Vrhunska slovenska nastopa
Foto: Tadej Regent
14. 07. 2010
Na letošnji izvedbi ljubljanskega festivala jazza je Big Band RTV Slovenija pokazal, da je v svoji najboljši zasedbi v zgodovini, Samo Šalamon pa potrdil, da je dozorel v izjemnega, duhovitega in zelo domiselnega kitarista in avtorja glasbe.
Jazz festival je bil od nekdaj tudi družabni dogodek, na katerem so se zbirali podobno misleče in čuteče občinstvo pa seveda tisti, ki so vedno zraven, kadar se dogaja kaj zanimivega. Tudi zato je njegova umestitev v Križanke tako pomembna. Zaradi stare in popolnoma absurdne prepovedi vnašanja pijače v Plečnikovo svetišče (da ne bi s pivom ali bog ne daj rdečim vinom oskrunili svetega betona, peska in še zlasti prelepega vzorca zalepljenih žvečilnih z drugih komercialnih prireditev – kruh in maslo Festivala Ljubljana, ki trži ta prostor), ki jo priletni redarji uveljavljajo z največjo vehemenco (videl sem dva, ki sta se kot jastreba spustila na mladeniča s plastenko vode v roki), se sme kaj popiti le v preddverju, kjer je bilo včasih za to dovolj prostora in premalo šanka. Zdaj je ravno nasprotno: trgovcev z novci je več kot preveč, letos so ponujali vsaj tri blagovne znamke piva, za imetnike VIP kartice eno celo zastonj. Tukaj so se torej tradicionalno srečevali večji ali manjši ljubitelji jazza in pokramljali med odmori navadno treh nastopajočih glasbenikov na večer. In vse skupaj se je dogajalo proti koncu ali prav za konec tedna, ko je za kaj takšnega pač več časa.
Tokrat se je jazz festival začel v torek, in to ob sedmih popoldne pa še v zatohlem klubu, ki je eden za glasbo najbolj neprimernih prostorov, kar sem jih kdaj obiskal, se nato ob 22.30 (oziroma po koncu tekme na svetovnem prvenstvu v nogometu) preselil v Križanke in ob pol enih zjutraj še na Metelkovo. To je, bodimo iskreni, primer zelo prefinjenega mučenja, privoščijo pa si ga lahko samo tisti, ki tako v torek kot v sredo nimajo početi kaj drugega. Žal ne sodim mednje, pa tudi jazz, naj ga imam še tako rad, želim poslušati v primernem okolju in ob primerni uri, zato sem svoj obisk letošnjega jazz festivala omejil na Križanke. In podobno se je zgodba potem nadaljevala oziroma celo stopnjevala, saj so se koncerti v klubih Gromka in CD začenjali že kar ob šestih ali pol sedmih popoldne. In se včasih nadaljevali v zgodnje jutranje ure.
Razočaranja
Najbrž ne ravno za množično občinstvo, če bi sklepal po tistem, ki se je zbiralo v Križankah. Celo na koncertu Pat Metheny Group, ki je bila brez dvoma prva zvezdnica festivala, ga je bilo le toliko, da je brez gneče posedlo (z naključnim vzorcem žvečilnih okrašene) stopnice Poletnega gledališča, ki so bile takrat edini večer brez stolov. Pa bi lahko bili tam, kajti prostora je bilo dovolj in navdušeni oboževalci mojstrskega kitarista bi morda še bolj uživali v brezhibni izvedbi njegovih največjih uspešnic, ki so se vlekle približno tako kot prej omenjeni žvečilni in so imele ravno toliko okusa. Da ne bo pomote, Metheny je odličen glasbenik, in kadar sodeluje s pravimi kolegi, zmore presenetljive, veličastne stvaritve, žal pa zna ustvarjati tudi plehkosti, kot je na primer njegova zadnja plošča Orchestrion, na kateri se igračka s kupom mehaničnih glasbil, ki bi ga bilo najbolje za vselej pustiti pri miru.
