Joris Luyendijk
Če ustreliš urednika, se nič ne spremeni
Oh, tole knjigo imamo pa doma, razneženo reče nekdanji vojni poročevalec in pokaže na vrečko s sličicami iz otroške slikanice Lile Prap. Dali so mu jo pri založbi, ki je izdala njegovo knjigo – Slovenija je prva država, v kateri je njegovo delo izšlo pri osrednji založniški hiši, in ne pri kakšnem obrobnem levičarskem založniku. Luyendijk je nad tem navdušen, osupnilo ga je tudi, da so njegovi pogledi v zakulisje poročanja z Bližnjega vzhoda pri nas izhajali v obliki časopisnega podlistka. Tako daleč sem moral priti po priznanje, se pošali. Humor je ena ključnih sestavin njegovega pisanja, šale pa v skladu s tezo, da te najbolje odsevajo narodov značaj, nabira povsod, kamor pride. Slovenijo je zapustil z nekaj dovtipi o Muju in Hasu.
Zapisali ste, da je bil eden prvih mitov, ki se vam je sesul kmalu potem, ko ste leta 1998 nastopili dopisniško službo v Kairu, tisti o novinarjevem delu, ki da prispeva k večji objektivnosti. Na zahtevo urednikov ste morali poročati predvsem o stvareh, ki krepijo predsodke zahodnjakov o Arabcih. Se vam zdi, da bi lahko kaj spremenili, če bi smeli pisati o rečeh po vaši izbiri, če bi torej bili objektivni?
Kaj pa pomeni biti objektiven? Vem, kaj pomeni biti pravičen, ne pa objektiven. Vzemimo za primer istospolno usmerjene, ki so v vseh državah arabskega sveta žrtve diskriminacije. V nekaterih medijih je to tema, ki pride na vrsto enkrat na leto, drugi se tega nočejo lotiti, v tretjih je to zelo velika zgodba. Koliko zgodb o kršenju pravic homoseksualcev v arabskem svetu bi morali objaviti, da bi bili objektivni? Pojma nimam. Enako velja za reproduktivno medicino, v arabskem svetu veliko žensk umre med porodom, in če bi namenjali malce manj denarja za rakete in letala ter več za porodnišnice, bi obvarovali marsikatero življenje. Koliko zgodb o tem bi moral napisati, da bi bralci dobili objektivno sliko?
Vprašanje, kaj je objektivno, bi si lahko enako zastavljali tudi v Sloveniji, denimo o emancipaciji žensk, vplivu Zahoda ali okoljevarstvu. Za nekoga je to pomembno, za koga drugega ne. Vedno je stvar izbire. Ni mogoče trditi, da bi dosegli objektivnost, če bi bili novinarji svobodni pri izbiri tem ali preprosto pošteni. Mislim, da je boljša raba besede »pravičen«, kajti tako priznaš, da smo vsi ljudje in da je novinarstvo pač poklic, ki ga nekdo mora opravljati, ti pa si prizadevaš po najboljših močeh. Uredniki niso edini trn v peti, novinarji so pogosto »nepravični« zaradi jezika, rabe ustreznih izrazov, izbire sogovornikov in tem. Ker hočemo, da so naši prispevki zanesljivi, podatke preverjamo, a kaj ko v diktaturah tega ne moreš početi. Ah, ko bi bili uredniki edina težava! To bi bilo krasno, kajti potem bi jih lahko postrelili. Ampak če ustreliš urednika, se v resnici nič ne spremeni.
Ali biti pravičen pomeni, da si pomirjen sam s sabo? Na okrogli mizi, katere udeleženci so bili slovenski novinarji, ki so poročali iz bližnjevzhodnih držav, ste omenili, da obstajata dve možnosti: kot dopisnik si lahko pomirjen sam s sabo in je tvoje pisanje deležno bolj malo pozornosti ali pa pišeš senzacionalno, dosežeš uspeh in imaš slabo vest. Se vam ne zdi, da obstaja še ena možnost: da si uspešen in nimaš slabe vesti, ste srečevali tudi takšne kolege, nemoralne, čeprav je to mogoče malce premočna beseda …?
