagateljev ne bi bilo tako težko najti.
V kulturi je zelo podobno: v veliki meri je odvisna od javnih sredstev, ki jih razdeljujejo najrazličnejše strokovne komisije, te pa imenuje politika. Zasebnih vlaganj je v kulturi še manj kot v športu, razen med zelo premožnimi zbiralci slik, večinoma slovenskih impresionistov, finančnik Igor Lah pa je verjetno edini, ki s svojo zbirko tudi javno nastopa, pretežno z deli preverjenih mojstrov modernizma. Tu velja omeniti še Janeza Škrabca, ki med drugim s štipendijami podpira mlade ustvarjalce. Sponzorskih paketov, ki so v tujini tako ali drugače zelo pogost mehanizem (dodatnega) financiranja tako športa kot kulture, pa drugače pri nas praktično ne poznamo. Kot možna razlaga je pogosto omenjena neustrezna davčna politika, ki ne spodbuja zasebnih vlaganj v ti dve sferi, pa tudi ne denimo v izobraževanje in druga področja, pri katerih govorimo o javnem interesu. V smeri davčnih spodbud se v dvajsetih letih samostojne države ni naredilo nič, so pa nekateri politiki (med drugim državni sekretar za kulturo Aleksander Zorn maja v Pogledih) napovedali spremembe na tem področju. Verjetno samo te ne bodo dovolj.
Gre namreč za to, da ne v kulturi ne v športu po letu 1991 ni prišlo do resnega razmisleka o tem, kaj je kar najširše razumljen javni interes na posameznem področju. V obeh sferah se je obdržal model financiranja in delovanja, kakršen se je izoblikoval v desetletjih po drugi svetovni vojni in je bil posledica enopartijskega sistema doma in blokovske delitve v svetu. Slovenija je imela po letu 1945 glede na mednarodni okvir dve posebej opazni značilnosti: na področju kulture je bila to kronična podhranjenost kinematografije, na športnem pa izpostavljenost najprej gimnastike, pozneje pa smučanja, predvsem alpskega, na račun kolektivnih športov, zlasti nogometa. Dualizem smučanje-nogomet je bil športna različica slovenskega osamosvajanja, na področju kulture so ga poosebljali pisatelji, v subkulturi pa post-punk s poudarkom na skupini Laibach. (Mimogrede, obhajanje vedno novih okroglih obletnic tega ali onega dogodka v zvezi s to skupino postaja že prav komično.)
Z drugimi besedami: v športu se je Slovenija kalila na (večinoma alpskih) smučeh, v kulturi pa z besedo (tudi Laibach je kajpak predvsem verbalen koncept). V športno-kulturni praksi to pomeni predvsem izjemne posameznike, kar je seveda razumljivo, saj je bila oblast na dogajanje v kolektivih precej bolj pozorna. Zanimivo vprašanje za zgodovino športa je, kaj se je zgodilo s Košarkarskim klubom Olimpija, ki je bil z legendarnim Ivom Daneuom na čelu v šestdesetih letih preteklega stoletja med najboljšimi v Evropi, po Daneuovem slovesu pa je večinoma životaril (pa čeprav sta se ravno v upravnem odboru KK Olimpija sredi osemdesetih spoznala takrat vodilni slovenski politik Milan Kučan in vzpenjajoči se poslovnež Zoran Janković). Bleščeče Sagadinovo obdobje ob koncu devetdesetih je bilo le trenuten odblesk nekdanje slave, ki očitno ni zmogel daljše sape. Drugi slovenski klubi se tej ravni niso niti približali, s častno izjemo celjskih rokometašev in ljubljanskih rokometašic, kjer pa se odpira že drugo vprašanje, namreč razmerja med bazo in botrom – v tem primeru Pivovarno Laško in Zoranom Jankovićem, ki sta omenjena kluba dojemala podobno kot Roman Abramovič nogometni klub Chelsea, torej kot sredstvo lastne promocije s športnimi rezultati. S tem najbrž ni nič narobe, nima pa prav velikega trajnostnega potenciala za vpletene športnike.
Marko Đorđić in Marco Rubio
Če se organizacijsko-finančni okvir ni bistveno spremenil, kako pa je z identiteto obeh področij? Kakšni sta njuni poslanstvi? Zakaj jima namenjamo sorazmerno velik delež javnih sredstev?
Prijeten občutek ob pogledu na številno reprezentanco v mimohodu ob otvoritvi olimpijskih iger konec letošnjega julija bo v marsikom vsaj za kratek čas ponovno obudil prepričanje o pravšnjosti slovenskega družbenega modela, še bolj ob morebitnih medaljah. Dobre so tudi novice o uspelih gostovanjih kulturnikov po svetu. Za časopis, kakršen so Pogledi, ima seveda še večjo težo vrhunski umetniški izdelek, za katerega lahko s precejšnjo gotovostjo zapišemo, da predstavlja pomemben dokument našega časa. Nihče ne problematizira tega, da so tako za uspešne športne nastope kot za vrhunsko umetnost potrebna tudi javna sredstva. A vseeno ostaja dejstvo, da se po osamosvojitvi nismo resno vprašali ne o smotrih ne o ciljih, še manj pa o merilih za javno financiranje tako športa kot kulture.
