Številke so zgovorne
Že nekaj mesecev se spet dviga prah okrog novega osnutka zakona o filmskem centru, zakona, ki ga pogojuje lanska ugotovitev Računskega sodišča RS, da sedanja oblika filmskega sklada ne ustreza pravno-finančnim normam, ki veljajo v Sloveniji.
Torej je treba skladu poiskati novo pravno formo. Če pa že dobivamo novo zakonsko besedilo, je primerno, da smotrneje uredimo tudi druge formalne, vsebinske, izvedbene in poslovne postavke, ki urejajo produkcijo, distribucijo, promocijo in prikazovanje filmskih del, sofinanciranih iz sredstev državnega proračuna.
Prvi osnutek je na začetku letošnjega leta pri srečanju s filmskimi producenti in ustvarjalci naletel na vrsto bolj ali manj upravičenih pomislekov. Potem je nastopilo obdobje usklajevanja. Večnega nezadovoljstva, da država namenja premalo sredstev za filmsko dejavnost v Sloveniji, pa še tako uspešni popravki osnutka ne bodo utišali. Očitki in tudi projekcije, koliko bi moralo biti za film na voljo denarja in kolikšna bi morala biti slovenska filmska produkcija, so znani že vse od ustanovitve filmskega sklada leta 1994 naprej. Apetiti pa še kar rastejo.
Odmislimo vse upravičene ali neupravičene vsebinske in tehnične, pa seveda tudi organizacijske pomisleke, ki se nanašajo na najnovejši osnutek, saj za vsebino in smisel tegale razmisleka niso posebej relevantni. Raje ostanimo pri finančnih sredstvih, ki jih Ministrstvo za kulturo RS iz državnega proračuna namenja filmu, in to vsoto primerjajmo z nekaterimi drugimi ustvarjalnimi področji in predvsem z izplenom teh področij. Da ne bi posegali v daljno preteklost, vzemimo kot primerjalno obdobje najbližje zaključeno leto 2009 in primerjajmo med seboj film, dramska gledališča in založništvo v tistem delu, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo (JAK).
Številke so v svoji neosebni suhoparnosti nepristranske, niso navijaške, zato v sebi ne skrivajo nobenih primernih ali neprimernih, pritrdilnih ali odklonilnih interpretacij. Razkrivajo pač dejstva, mimo katerih ne moremo, in tudi sporočil, ki izhajajo iz teh primerjav, ne moremo ovreči, če bi jih še tako radi.
Film – 4.975.459 evrov
Filmu v najširšem pomenu besede (načrtovanje, produkcija, distribucija, promocija, prikazovanje) je bilo lani namenjenih 4.975.459 evrov, (seštevek financiranja filmskega sklada in Viba filma, kajti oba skupaj omogočata filmsko realizacijo v Sloveniji). Po podatkih Filmskega sklada je 13 filmov (od tega trije koprodukcijski) lani doživelo distribucijo v slovenskih kinematografih. In teh 13 filmov je pred filmska platna privabijo 49.895 gledalcev. Preprosta računska operacija pove, da je slovenski državni proračun vsakemu gledalcu, ki se je odločil za ogled slovenskega filma, ob nakupu vstopnice to sofinanciral z 99,7 evra. Čeprav so statistična povprečja včasih krivična do izrazito odstopajočih podatkov, pa je dejstvo, da si je posamezen slovenski film lani v povprečju ogledalo samo 3838 gledalcev. Če ne bi bilo relativno uspešne Kozoletove Slovenke z 18.756 gledalci, bi bilo povprečje še precej manj spodbudno. Drugo dejstvo, ki pravi, da si je samo 2,5 odstotka prebivalcev Slovenije enkrat v lanskem letu ogledalo slovenski film, je še manj razveseljujoče.
Gledališče – 22.096.510 evrov
Dobljene številke s kinematografskega področja najlaže primerjamo z lanskimi rezultati dramskih gledališč. Leta 2009 je državni proračun zagotavljal potrebna finančna sredstva za 11 dramskih gledališč, za nekatera (Kranj, Koper, Ptuj, na primer) so delež finančnih sredstev primaknili tudi občinski proračuni. Višina državnih sredstev, namenjenih gledališčem, je bila lani 22.096.510 evrov. Gledališča so s 73 premierami pripravila 3811 predstav, na njih pa zbrala 670 tisoč evrov. V tej številki niso zajeti obiskovalci predstav neinstitucionalnih gledališč. Ker so slovenska institucionalizirana gledališča repertoarno različno zastavljena, povprečje premier ne pove veliko, zaradi različnih prostorskih kapacitet gledaliških dvoran prav tako ne pove veliko povprečje gledalcev na število premier ali repriz. Pa vseeno, vsaka uprizoritev je v povprečju doživela 52 ponovitev, na predstavah po Sloveniji je bilo povprečno 175 gledalcev in, kar je za statistiko zanimivo, kar 29,8 odstotka prebivalcev Slovenije je lani obiskalo gledališče. (V primeru, da si je vsak gledalec ogledal samo eno predstavo.)
Tisto, kar je primerjalno s kinematografskim področjem zanimivo in pomenljivo, pa je dejstvo, da je državni proračun lani gledališko vstopnico sofinanciral z 32,3 evra. Torej trikrat manj kot kinematografsko.