Ne, ne bi rekel, da so bili nemoralni, večina pa je amoralnih, ker ne razmišljajo toliko o tem. Toda rad bi poudaril nekaj zelo pomembnega: ne sovražite igralcev, sovražite igro. Tudi oni so le posamezniki v primežu sistema. In prav sistem medijev je treba spremeniti. Internet prinaša veliko vznemirljivih novih možnosti.
Medijski svet nujno potrebuje nekaj korenitih sprememb, najprej se morajo novinarji nehati igrati igrice s službami za odnose z javnostjo. Imena medijev, ki to počno, bi bilo treba razkriti. Poglejmo, kaj se je zgodilo s spomini Georgea W. Busha: televizijski mreži NBC je naklonil ekskluzivni intervju, a pod lastnimi pogoji. Pogajal se je za vprašanja, ki so mu jih zastavili, nato pa so pri NBC to zanikali. To je tako dvolično, a je obenem zgodba, kakršnih si jih je želeti več.
Toda ali so porabniki medijskih vsebin voljni poslušati o teh razprtijah, mar ne bi bilo takšnega pranja umazanega perila bolje opraviti znotraj novinarskega ceha, se pravi med novinarji in piarovci?
Ali je to za javnost zanimivo ali ne, ne vemo, morali bi poskusiti, tako kot novo jed, za katero kuhar ne ve, ali bo obiskovalcem restavracije všeč. Dokler je ne bo uvrstil na jedilnik, ne bo vedel. Sicer pa menim, da bi tovrstne zgodbe lahko vključili v novinarski prispevek, denimo tega o spominih Georgea Busha. Zgodba o pogajanjih nam nekdanjega predsednika osvetli z nove strani, pove nam, kakšno podobo o samem sebi bi rad prikazal javnosti. Novinarji bi svoje prispevke tako obogatili, njihove zgodbe pa bi bile bolj prepričljive in bi pridobile dodatno razsežnost.
Tako bi bilo v idealnem svetu, v katerem pa na žalost ne živimo. Če bi medij priobčil vse podrobnosti o dogovarjanju s piarovci kakega podjetja, bi to podjetje preprosto umaknilo svoje oglase in mediji, še zlasti časopisi, ki se že dolgo ne morejo več vzdrževati samo z denarjem od prodanih izvodov, bi to bridko občutili … Odkar pa so vse novice na spletu, kjer zanje ni treba plačevati, je še huje. Kaj porečete na to?
Mislim, da bo, ko bo vsakdo imel tablični računalnik, dosti laže doseči, da bodo ljudje za časopise in novinarske prispevke spet pripravljeni plačati. Predstavniki medijskih družb, s katerimi sem se pogovarjal, menijo, da jih čaka svetla prihodnost, ker bodo informacije dosti pomembnejše kot danes. A bližnja prihodnost bo kljub vsemu kruta, ker ljudje še nimajo tabličnih računalnikov, so dragi ipd. Ko bomo razkrili podrobnosti igric s piarovci, ki se zdaj odigravajo v zakulisju, bo novinarstvo spet postalo, kar je nekoč bilo: sovražnik moči vplivnih. Zdaj pa je zgolj njihovo orodje.
Povedali ste, da so vas vprašanja bodočih novinarjev, študentov na Fakulteti za družbene vede, kjer ste imeli predavanje, prijetno presenetila s svojo ostrino. Če se zdaj vrneva k začetku vaše novinarske kariere, h kateri vas je zaneslo kot doktorskega študenta arabščine, in ste se nekega dne, kot pišete v knjigi, zbudili v Kairu in začeli pregledovati vizitke s svojim imenom in pripisom pod njim »dopisnik z Bližnjega vzhoda« – bi rekli, da je študij novinarstva primerna izobrazba za novinarja?
Ne. Mislim, da študentov novinarstva ne izšolajo tako, da bi bili sposobni zaznavati situacijo, temveč tako, da jo razdrobijo na zgodbe, ki jih je mogoče povedati.