Seveda ob tako prozaičnem vprašanju zlasti o kulturi marsikoga zabolijo oči, same kulturnike pa prime, da bi prijeli za pištole. Vseeno pa zadeva ni tako enostavna: Pogledi smo v zadnjem letu precej pisali o sistemskih vprašanjih v kulturi in med drugim je tudi Miran Zupanič, predsednik Nacionalnega sveta za kulturo, v intervjuju opozoril, da imamo v kulturni politiki še vedno socializem. Enakega mnenja so bili na okrogli mizi o kulturni politiki direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik, načelnik za kulturo Mestne občine Ljubljana dr. Uroš Grilc in snovalec kulturnega programa ene od koalicijskih strank Luka Novak, podobno so govorili tudi glasbeni strokovnjaki za še eno okroglo mizo Pogledov, ki bo objavljena v eni prihodnjih številk. In sogovorniki v predhodnem članku menijo enako za področje športa.
Poskusimo zato formulirati nekatera vprašanja, o katerih bi v naslednjih letih veljalo opraviti resno javno debato, zlasti glede na to, da očitno prihaja čas, ko bodo tako evropski kot državni in lokalni proračuni razpolagali z manj javnimi sredstvi.
Na področju kulture so v okviru delovne skupine za reformo javnega sektorja, ki je delovala v mandatu ministrice Majde Širca, že oblikovali nekatere predloge, ki marsikatero dosedanjo samoumevnost postavljajo pod vprašaj. Letošnja zaostritev pogojev za pridobitev pravice do plačila socialnih prispevkov iz proračuna je po finančnih učinkih sorazmerno skromen poseg, njegova simbolna vsebina pa je velika: sporoča, da ukvarjanje s kulturo samo po sebi še ne pomeni »zaslug za narod«. In če je država s to potezo nekaj vzela zelo ranljivim samostojnim ustvarjalcem, je njena moralna dolžnost, da se na podobno dosleden način loti tudi javnih zavodov in t. i. nevladnega sektorja. Če so merila za samostojne ustvarjalce dosegljiva le minimalnemu številu, kako bo z institucijami: kaj bo z več kot desetimi poklicnimi gledališči? Dvema operno-baletnima ansambloma in dvema simfoničnima orkestroma? Kakšna bodo merila odličnosti za umetniške akademije? In kakšna za odmevnost dela t. i. nevladnih organizacij, ki včasih delujejo v mikroskopskih nišah?
Vse to so zelo groba vprašanja, ampak očiščena posameznosti se tičejo identitete slovenske kulture. Podobno je v športu: kaj je smisel javnega financiranja športa? Stimulacija socialne inkluzivnosti? Po podatkih iz zadnjih let je šport področje, kjer se razslojevanje brutalno kaže že v otroški dobi. Revnejši starši nimajo denarja niti za športno opremo, kaj šele za plačevanje treningov ali celo položaja v ekipi. Pri tem ne govorimo o tenisu ali alpskem smučanju, kjer letni vložki staršev hitro presežejo deset tisoč evrov, temveč o kolektivnih športih, ki v marsikateri državi pomenijo priložnost za vzpon po družbeni lestvici ne le z donosnimi karierami, temveč predvsem s športnimi štipendijami. Tega pri nas ne poznamo – nasprotno, imamo celo eminentno literarno zgodbo v Vojnovićevem romanesknem prvencu Čefurji raus! (2008), kjer v uvodnem delu junak Marko Đorđić po triumfalnem nastopu na košarkarski tekmi za to ne dobi nobenega priznanja, nasprotno, formalistični trener s svojim odnosom sproži za junaka usodno dogajanje. (Zanimivo bo videti, koliko se bo Vojnović tega elementa lotil v filmski različici.)
Zagovorniki egalitarizma zlepa ne najdejo lepe besede za ZDA, prav pri športnih štipendijah pa bi nam lahko bile zgled: mladi up republikanske stranke, senator iz zvezne države Florida Marco Rubio, potomec priseljencev s Kube, je s športno štipendijo prišel do diplome na pravni fakulteti, in po poročanju tednika Economist sam zase pravi, da »zdaj nastopa kot govornik na prireditvah, na kakršnih je bil njegov oče natakar«. Za športno štipendijo se je lahko potegoval, ker se je na svoji javni srednji šoli uveljavil v ameriškem nogometu. Ameriške univerze podeljujejo precej športnih štipendij, saj so na osnovi izkušenj prepričani, da so dobri športniki praviloma tudi dobri študentje. To ne velja samo za domače študente: tudi marsikateri slovenski športnik (zadnja leta denimo Sara Isaković) je prejel ameriško štipendijo, nekatere so »skavti« odkrili in nagovorili kar sami. V ZDA namreč velja, da četudi se uspešen tuji študent po diplomi vrne v domovino, obstaja precejšnja verjetnost, da bo prej ali slej v toku svoje kariere v poziciji, ko bo lahko zaradi dobrega spomina na izobraževanje v Ameriki vložena sredstva tako ali drugače povrnil. Komu se to utegne zdeti imperialističen pristop, ampak uporabljajo ga že desetletja, ker očitno deluje.