Podobno neposrečen je bil tudi težko pričakovani nastop Kipa Hanrahana & Beautiful Scars. Pravzaprav je nastop premočna beseda, kajti Hanrahan je samo postopal po odru s pivom v roki in domnevno »režiral« zvočno predstavo glasbenikov, ki očitno niti niso čisto dobro vedeli, kaj bi od njih rad. Znova se je pokazalo, da je studio nekaj čisto drugega od odra in da odlične plošče žal ni tako enostavno prenesti nanj, še zlasti, če so glasbeniki čisto drugi.
Tudi pevka in pianistka Patricia Barber, ljubljenka avdiofilov, se ni ravno izkazala. Ne s petjem oziroma bolje vokaliziranjem, ne s plenkanjem po klavirju, ki naj bi dokazovalo, da kljub vsemu pripada avantgardi. Žal je bilo vse skupaj primerno kvečjemu za kakšen manjši klub, ne pa za veliki oder, razočaranje pa je malenkost omilil vsaj odlični kitarist.
Špice
Vendar je imel festival tudi nekaj svetlih trenutkov, pravzaprav so se ti osredotočili zlasti na drugi večer festivala, ki ga je točno ob pol osmih zvečer in z ukazom, da ne sme igrati več kot eno uro, začel trio domačega kitarista Sama (ne Tomaža, kakor piše na uradni strani festivala; ta drugi je pesnik in piše se Šalamun) Šalamona. Po desetih ploščah (in še nekaj jih ima pripravljenih) je mariborski kitarski virtuoz dokazal, da je dozorel v izjemnega, duhovitega in zelo domiselnega kitarista in avtorja glasbe, ki si je omislil tudi odlično zasedbo. V standardno dobrem italijanskem bobnarju Robertu Daniju ima trdno ritmično oporo, tubist Michel Godard pa je še precej več kot to. Z eksplozivnim igranjem na svoje glasbilo dokazuje, da je to v rokah mojstra zmožno vragolij, ki si jih nismo znali niti predstavljati.
Pravi vrhunec festivala je bil nastop starega znanca, francoskega mojstra klarineta Louisa Sclavisa s triem (pianistka Kris Davis in bobnar Tom Rainey). Z glasbo na robu improvizacije in z duhovitimi medigrami zlasti bas klarineta in klavirja je bila to ura tako intenzivne in posrečeno zveneče glasbe, da je ni mogel zasenčiti niti ritmično zelo razgibani in vrhunsko uigrani nastop zasedbe Afro-Cuban Messengers pianista Chucha Valdésa. Da je zadnji mojster svojega glasbila, ni sporno, kot ni sporno, da premore odlično zasedbo. Manj navdušujoč je bil neprepričljiv spoj avantgarde in všečnih, nenehno lomečih se kubanskih ritmov.
Drugi vrhunec je, morda nekoliko presenetljivo, pomenil nastop Big Banda RTV Slovenija, tokrat z vrhunskim gostom, tenor saksofonistom Joejem Lovanom in dirigentom Michaelom Abenom. Lovano je eden najboljših pihalcev današnjega časa, odličen v glasbi najrazličnejših smeri, še zlasti pa prepričljiv, kadar izvaja počasnejše balade. Tudi tokrat ni bilo drugače, toda Big Band je dokazal, da solista sicer spoštuje, vendar se ga ne boji. Fantje so izjemno lepo sledili napotkom dirigenta (in najbrž večinskega aranžerja), s posameznimi solističnimi parti pa so dokazovali, da se lahko postavijo ob bok največjim zvezdnikom. Skupna ugotovitev je, da je to kljub dolgoletni tradiciji najboljša zasedba Big Banda vseh časov, saj jo sestavljajo glasbeniki, ki so večinoma ne samo mladi in vrhunsko izobraženi, ampak tudi navdušeni nad svojim delom.
Zaključni stavek napovedi 51. ljubljanskega jazzovskega festivala se je izkazal za zelo točnega. Skupna ugotovitev torej je, da festival zaradi nedomišljenega programa, a zato toliko bolj domiselnih organizacijskih prijemov po eni strani izgublja tradicionalne obiskovalce, po drugi pa teh ne zna in ne zmore nadomestiti z novimi. Ampak naslednje leto je nova priložnost.
Pogledi, julij 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