Ste bili z doktoratom iz arabščine, ki ste jo v nasprotju s številnimi dopisniškimi kolegi tekoče obvladali, torej v prednosti? Zakaj v Wikipediji o vas piše, da arabsko ne govorite tekoče? Ste avtor članka vi in je to posledica skromnosti?
Kaj, res to piše? No, mogoče je pisec – nisem bil jaz – mislil na arabske dialekte, ker vseh res ne obvladam. Egiptovsko arabščino govorim, a ne bi rekel, da tekoče, ker to velja edino za nizozemščino. Tudi za angleščino, s katero se čisto dobro znajdem (in uporablja zelo sofisticirane izraze in fraze, op. A. T.), ne bi mogel reči, da jo govorim tekoče. Le redko sem stoodstotno zadovoljen s tem, kar rečem. Presneto, res bi rad vedel, kdo je napisal to v Wikipediji …
Kaj natanko je bila tema vaše raziskave, ki ste jo na univerzi v Kairu opravljali za doktorsko disertacijo, in zakaj ste knjigi, ki ste jo potem napisali, dali naslov Vsak dober mož kdaj pa kdaj pretepe svojo ženo.
Naslov raziskave je bil Vzorci nedoslednosti pri zagovarjanju združljivosti islama in človekovih pravic (Dissecting patterns of inconsistency in the compatibility between islam and human rights), zelo resna znanstvena raziskava, pri kateri sem ugotavljal, kakšno strategijo argumentiranja imajo moji informatorji – študenti. Takšen naslov knjige pa sem izbral, ker sem hotel, da je povezan z mojim najbolj osupljivim odkritjem. Osupnilo me je marsikaj, od antisemitizma do homofobije, najbolj pa so me šokirale ženske, ki so zatrjevale, da te mora moški, če te zares ljubi, od časa do časa pretepsti. To da je povezano s strastjo, in če te nikoli ne pretepe, pomeni, da se ves čas obvlada – in je skoraj tak kot Evropejci! To mi je povedalo ogromno žensk. Imel sem dobrega prijatelja, ki si je le stežka našel ženo, kajti potencialnim izbrankam je razlagal, da od njih pričakuje, da se bodo zaposlile, on pa jih ne bo pretepal. Veliko mu jih je zabrusilo: Potem pa nisi pravi moški! In to se je dogajalo med populacijo študentov, ne nižjimi sloji. A pisalo se je leto 1996, 11. september in vse, kar mu je sledilo, se še ni zgodil. Mislim, da bi dal danes knjigi drugačen naslov, danes bi bil res voda na mlin tistim, ki sovražijo islam. V sredini devetdesetih pa je zvenel nedolžno.
S številnimi informatorji ste se očitno sprijateljili, v knjigi opisujete epizodo z znancem iz študentskih dni, s katerim sta šla na sok v neko boljšo restavracijo, kmalu po tem, ko ste se v Kairo vrnili kot dopisnik in so bili vaši dohodki višji od študentskih. Znanec je z znano arabsko gostoljubnostjo vztrajal, da bo plačal, in za dva kozarca soka odštel – zanj – celo premoženje. Ali tako malo zaslužijo celo šolani Egipčani?
Da, v Egiptu s plačo, ki jo prejemaš v navadni službi, ne preživiš, moraš se prepustiti korupciji. Korupcija tam ni del sistema, to je sistem. Govoriti o boju proti korupciji je smešno, saj mora egiptovska oblast najprej začeti spodobno plačevati svoje sodnike, policiste … To je še ena izmed prezrtih stvari, ki se ne znajdejo v novinarskih poročilih, lahko jih spremljaš trideset let, pa tega ne zaslediš. Najpomembnejša resnica o vzroku revščine je, da korupcija razjeda in onemogoča gospodarstvo.
Bi danes vse še enkrat ponovili? Bi sprejeli dopisniško mesto v kaki drugi državi, kjer ni diktature in je na voljo dovolj statističnih podatkov in izsledkov javnomnenjskih raziskav?