Knjige in revije – 4.443.180 evrov
Za prvi krog primerjav nam ostane še založništvo, in to samo v tistem delu, ki ga sofinancira državni proračun. Samostojni komercialni programi slovenskih založnikov so iz primerjave izvzeti, kajti ti podatki bi sliko področja zameglili do te mere, da primerjave statistično ne bi bile relevantne.
Za sofinanciranje knjižnih in revijalnih izdaj je imel JAK lani na voljo 4.443.180 evrov. S temi sredstvi iz državnega proračuna je agencija finančno podprla 398 knjižnih in 50 revijalnih naslovov. Povprečna naklada sofinancirane knjige (leposlovje in humanistika) je bila 650 izvodov, revije 600 izvodov, z izjemo mladinskih, kjer število presega 14 tisoč izvodov. Povprečen sofinancirani znesek na knjižni naslov je bil lani 3997 evrov (podatki MzK).
Žal je nemogoče najti ustrezen podatek, koliko bralcev v konkretnem letu bere sofinancirane slovenske ali prevedene knjige, zato ta primerjava z obiskom gledališč ali ogledom filmov ni mogoča.
Primerjave avtorskih honorarjev
V drugem krogu primerjav se lotimo še avtorskih honorarjev kot pomembnega pokazatelja stanja, ko poskušamo razumeti finančno sliko na področjih ustvarjanja.
Tokrat nadaljujmo z založništvom. Da bo primerjava z dramsko noviteto ali filmom mogoča, vzemimo pri knjigi kot izhodišče tekst 10 avtorskih pol (160 strani), čeprav dramsko delo nikoli, scenarij pa zelo redko doseže to dolžino. Pa vseeno, zgolj zaradi primerjave. Ker je bil lani povprečen avtorski honorar na polo leposlovja 340 evrov in za humanistiko 327 evrov, pomeni, da je slovenski romanopisec za 160 strani dolg tekst »zaslužil« 3400 evrov, avtor humanistike pa 3270 evrov. Ne gre spregledati, da je JAK v triletnem razpisu, objavljenem letos, predlagal povečanje avtorskega honorarja za polo na 360 evrov.
Avtorski honorar za dramsko noviteto v osrednjih gledališčih se vrti okrog 10 tisoč evrov. To pomeni, da mora slovenski pisatelj napisati tri romane, da bi se s honorarjem izenačil z dramatikom. Povprečen honorar slovenskega scenarista celovečernega filma naj bi bil 17.500 evrov. »Naj bi bil«, ker producenti omenjajo razpon med 10 tisoč in 25 tisoč evrov. Podatek filmskega sklada govori o 12.500 evrih kot povprečni »ceni« scenarija. Toda v 12.500 evrih niso všteti dodatni honorarji soscenarista ali soscenaristov in pisca dialogov. Toda ostanimo pri podatku 17.500 evrov za scenarij. Pisatelj bi se šele s petimi objavljenimi romani izenačil s scenaristom, pa tudi dramatik bi za »scenaristov« honorar moral napisati skoraj dve drami, (no, dramo in tri četrt druge).
Funkcije režiserja v založništvu ni, zato bo naslednja primerjava zajela samo gledališče in film.
Režiser v osrednjem gledališču se za dramsko režijo lahko nadeja honorarja v povprečni višini 13.500 evrov. Pri honorarju filmskega režiserja se številke gibljejo (po informaciji iz vrst producentov) med 30 tisoč in 60 tisoč evri, v povprečju torej 45 tisoč evrov. Podatek filmskega sklada pa omenja 38 tisoč evrov kot povprečje. Potemtakem so skoraj tri gledališke režije enakovredne eni filmski. Igralski honorarji so poglavje zase. Nosilec glavne vloge v gledališču lahko za nastop v uprizoritvi s 30 ponovitvami pričakuje honorar v višini sedem tisoč evrov. Igralci glavnih vlog v slovenskem filmu se za honorar dogovarjajo individualno in pravila, ki bi vsaj približno urejalo te razmere, ni. Menda pa se dogovor prične pri 10 tisoč evrih, kadar je to fiksni honorar, ko pa sta igralec ali igralka plačana po številu snemalnih dni, se ta dnevni pavšal začne pri 400 evrih in sega do tisoč evrov. Če vzamemo za izhodišče, da imata glavni igralec ali igralka v povprečju 25 snemalnih dni, potem višine honorarja ni težko izračunati. (Po podatkih filmskega sklada se tako igralski honorarji gibljejo med 20 tisoč in 25 tisoč evrov.)
Končna vprašanja
Še enkrat, te suhoparne številke in statistični podatki niso začetek polemike z vsemi tistimi, ki že leta zatrjujejo, kakšen mačehovski odnos ima država do domačega filma. O tej trditvi naj si vsak ustvari svoje mnenje.
Kaj, če so nekatera druga področja ustvarjanja v še slabšem položaju? Likovniki, na primer. Pri tem se zastavlja kar nekaj vprašanj.
Sploh pa mislim, da bi si slovenski film po petnajstih letih delovanja filmskega sklada zaslužil poglobljeno analizo. Ne samo analizo njegove finančne plati, ampak predvsem analizo tematske podobe, odnosa do sodobnih tem, odziva domačih filmov pri gledalcih, smisla manjšinskih koprodukcij, za slovenske razmere primernega obsega produkcije, uveljavitve v svetu itd. In navsezadnje bi analiza razmer v slovenskem producentstvu tudi zanimivo osvetlila našo kinematografsko sliko.
Pogledi, 25. avgust 2010