Slovensko založništvo na pragu prestrukturiranja
Davki in knjige, to ni prav lepi par
12. 08. 2012
V zadnjih številkah Pogledov (23. maj, 11. julij) sta bili objavljeni razmišljanji na temo davkov v povezavi s knjigami, pri čemer je bilo prvo, ki ga je o dogajanju v zvezi z aktualnimi davki na dodano vrednost in evropsko knjigo napisal gospod Uroš Grilc, bolj zaskrbljeno, drugo, ki ga je napisala gospa Snežana Šušteršič, pa precej manj. Morda bom s svojim, tretjim pogledom, ki je sicer bliže prvemu, izvira pa tudi iz moje knjige o slovenskem založništvu Za vsako besedo cekin? ter opazovanja aktualnih založniških razmer, še malce dopolnil pogled na to večno pereče področje, ki povezuje knjižno umetnost oziroma kulturo z javnimi financami. Začnimo s štirimi knjižno-davčnimi zgodbami.
Britanska zgodba
Velika Britanija in Irska se pri davku na dodano vrednost pri knjigah ne dasta in sta raje v večletnem sporu z Evropsko unijo, kot pa da bi pri davkih na tiskano knjigo popustili. Precej jasno je, da bo tako tudi naprej. V njihovi ne tako daljni zgodovini so bili še veliko hujši trenutki, kot pa je sedanja recesija, denimo druga svetovna vojna, in takrat so tudi v Veliki Britaniji razmišljali o uvedbi davka na knjigo. A hudi časi so prinesli tudi hudo dobre argumente. Enega najboljših za ničelno davčno stopnjo na knjige je leta 1940, med drugo svetovno vojno, v časopisu The Times priobčil Stanley Unwin, ki je napisal, da bi bilo »ponižujoče, če bi bila v času vojne za svobodo misli obdavčena knjiga, v kateri so shranjene najbolj veličastne misli človeštva«. Ne tvegamo preveč, če napovemo, da bo prej razpadla Evropska unija, kot pa bo Velika Britanija uvedla davek na knjigo. Vsi pa vemo, kaj pomeni Velika Britanija s svojim založništvom in kakšen globalni potencial ima.
Švedska zgodba
Švedi so imeli do deset let nazaj enega najvišjih davkov na knjigo (ta je znašal 25 odstotkov), potem pa so ga z januarjem 2002 radikalno znižali na 6 odstotkov. Odločitev o tem je sprejel tamkajšnji parlament, ki je znižanje odobril pogojno, ob predpostavki, da se bodo vse ugodnosti iz tega naslova prelile neposredno h kupcem, torej k nižji končni ceni knjige. Zanimiva je evalvacija učinkovitosti tega ukrepa.
Prva faza je bila razmeroma preprosta, saj je bilo treba zgolj pregledati in kontrolirati, ali so založniki oziroma knjigarji po novem letu na obstoječih knjigah ustrezno znižali ceno (torej ekvivalentno znižanju davka na dodano vrednost). Glede na to, da je nekajletna diskusija o znižanju davka na knjige pritegnila precejšnjo medijsko pozornost, to ni bilo težko, saj so nadzor izvajali tudi sami kupci, zato na tej točki s celotnim prenašanjem koristi na kupce ni bilo težav.
Druga faza pa je bila precej zahtevnejša, saj je bilo treba ovrednotiti, ali imajo tudi na novo izdane knjige ustrezno nižje cene. Tu so pri komisiji za ceno knjig, ki jo je ustanovila vlada, razvili kompleksno metodo vrednotenja ustreznosti cen vseh novo izdanih knjig, ki je vključevala analizo cene glede na vezavo, število strani, stroške priprave teksta itn. Statistični model so potem aplicirali na različne vrste knjig, od učbenikov do otroških knjig, pregledovali so podrobnosti in razlike v kakovosti izdelave, recimo število ilustracij itn., ter analizirali tudi spremembo cene knjig v knjižnih klubih in drugod.
Stroga evalvacija in pogojnost uvedbe nižjega davka na dodano vrednost je švedskemu založništvu prinesla veliko pozitivnih učinkov, od dokazano nižjih cen knjig in velike medijske publicitete do posledično precej višje prodaje knjig, nastopa novih knjigotržcev (število knjigotržcev v letih 1978–2001 je bilo približno enako oziroma je stagniralo, samo v letu 2002 pa je Združenje knjigotržcev sprejelo 10 novih članov, v letu 2003 pa celo še 24 novih itn.) ter nasploh prevetritve celotne panoge, ki podobno kot v Sloveniji deluje na precej majhnem (a še vedno večjem) jezikovnem, gospodarskem in finančnem trgu.