Da, še enkrat bi se odločil za to, to je fantastičen poklic. Morda pa bom tudi še kdaj šel za dopisnika kam drugam, zdaj imam otroke in nočem živeti na nevarnih območjih, morda pa v kakšni evropski državi. Nekatere dele Evrope preveč posplošujejo, denimo države na severu: Belgija, Nizozemska, Finska, Danska, Švedska, Norveška … Razen na Finskem so vsepovsod vplivne desničarske stranke, ki pa se po programih razlikujejo: nekatere imajo rade Izrael, druge ne, ene si za tarčo sovraštva jemljejo geje, spet tretje so za Evropsko unijo in tako naprej. Podobne razlike bi se najbrž dale ugotoviti tudi za srednjeevropske države. Mislim, da tega še nihče ni storil.
V kakšnih odnosih ste s svojimi nekdanjimi delodajalci? Bi vas še kdo hotel vzeti za dopisnika?
Da, z nekaterimi sem se res sprl, ker jih je izid moje knjige razjezil. Počutili so se ogrožene in so se začeli braniti, pravzaprav so se odzvali tako kot politiki. Toda veliko svojih kolegov sem s knjigo razveselil, ker so v njej videli upanje: morda pa se bomo poslej lahko uspešneje pogajali z uredniki, ki nam bodo dovolili pisati še o čem drugem. Kdor je delal na Bližnjem vzhodu, v njej ne bo našel nič bistveno novega. Še celo ena izmed študentk s FDV, ki je bila v Izraelu, mi je po predavanju zaupala, da se ji je med branjem zazdelo, kot da sem bral njene misli.
Zakaj je v slovenščini drugačen naslov kot v nizozemskem izvirniku in britanskem prevodu (People like us), ste imeli pri tem kakšno besedo?
Da, prevajalka (Anita Srebnik, op. A. T.) mi je zaupala, da bo to v slovenščini zvenelo drugače. V nizozemščini je namreč dodaten pomen, nekaj takšnega kot »skoraj kot človeška bitja«, saj veste, tudi opice so skoraj take kot ljudje. Takšna je tudi medijska predstava o Arabcih, zato sem moral znancem razlagati, da tudi oni gledajo televizijo, imajo svoje Velike brate, Idole in kvize Lepo je biti milijonar. Na koncu sem dodal: Veste, oni so skoraj taki kot ljudje. Toda ta pomen ima le nizozemščina, v preostalih jezikih smo naslov spremenili.
Kaj pa je s šalami o sirskih tajnih agentih, zapostavljenih Judih …, ki ste jih tako kot začimbe v primernih odmerkih dodajali besedilu, jih zbirate?
Da, prva stvar, ki sem jo hotel izvedeti v Sloveniji, ko sem pristal na letališču, je bila kakšna slovenska šala. Pa mi je prevajalka povedala eno iz serije o dveh možakarjih iz Bosne. Menim, da so šale tako kot virusi: če so dobre, se prenašajo iz enega v drug organizem, kjer se priklopijo na imunski sistem. Šale res veliko povedo o narodu …
Po eni izmed tez v diktaturah politične šale cvetijo, v demokraciji pa take vrste humor izumre. To se je zgodilo tudi pri nas, danes se Slovenci smejimo samo še Muju in Hasu.
Povedali so mi, da so šale, ki sem jih vključil v knjigo, v malce spremenjeni obliki poznali tudi v Sovjetski zvezi, recimo tisto o sirskem tajnem agentu, ki muči zajca, da bi mu priznal, da je kunec.
Ali razmišljate o tem, da bi tudi šale objavili?
Izšle so v eni izmed sobotnih prilog Guardiana G2, kjer so jih pobrali iz knjige, poleg pa so objavili dovtipe, ki so jih nabrali Guardianovi dopisniki iz različnih držav sveta. Objavili so, denimo, šale o talibih, ki si jih izmišljujejo afganistanske ženske. Ta prispevek v G2 se mi zdi ena tistih domislic, ki malo stanejo – lahko bi, denimo, povprašali slovenske bralce časopisa, ki živijo na tujem, naj prispevajo šale – a imajo velik učinek. Potem bi zanje lahko glasovali in izbirali šalo meseca. Smejali bi se argentinskim šala o Čilencih in šele tako bi se zavedeli, da tudi tu obstajajo vzorci, ki se ponavljajo.
