Preganjavica, simptom komunizma
Ob svojem nastanku v šestdesetih letih Poziv zaradi »politične nekorektnosti« ni mogel iziti na Poljskem. Leta 1968 je bil objavljen v Parizu, šele leta '82 tudi na domačih tleh. Tej drugi verziji, ki smo jo dobili Slovenci, je Andrzejewski dodal drugi del, namreč lastne dnevniške zapiske o nastajanju romana (kar je bila v zadnjem obdobju ustvarjanja njegova splošna praksa), o tem, kaj je tedaj bral, kaj mislil o poljski družbi in kako je potekalo njegovo zdravljenje na psihiatrični kliniki, kjer je spoznal M-skega, ki mu je služil kot model za protagonista Poziva. Ti zapiski se s svojo razdrobljenostjo, dokumentarnostjo in slogom jasno ločujejo od prvega dela ter nanj mečejo metafikcijsko luč. O tej tu ne kaže izgubljati besed, saj ima danes drugačno vlogo kot v začetku osemdesetih, smiselno pa je omeniti vzporednost, ki jo je Andrzejewski tako vzpostavil med izkrivljeno realnostjo, ki nastane v glavi shizofrenika, in tisto, ki jo naplete pisatelj – tudi neke vrste razcepljenec na sebe in svoje delo.
Protagonist in pretežno prvoosebni pripovedovalec Marian Konieczny, star 41 let, boleha za preganjavico, značilno obliko shizofrenije. V Pozivu spremljamo njegovo zdravljenje na »Psihosomatski kliniki« leta 1967, ko je hospitaliziran tretjič. Že dvanajst let ga namreč zasledujejo, opazujejo, nadzirajo in ustrahujejo povsod prisotni agenti Protiobveščevalne službe, ki ga je obsodila državne izdaje. Konieczny je natančen opazovalec sveta, zato iz dneva v dan odkriva nove in nove razsežnosti preganjanja, sredi katerega se je znašel po krivem. Njegovi sumi padejo na svaka in na sodelavce, ki jih za sovražnike (ali od sovražnika podkupljene) prepozna po posebnih znamenjih, kretnjah, nato tudi na paciente, ki se v bolnišnici zdravijo skupaj z njim, naposled s svojimi sumničenji ne prizanese niti primariju klinike, psihiatru Stefanu Plebańskemu. Da bi se Konieczny, vdan državljan, ki popolnoma zaupa partijskemu vodstvu, vsaj malo opral krivde in osvobodil strahov, ki ga neprestano vznemirjajo, piše pismo generalnemu sekretarju partije. V ta svoj »poziv«, naslovljen na najvišjo instanco pravice in resnice, polaga vse svoje upe na duševni mir.
Bistvo romana ne tiči v samem zdravljenju (nekatere bolnike tedaj obdelujejo z inzulinom in elektrošoki, Koniecznega s tofranilom) ali kritiki tega, kajti metode zdravljenja so omenjene bolj ali manj mimogrede. Psihiatrična ustanova tudi ni metafora za družbo, ki je popolnoma nadzorovana, čeprav bi bila za kaj takega prikladna, kakor namiguje tudi slika na naslovnici knjige: na vratih sob v kliniki so okenca. A poudarek Poziva tiči drugod. Največ mojstrstva avtor pokaže pri popisovanju doživljanja in »logičnega« sklepanja preganjavičnega bolnika, ki je sam s svojimi blodnjami pravo središče romana. Konieczny povezuje dejstva, ki jih opaža, v smiselno zgodbo, a se neznano kdaj odlepi od stvarnosti in preide na domišljijsko izkrivljeno interpretacijo dogodkov. Ta je največkrat sicer možna in prepričljiva, a za treznega opazovalca vendar nekako privlečena za lase. Bolnika o tem, da ima blodnje in izpeljuje sklepe iz napačnih predpostavk, ne moremo prepričati, in prav v tem se razlikuje od zdravih ljudi, ki so lahko podobno nagnjeni k spletanju teorij zarote, a se tega zavejo.
Ta roman je mogoče brati brez poznavanja takratne poljske družbene stvarnosti, ne da bi nam ob shizofrenem pripovedovalcu postalo dolgčas. V času nastanka pa se je s slikanjem preganjanega državljana brez dvoma nanašal na življenje v komunistični diktaturi. V okoliščinah, kakršne so vladale v šestdesetih na Poljskem, lahko norost pripišemo le sistemu, ki v svojem nadzoru nad državljani in zlasti s prisilo, da so se ti sami nadzirali med seboj tudi v najintimnejših krogih, kaže bolezensko pretiravanje, in ne prestrašenemu posamezniku, ki mu ob takem nadzoru popustijo živci.
Poziv je spisan v neprekosljivo hlastnem slogu (ena sama poved včasih zavzema po več strani v maniri toka zavesti) in ga preberemo na dušek. A najbolj osupljiva je zvijačna dvoumnost, ki prežema vsak stavek (prvega dela) romana. Se prebijamo skozi obolelo duševnost Koniecznega in ji ne dovolimo, da bi nas s svojo prepričljivostjo zavedla? Dopuščamo možnost, da je bolnik povsem zdrav in bo konec razodel, da je bila revežu za petami oblast? Če združimo obe interpretaciji, smo morda najbolj točni: res gre za duševnega bolnika – njegov prikaz je čudovit –, a njegove blodnje ni moglo izzvati nič drugega kakor politični režim, ki je svoje »podanike« naravnost pehal v paranoidno shizofrenijo.
Pogledi, št. 15-16, 8. avgust 2012