Hrvaška zgodba
Po odgovor na vprašanje, ali nižji davki na knjige spodbujajo založništvo, ni treba na Švedsko. Primer Hrvaške, ki je ničelno stopnjo DDV na knjige vpeljala novembra 1999, leta 2007 pa so tam sprejeli tudi sporazum o fiksni ceni knjige, kaže, da je imelo to, kot piše Nives Tomašević v monografiji Knjiga, tranzicija, iluzija (Ljevak, 2009), v obdobju 2000–2005 izrazito pozitivne učinke na število izdanih knjig (od 2571 v letu 2000 do 5229 v letu 2005), pri čemer je svoj delež dodalo tudi njihovo ministrstvo za kulturo, ki je denimo leta 2005 podprlo skoraj 600 knjig kar 175 različnih založnikov. Hrvaški knjižni trg je bil s svojim prestrukturiranjem in oživljanjem v teh letih lahko Sloveniji za zgled. Seveda pa, kot slišim od hrvaških založnikov, tudi ti z nejevoljo pričakujejo vstop Hrvaške v Evropsko unijo, saj jim bo ta spet prinesla tudi davek na knjigo.
Slovenska zgodba
Razprava o davku na knjige se je v Sloveniji nazadnje dodobra razživela ob razmišljanjih slovenske vlade leta 2005, da bi po nekaterih evropskih zgledih uvedla enotno davčno stopnjo, pri kateri ne bi bile izvzete niti knjige, ki so sicer obdavčene z nižjim DDV. Kulturnike in njihova dela so v takratnih razpravah enačili z industrijskimi proizvajalci in proizvodi, glede na to, da akumulirajo v neko družbenokritično maso idej, ki je pozitivna za celotno družbo, pa je bil takrat izrazit pogled, da jih država lahko subvencionira prek proračuna, ne pa prek različnih davčnih stopenj. Razprava o enotni davčni stopnji in ničelni stopnji davka na knjigo je potem kljub Peticiji proti davku na knjigo, ki je nastala na pobudo založbe Sanje, kmalu utonila v pozabo, seveda tudi zato, ker je bila ideja o enotni davčni stopnji opuščena, ostal pa je občutek, da se slovenski knjigi ob morebitnem spreminjanju davkov ne bi dobro pisalo.
Razprava
Vse te štiri zgodbe kažejo na burno razmerje med davki in knjigami. Kako obdavčene so knjige, je namreč tudi stvar politične odločitve posamezne države. Navsezadnje se da, ekonomsko gledano, reči tudi, da v primeru Slovenije že govorjenje in uporaba slovenskega jezika sama po sebi nista najbolj optimalna izbira. Pri vprašanjih v zvezi z jezikom, kamor gotovo sodijo tudi slovenske knjige, je torej vprašljivo, če se je smiselno ravnati zgolj po ekonomskih kriterijih. Sam sem prepričan, da ne. Majhen jezik je pač dražji za vzdrževanje. Hipotetični ničelni davek za knjige ne bi pomembno vplival na proračun, saj celotni letni DDV na slovenske knjige znaša manj kot deset milijonov evrov (zaradi vse manjšega obsega te dejavnosti dejansko vsako leto manj), njegova ukinitev pa bi prinesla spodbudne gospodarske učinke za to pomembno kulturno panogo, ki bi prek drugih davčnih mehanizmov vsaj delno nevtralizirali izpad DDV.
Sklicevanje na prakso in zakonodajo Evropske unije je sicer pogosto prikladno in praktično, ni pa vedno smotrno. Vse glasnejše so govorice o velikem finančnem prestrukturiranju Evropske unije (s tem mislim vse diskusije na temo propadanja evra), hkrati pa se na zakonodajo Evropske unije ter njena pravila in smernice še vedno prisega, kot da gre za edino zveličavne. Ob tem se pozablja, da tudi v časih največje gospodarske rasti Evropska unija za razvijanje in ohranjanje kulture ter za zagotavljanje krepitve njene pregovorne multikulturnosti ni namenjala veliko finančnih sredstev, saj je bil ta segment, kakor so ugotavljali tudi naši pisci, znotraj evropskega proračuna trdno na zadnjem mestu. To je že ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo kazalo na to, da slovenska kultura s knjigami vred – kljub poudarjanju kulturnega sodelovanja in medkulturnega dialoga – v realnosti ne bo deležna bistvenih pozitivnih sprememb. V času gospodarskega zastoja ni računati, da bi se to kaj izboljšalo, kvečjemu nasprotno. V principu bo prihodnost naše kulture najbolj odvisna od nas samih.