Značaj naroda v šalah lahko zazna le tisti, ki v posamezni deželi preživi nekaj časa, to pa ne velja za poročevalce, ki jih na območje pošljejo za kratek čas. Kako ti kratkotrajni poročevalci izkrivljajo podobo resničnosti?
To so padalci in sem odločno proti njim. Predstavljajte si, da Kitajec pride v Slovenijo in ima samo tri dni. Ne ve ničesar o Sloveniji in ne zna slovensko, zato bo poskušal najti tolmača. Novinarski padalci pogosto pošiljajo prispevke, kakršne bi lahko naredili tudi v pisarni v svoji deželi (saj so jim pred odhodom naročili, o čem morajo poročati) ali pa preprosto ponovijo zgodbo, ki jo je pred njimi naredil že nekdo drug. Za resnejši prispevek potrebuješ dosti več časa kot samo tri dni, en teden ali celo dva tedna. Padalci so zato lahek plen vladne piarovske mašinerije in humanitarcev, ki ponujajo sogovornike, od žrtev do strokovnjakov.
Toda saj padalci niso sami krivi, gre za klestenje stroškov …
Ne, ne, nisem proti posameznikom, temveč proti sistemu. Vsak Slovenec, ki je dovolj star, da se še spominja komunizma, se bo najbrž strinjal, da je boljša družba z neodvisnimi mediji, četudi z vsemi napakami in pomanjkljivostmi, kot družba brez takih medijev. Dobro je, ker se politiki zavedajo, da če si prisvajajo denar, obstaja možnost, da jih bodo zalotili – in to novinarji. Seveda se ne zavzemam za to, da novinarji sploh ne bi hodili po bližnjevzhodni regiji, temveč hočem povedati, da za točilnim pultom včasih slišiš sijajne zgodbe, in če bi te povedali svojim bralcem, bi jih gotovo zanimale, novinarji pa bi obveljali za bolj poštene.
Saj res, za točilnim pultom – kot je razbrati iz vaše knjige, je alkohol kar pogost spremljevalec dopisnikov …?
Da, še zlasti na vojnih območjih. Ko sem bil tam, sem tudi jaz veliko pil, saj sem bil v hudem stresu. Čez dan se srečuješ z žrtvami in ob tem te obhajajo različna, zelo intenzivna občutja. Vendar jih ne moreš izraziti, moraš slediti zgodbi, poleg tega se ne spodobi, da bi začel kar tam jokati. Ker jih potlačiš, zvečer spet priplavajo na površje, zato raje, kot da bi šel v hotelsko sobo, izklopil telefon in podoživel travmo – lepo vas prosim, kdo pa bo to počel? – sedeš za pult in spiješ kako pivo ali dve s kolegi. Večina dopisnikov je alkoholikov in ločencev.
Zahodnjakom med vrsticami očitate, da na arabski svet gledamo kot monolit, čeprav je sestavljen iz zelo različnih si držav z arabsko govorečim prebivalstvom, ki jih vse premalo poznamo. Koliko pa so Arabci seznanjeni z razmerami v Evropi in Združenih državah, je nevednost vzajemna?
Ko sem leta 1995 delal raziskavo med egiptovskimi študenti, sem ugotovil, da so presenetljivo nevedni – vendar še vedno ne tako kot v Združenih državah, kjer je bilo med prebivalci Srednjega vzhoda, okrog Kansasa, najti celo take, ki niso vedeli, da imajo elektriko … Egipčani so bili malo boljši, res pa je, da so o zahodnem svetu imeli kulturne stereotipe, denimo o seksualni svobodi Zahodnjakov, ki se jim nikakor niso bili pripravljeni odreči.
