Tina Popovič, vodja inštituta Divja misel
Ali bi bilo to Vodniku všeč?
Ne, ne, trata bo umetna,« smeje se pojasni sogovornica, »položili jo bodo po tleh v prostoru, kjer bomo uredili prvo stalno lokacijo Knjižnice pod krošnjami.«
Vodnikova domačija v ljubljanski Šiški bo za ekipo Divje misli prva izkušnja s tako velikim prostorom. V upravljanje so si jo pravzaprav želeli pridobiti že v prejšnjem razpisnem obdobju, a niso bili izbrani. Popovičeva danes pravi, da je vesela, ker se je tako izteklo, saj da na takšen zalogaj takrat niso bili pripravljeni. Vnovič so kandidirali z izpopolnjenim, konceptualno izčiščenim programom, v katerem se kot rdeča nit prepletajo knjiga, zgodbe in pripovedovanje. Ki bodo v središču pozornosti tudi v Galeriji Vodnikove domačije Šiška, kjer se bo dr. Petja Grafenauer kot kuratorka osredotočala na presečišča besed in podob, prva razstava, ki jo pripravljajo za jesen, pa bo ob 70-letnici izhajanja Cicibana. Na ogled bodo ilustracije in drugi materiali, ki jih že zbira in izbira Pavle Učakar, likovni urednik pri Mladinski knjigi in poleg hišne kustodinje soavtor te razstave.
Kot študenti v prvem stanovanju …
Galerija, ki je bila svoj čas gospodarsko poslopje poleg domačije, je še eden od prostorov, ki ga bo do prvega dogodka, jesenske razstave, treba za osvežiti in opremiti, in to z minimalnim proračunom in maksimalnim prostovoljskim vložkom. Divja misel je za programsko upravljanje v prvem letu namreč dobila od mestne občine natanko 40.000 evrov. Sredstev za obnovo prostorov nimajo na voljo, zato so se morali znajti po svoje, razlaga Tina Popovič. Ki priznava, da so to – kljub začetnemu navdušenju – občutili kot svojevrsten korak nazaj. Divja misel je s svojim prvim projektom Knjižnica pod krošnjami začela delovati leta 2006 in odtlej je prehodila že dolgo pot, zrasli so v resno ustanovo, ki sodelavcem za njihovo delo plačuje. Zdaj pa bi njihov položaj lahko primerjali s tistim, v katerem se znajdejo študenti, ki se prvič selijo na svoje: navdušenje je veliko, finančne omejitve pa tudi. A sogovornica v optimističnem tonu brž doda, kako srečni so, da so jim priskočili na pomoč prijatelji in znanci. Po notranjščini sta se sprehodila arhitekta in oblikovalca Rok Kuhar in Katjuša Krajnc (Rdeča raketa) in jim dala nekaj dragocenih, brezplačnih nasvetov, glede zasaditve vrta jim svetuje Zaš Brezar, pri sestavljanju sporočil in besedil jim pomaga Igor Medjugorac (Rdeči oblak), tehnična dela vodi Matej Perko. Stene v pritličju so že prebeljene, na belo so pobarvali stare šolske stole, v zgornjem nadstropju se sušijo mize. Oprema malo spominja na Ziferblat, z žlahtnim pridihom retra, kar je v hramu, kjer se časti knjigo, pravzaprav kar posrečena in všečna odločitev.
Poleg knjige bodo sodelavci Divje misli – pogovoru se kmalu pridruži še Katja Preša, ki že nekaj let vodi pogovorne večere s starejšimi Ljubljančani v okviru cikla Moje ulice – v program Vodnikove domačije odločili vtkali tudi Valentina Vodnika in njegovo zapuščino. Tina Popovič pravi, da si skoraj ne bi mogli želeti bolj navdihujočega človeka, kot je bil Vodnik s svojo vsestranskostjo. Ogromno dogodkov, ki se bodo odvijali v prostorih Vodnikove domačije, se tako navezuje na eno od njegovih dejavnosti – bil je prvi slovenski pesnik, urednik in novinar prvega slovenskega časopisa Lublanske novice, prevajalec, pripadnik Zoisovega razsvetljenskega krožka … »Kadar smo v dvomih, se včasih vprašamo, ali bi bilo to, kar počnemo, Vodniku všeč,« malo v šali pristavi Popovičeva.