Slovensko založništvo je že tako ali tako na pragu prestrukturiranja. Digitalizacija, zmanjševanje javne podpore, upad prodaje domačih knjig, ki je že tako med najnižjimi na prebivalca v Evropski uniji, pritisk tujih knjig na slovenski knjižni trg itn. vsak na svoj način prispevajo k temu, da se podoba slovenskega založništva in struktura izdanih knjig počasi, a zanesljivo spreminja. Treba je poudariti, da je knjiga cenovno zelo elastičen proizvod, že majhne spremembe davka navzgor lahko imajo večje učinke na končno ceno in prodajo, saj založniki v višjo ceno knjig, kot bi znašalo samo povečanje davka, vkalkulirajo tudi posledično nižjo prodajo, da lahko približno uravnotežijo svoj celoten prihodek od posameznega knjižnega naslova.
Prve znake zmanjšane ponudbe različnih knjižnih naslovov na trgu opažamo že zdaj, večjim spremembam pa bomo gotovo priča v prihodnjem letu, saj bo kar nekaj, tudi večjih založb na podlagi dosedanjih letošnjih rezultatov veliko previdneje in drugače načrtovalo svoj prihodnji knjižni program. Statistika bo to zajela šele čez slabi dve leti, spomladi 2014. Seveda pa statistika zajame predvsem številke, ne pa konkretne vsebine. Davek na knjigo, ne glede na to, kakšen je, za knjigo kot tako ne bo nikoli usoden. Knjige bodo izhajale ob vsakršnem davku. Vprašanje pa je, seveda, kakšne knjige, kdo jih bo izdajal in koliko jih bo.
Že sedanji trendi namreč nakazujejo počasno zamiranje neodvisnih založb. Z neodvisnimi mislim tiste založbe, ki na produkcijski strani za izdajanje svojih knjig ne prejemajo redne javne oziroma kake druge podpore, na prodajni strani pa niso lastniško ali kako drugače tesno povezane s knjigarnami oziroma drugimi prodajnimi mesti (denimo hipermarketi). Morebitni spremenjeni (torej povišani) davki na slovensko knjigo bi vse skupaj še pospešili.
To poleg marsikatere druge velja tudi za našo založbo. Sam sem pred skoraj dvema desetletjema svojo poklicno pot začel v velikem farmacevtskem, takrat še slovenskem izvoznem podjetju, kjer sem tržil proizvode, ki jih je bilo možno v približno enaki obliki prodajati po vsem svetu. Če ni šlo dobro na enem trgu, je šlo pač bolje na kakem drugem. Zadnjih deset let pa delam v založbi, ki lahko svoje proizvode, torej knjige, prodaja samo tistim, ki govorijo slovensko, ki jih zanima vsebinska tematika našega knjižnega programa in ki imajo dovolj razpoložljivih sredstev, da si te knjige sploh lahko privoščijo. Vsak, ki malo spremlja slovenske gospodarske in kulturne trende v zadnjih štirih letih, si lahko misli, kakšne dramatične spremembe je domači založniški trg doživel v tem času.
Seveda bi lahko spremenili svoj knjižni program in ga popeljali v veliko bolj komercialne vode. A ob tem bi trčili na obstoječe (večje) igralce, ki se tudi borijo za obstoj, hkrati pa bi še vedno delovali na tem majhnem in vse bolj upehanem slovenskem knjižnem trgu. Ekonomsko razmišljanje logično sili v opustitev take neperspektivne dejavnosti in preusmeritev na bolj dopadljivo in večje področje. A kot sem zapisal že prej, pri slovenskem jeziku in njegovi kulturi ravnanje zgolj po ekonomskih kriterijih ni smiselno. To velja tudi za moje založniško udejstvovanje, seveda pa ima vse neko mejo. Zato bi bilo dobro, da to čim prej spregleda tudi država, ki kroji sedanjo gospodarsko politiko.
Pogledi, št. 15-16, 8. avgust 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