V zadnjih letih pa je, kar zadeva informiranost, marsikaj spremenila Al Džazira. V Londonu imajo odlične dopisnike in dandanes arabsko govoreči na Nizozemskem in v Veliki Britaniji večino novic o dogajanju v arabskem svetu dobimo prek Al Džazire, nič več CNN. Medijska pokrajina se je precej spremenila. Toda mislim, da je britansko uredništvo Al Džazire dosti boljše kot arabsko v Katarju. Na angleški Al Džaziri pa večina programa sploh ni povezanega z arabskimi stvarmi, njihova usmeritev je radikalna levica v britanski obliki, analiza ameriške politike z Noamom Chomskim ipd. Ponavljam, angleška Al Džazira ima zelo visoke standarde, tja so šli delat najboljši novinarji, med njimi številni s podobnimi pomisleki, s kakršnimi sem si belil glavo jaz. Njihov program je res dober, cel teden, na primer, objavljajo prispevke o malariji, v katerih povedo, da v Afriki od te bolezni umre več ljudi kot v vojnah in da se da preprečiti, vse, kar potrebujemo, je nekaj denarja. Toda o tem se ne govori in piše, kajti med novinarji vlada prepričanje, da je vest o umrlih v oboroženih spopadih nekaj odmevnega, podatki o umrlih za malarijo pa nikogar ne zanimajo. V to so vključili tudi nekega znanstvenika iz Jordanije, ki zdaj živi v Los Angelesu, in ko ga gledaš na zaslonu, se nenadoma zaveš, da arabsko po televiziji slišiš le, kadar beseda teče o islamu, terorizmu … Oni pa so predstavili muslimanskega znanstvenika, ki si prizadeva izboljšati življenje nemuslimanov.
Ali še vzdržujete stike s prijatelji in znanci z območij, kjer ste delovali kot dopisnik, se tja še vračate?
Ne, ne prav pogosto. Ko sem odšel, sem sploh potreboval nekaj predaha. Velikanska razlika je med tamkajšnjim načinom življenja, kjer vladata vojna in strah, ter mojim življenjem povprečnega potrošnika na Nizozemskem. Ta prepad se še poglablja. Moj običajni dan na Nizozemskem je sestavljen iz logistike in potrošnje, zanje pa je boj za preživetje. Saj so tudi oni potrošniki, a zgodovina se tam piše živo. Ne bi mogel reči, da to pogrešam, sem pa bil zelo vesel, ko je moja knjiga izšla v jezikih, ki jih razumejo – angleščini in francoščini.
S čim pa se ukvarjate zdaj?
Končal sem raziskavo o uvedbi električnega avtomobila, potem pa sem se lotil antropološke študije politikov kot pripadnikov plemena. Knjiga o tem, ki šteje približno sto strani, je izšla v začetku novembra. V raziskavo so bili vključeni tudi predstavniki za stike z javnostjo, lotil pa sem se je kot antropolog med domorodci: kakšna je hierarhija v plemenu, kdo je glavni in zakaj, kako postaneš poglavar, kateri so tabuji, katere mite imajo in kakšne iniciacijske obrede. Nekaj podobnega bi rad naredil tudi med evrokrati v Bruslju. Menim, da je dandanes zelo težko biti dopisnik v Bruslju, imajo tri vlade, ni opozicije, obstaja tudi parlament, ki ni pravi parlament, da ne omenjamo celega kupa lobistov. Zelo težko je pokrivati dogajanje s klasičnega stališča vlada – opozicija, poročaš lahko z nekakšnih srečanj na vrhu, kjer si prizadevaš ugotoviti, o čem sploh teče besede in kdo se za kaj zavzema … Zdi se mi, da bi bil lahko tak antropološki pristop učinkovit tudi za Bruselj.
Evrokrati najbrž ne bodo preveč zadovoljni – to ne pomeni, da vaša raziskava ne bo imela zabavnih izsledkov …
Mislim, da so na vsakem področju ljudje, ki si želijo stvari ogledati iz drugega zornega kota. Pogosto je tako, da so nekateri ljudje nad čim močno navdušeni, medtem ko drugi ne premorejo dobre besede. Tudi moja knjiga vtisov z Bližnjega vzhoda dobiva močno negativne in močno pozitivne ocene.