V grobem sta smotra ukvarjanja s športom dva: prvi je spodbujanje zdravega življenja vseh generacij, drugi pa posel – in šport je tudi v Sloveniji kar upoštevanja vreden delodajalec. Seveda v vseh državah dobršen del financiranja športa predstavljajo javna sredstva, gotovo pa je smiselno imeti pregledne izračune, koliko ta javna sredstva prispevajo k merljivim pokazateljem javnega zdravja in koliko k ustvarjanju delovnih mest. V Ameriki, kjer so bolj storilnostno naravnani, jih gotovo zanima tudi, koliko univerzitetnih diplom so s tem omogočili in koliko je zato višja izobrazbena raven prebivalstva.
Individualne subvencije športa in kulture
Pri nas na študentski šport gledamo drugače: namesto da bi športnikom poskušali omogočiti poklice za čas po zaključku športne poti, ga razumemo kot poslovno priložnost v smislu k sreči odpovedane mariborske zimske univerzijade. Slovenski športniki-študentje so izjeme, v Ameriki je to pravilo: v poklicne lige je praktično nemogoče prodreti brez igranja v univerzitetnih ekipah, univerze pa imajo svoje ekipe tudi v vrsti individualnih športov (atletika in omenjeno plavanje, pa tudi tenis itn.). Z drugimi besedami, šport praviloma ni namenjen pozicijski hladni vojni in domoljubnim čustvom (seveda je lepo, kadar jih vzbuja, vendar to ni njegov osnovni namen), temveč je sestavni del družbe, pri čemer je njegova funkcija tako zdravo življenje posameznika kot postopna rast izobrazbene stopnje prebivalstva. Za nekatere pa tudi dober posel, ampak na trgu, ne z javnimi sredstvi.
In nekaj podobnega velja za kulturo: njena funkcija ni ontološki temelj države, temveč odpiranje mentalnih horizontov in sposobnosti za empatijo. Za nekatere pa je tudi dober posel, ampak na trgu, ne z javnimi sredstvi.
Eksperiment vrednostnega pisma
Morda pa si lahko v času, ko pričakujemo razvoj e-demokracije, privoščimo miselni eksperiment s pristopom, ki se že uporablja v šolstvu. V nekaterih državah lahko namreč starši otroka vpišejo v zasebno šolo, pri tem pa za šolnino prejmejo javna sredstva v znesku, ki bi otroku pripadal, če bi se izobraževal na javni šoli. Gre za t. i. school vouchers, kar bi lahko poslovenili kot šolsko vrednostno pismo. V okolju razvite e-demokracije bi državljanom sorazmerno enostavno lahko omogočili podoben način razpolaganja z njihovim osebnim deležem javnih sredstev za kulturo in šport. V Sloveniji že zdaj lahko sami odločamo o 0,5 odstotka dohodnine, ki ga vsak lahko nameni določenim ustanovam, praviloma humanitarnega značaja.
Enako bi lahko naredili pri športu in kulturi: odmerjeni del proračuna bi davkoplačevalci v sorazmernem deležu namenili posamezni dejavnosti ali celo konkretnim upravičencem, denimo Planici ali Narodni galeriji ali celo posameznemu samostojnemu ustvarjalcu. Verjetno bi določen delež ostal namenjen nacionalno pomembnim institucijam, ki ne bi bile prepuščene temu trgu individualnih subvencij, sicer bi bilo pa nadvse zanimivo spremljati, kako bi državljani sami v mnogo večji meri oblikovali kulturno in športno ponudbo. Če predpostavimo, da bi na ta način razdelili dobro polovico proračuna za kulturo, bi na osebo prišlo približno 50 evrov: štiričlanska družina bi torej razpolagala z ne tako zanemarljivimi 200 evri. Seveda zadeva ni tako enostavna, bolj izpostavljene ustanove bi najbrž pritegnile več denarja, ampak to ni nujno slabo: stroka bi potem lahko podpirala predvsem tiste, ki se šele uveljavljajo. Tudi vedno znova ponavljajoče se vprašanje hierarhije športov bi dobilo zelo jasen odgovor o realnem interesu javnosti.
Res zanimivo pa bi bilo spremljati, koliko sredstev bi ostalo neporabljenih, ker bi se davkoplačevalci ne znali odločiti. In kaj bi naredili z njimi? Bi jih razporedila stroka oziroma politika, bi se vrnila v skupno vrečo? Bi v prihodnjih letih prišlo do velike debate o tem, če so razmerja med posameznimi resorji ustrezna? Bi se morda izkazalo, da je državljanom res več do boljšega zdravstva kot do kulture? Ali do olimpijskih medalj? Ali pa bi bilo obratno in bi ugotovili, da se s kruhom in igrami še zmeraj najbolje vlada.
Do tako fragmentirane neposredne demokracije je seveda še zelo daleč, če je sploh mogoča, občuten korak pa bi bila že prva resnejša reforma kulturne in športne politike po drugi svetovni vojni.
Pogledi, št. 13-14, 11. julij 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