So vam zaradi nje grozili?
Ne fizično. Grozili so mi z odpustitvijo, toda saj sem vajen na razmere v arabskem svetu, kjer novinarje trpinčijo ali pobijajo. Menim, da sem bil korekten in se nisem nagibal ne na eno ne na drugo stran, nisem bil antisemitski ali kaj takšnega. Toda, kot rečeno, neprijetnosti, katerih žrtev sem občasno bil, niso nič v primerjavi s tistim, kar se zgrinja na moje kolege v Siriji in drugih diktaturah iz dneva v dan.
Kako blizu neodvisnemu novinarstvu je Al Džazira – eden izmed udeležencev okrogle mize jo je označil za najboljši približek neodvisnega novinarstva v arabskem svetu …?
Morda to velja za angleško različico. Oni so res najbliže neodvisnosti, plačuje jih emir iz zelo majhne države, Katarja, to je videti, ker je angleška Al Džazira zelo mila do katarske vlade, to pa niti ni tako hudo, ker je Katar v svetovnem merilu dokaj nepomemben. Saj bi tudi za novinarje CNN lahko trdili, da v rokavicah ravnajo s tistimi, na katerih plačilnem seznamu so – s to razliko, da za CNN stojijo oglaševalci in lastnik, ki niso nepomembni, Al Džazira pa ima to srečo, da jo financira en sam človek, katarski emir, ki je kot nekakšen renesančni princ.
Vam je, ko sta napisali knjigo, odleglo?
Da. Se me je pa med pisanjem tudi loteval bes, kajti ko sem sedel za računalnik, sem podoživljal dogodke in koščki so se mi sestavljali v jasno sliko. Najprej sem preživljal obdobje jeze, ki se je končala z olajšanjem. Res pomaga, če se teh stvari rešiš, tako da jih spraviš na papir. Pisal sem jo tri leta, in pisal sem ves čas, ne da bi zraven kaj zaslužil.
Koliko temelji na dnevniku, ki ste ga pisali med službovanjem na Bližnjem vzhodu?
Delno res temelji na mojem dnevniku, uporabil pa sem tudi gradivo iz arhiva mojih člankov in drugih novinarskih prispevkov ter seveda dodal svoja lastna razmišljanja. Dolgo sem potreboval, da sem spoznal, kako pomembne so tiskovne agencije, Reuters, AFP, AP, in spoznanje o tem se kot rdeča nit vleče skozi ves tekst. Tako sem dojel, da so agencijske novice – zgodba. So izhodišče za veliko novinarskih prispevkov, kajti agencije imajo določena merila, ki jim morajo novice ustrezati, če se ne dajo preveriti, se niso zgodile, to pa pomeni, da za agencije nepreverljivi del sveta ne obstaja. V diktaturah pa se skoraj nič ne da preveriti, se pravi, da nič ne obstaja. To sem doumel po dveh letih.
Ali nameravate kdaj, v kakršni koli obliki, objaviti tudi neobjavljene dele dnevnika, na primer tistega, v katerem ste, preden ste se odpravili na zasedena ozemlja Palestine in Gaze, napisali poslovilno pismo staršem?
Ne, tega ne nameravam objaviti, ne bi mogel, zaradi svojih otrok. Poleg tega nimam preveč v čislih tiste vrste novinarstva, kjer v zgodbi prevladuje prva oseba ednine. Ravno nasprotno: sem mnenja, da je ključnega pomena, da bralci ne vedo preveč o avtorju novinarskih prispevkov, kajti če bodo vedeli preveč, se bodo začeli spraševati, kaj se je zgodilo z mano. Tega pa nočem, saj uporabljam sebe, da pripovedujem o Bližnjem vzhodu, in ne nasprotno: ne izrabljam bližnjevzhodnih tem, da bi razpredal o sebi. Zato nikoli ne privolim v intervjuje, kjer bi razlagal o zasebnosti. To ni pomembno.
Kako je v vlogi intervjuvanca – po vseh intervjujih, ki ste jih opravljali sami?
Zelo čudno. Hecno pa je tudi, ker sem pred izdajo knjige o plemenu politikov in piarovcev, v kateri omenjam tudi, kako se politiki pogajajo z novinarji, kakšna vprašanja jim bodo postavljali, o tem razlagal v televizijskih intervjujih. Precej meta-, kajne.
Še eno vprašanje iz vašega dopisniškega obdobja: koliko so bili novinarski kolegi pripravljeni pomagati?
Večinoma so bili zelo kolegialni, razen do svojih neposrednih tekmecev, kajti tržišče medijev in novic je ločeno po jezikovnem načelu: britanski novinarji so pred britanskimi kolegi ljubosumno čuvali svoje skrivnosti, enako je veljalo za Američane, če pa bi jaz srečal kakega Slovenca, bi si pomagala.
Se pravi, da je biti Nizozemec na Bližnjem vzhodu prednost – če izvzamemo, da si angleško govoreči novinarji privoščijo nastanitev v luksuznih hotelih poleg bojišča, in podobno?
Da, to je prednost. Tudi zato, ker ne morejo brati, kar pišeš.
Kako dosledni pa so bili na egiptovskem veleposlaništvu na Nizozemskem pri branju vaših poročil iz Kaira?
Zelo leni. Ker je korupcija prepredla sistem, zaposleni na veleposlaništvih tja niso prišli zaradi svojih sposobnosti, temveč zaradi sorodstvenih in drugih vezi. Pogosto sploh niso govorili nizozemsko ali pa niso imeli delovnih navad. Ali pa jim preprosto ni bilo mar. Celo na egiptovskem veleposlaništvu v Berlinu so imeli tako slabe prevajalce, da so moje nemško govoreče kolege včasih poklicali na pogovor na egiptovsko ministrstvo za informiranje in jih zasliševali, češ kaj si to napisal. Oni pa so zanikali, da tega niso zapisali, prevod je bil napačen!
Še eno vprašanje o vaši arabščini: je točka »Glejte, govorim arabsko!«, ki ste jo, kot ste popisali v knjigi, leta 2003 še zadnjič izvedli pred veleposlanikom ene izmed arabskih držav v njegovi mogočni vili v Haagu, vedno požela uspeh?
Da, je. Celo kadar je intervju potem potekal v angleščini, je sogovornika že to, da sem znal nekoliko arabščine, navdalo s spoštovanjem, češ ogromno časa je moral porabiti za to, kajti arabski jezik je zelo težek. Takoj sem dobil nekaj dodatnih točk, tale govori naš jezik in ve, da nismo mi tisti, ki delamo težave, da si želimo miru, so verjetno razmišljali. Zato so me takoj dali v kategorijo ljudi, ki so potencialno dobrega srca.
Po drugi strani pa so verjetno dvakrat premislili, preden so se pred vami spustili v pogovor z rojakom, ker so se zavedali, da jih razumete.
Da, delovalo je v obe smeri. Nekateri so postali sumničavi: zakaj je tvoja vlada namenila toliko denarja, da si se naučil arabsko? Gotovo si vohun! Toda kdor je paranoičen, bo vedno našel razlog, da je še bolj paranoičen.
Navsezadnje najbrž ni daleč od resnice trditev, da turistu, s katerim se domačini bolj neobremenjeno pomenkujejo, včasih uspe izvedeti več zanimivih zgodb kot novinarju, pred katerim večinoma v strahospoštovanju obmolknejo …
To je eno izmed protislovij novinarskega poklica, o katerem smo razpravljali tudi s študenti FDV. Potožili so, da jih pri predmetu Novinarska etika učijo, da se morajo vedno predstaviti in povedati, kateri poklic opravljajo, a v praksi se izkaže, da dobiš veliko boljšo zgodbo, če tega ne narediš. Dal sem jim tale nasvet: povejte, kdo ste, a šele po koncu pogovora. Tako opravičite odgovornost do vira, ki si še vedno lahko premisli in prepove objavo – to se po navadi ne zgodi; in do bralca, ki ste mu zavezani z obljubo, da mu boste postregli z dobro zgodbo.
Pogledi, 1. december 2010