Spomin na Vodnika želijo oživiti tudi s prenovo stalne razstave o njegovem življenju in delu. Radi bi pripravili postavitev, ki bo obiskovalcem prinašala kaj več kot podatke na treh panojih, s katerimi so doslej odpravili Valentina Vodnika v njegovi lastni domačiji. V sodelovanju z različnimi strokovnjaki za Vodnikovo življenje in za obdobje razsvetljenstva na Slovenskem, recimo z Janezom Polajnarjem (MGMLJ) ter dr. Marijanom Dovićem in Luko Vidmarjem (Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU), že potekajo dogovarjanja in vsebinska usklajevanja. Tina Popovič z optimizmom in zagnanostjo pričakuje, da bo nared septembra. Želijo si urediti tudi prostor, ki bo poustvaritev nekdanjih čitalnic, morda bi nekoč v prihodnosti tam prirejali tudi bésede z vso narodnobuditeljsko ikonografijo od zastavic naprej – nekako tako kot se je v Šolskem muzeju na uri lepopisja mogoče poučiti, kako je bilo včasih v šoli.
Pri snovanju dogodkov v Vodnikovi domačiji (in že prej, preden so jim jo dodelili v petletno upravljanje) smo vedno imeli v mislih, naj bodo takšni, da se jih na dolgi rok da razvijati in nadgrajevati, pripoveduje Popovičeva. Po takšnih smernicah je, kot je videti, vzniknila tudi zamisel za pogovorne večere z dopisniki slovenskih medijev iz tujine, ki bodo potekali pod naslovom Lublanske novice s celega sveta. Kot prvi gost bo 4. junija nastopil Andrej Stopar, novinar RTV Slovenija, nekdanji dopisnik iz Moskve. Pod naslovom Čas za razmislek se bodo na pogovornih večerih lotevali bolj poglobljene obdelave družbeno aktualnih tematik, 28. maja bodo gostili Erika Valenčiča.
Generacija, stara med trideset in štirideset let (njej pripada tudi Tina Popovič, ki je na ljubljanski Filozofski fakulteti študirala filozofijo), je tista, ki jo bo na prireditve Vodnikove domačije najlaže privabiti, meni sogovornica. Od približno enako starih kolegov in prijateljev dobivajo ogromno ponudb za sodelovanje. Tudi z obiskanostjo prireditev za predšolske in srednješolske otroke po pričakovanju Popovičeve ne bo težav, navsezadnje se je ta populacija navadila zahajati v Vodnikovo domačijo v letih, odkar tam deluje Glasbena šola KUD Vodnikova domačija. Pravzaprav so najtrši oreh srednješolci, meni. K branju in h knjigam jih bodo poskušali pritegniti tudi s pomočjo Marjetke Krapež, profesorice slovenščine na ljubljanski Gimnaziji Vič in gonilne sile literarnega društva L'etažer.
Še ena zanimiva skupina ljudi, s katerimi se je ekipa Divje misli spoznavala predvsem pri Mojih ulicah, so starejši. Zanje bo Bralni klub, ki bo potekal enkrat na teden, vsakič pa naj bi pod drobnogled vzeli eno knjigo, iz katere bodo najprej brali odlomke in se nato o vsebini pomenkovali. Starejši bodo na dogodkih Moje ulice pripovedovali o svojih spominih na življenje v Ljubljani nekoč.
Knjige za prvo pomoč
Seznam prireditev in dogodkov, ki jih načrtujejo in s katerimi bodo začeli že sredi maja ali najpozneje v septembru, je dolg in raznolik, skoraj tako kot so številni in zanimivi prostori, ki se razpirajo med ogledom Vodnikove domačije. Ko že misliš, da si prišel do konca, so pred tabo še ena vrata, mala in takšna, da bi v najboljšem primeru lahko vodila v kakšno ropotarnico, a se izkaže, da je za njimi eden najveličastnejših prostorov: velika dvorana pod mogočnim lesenim ostrešjem.
Tini Popovič je veliko do tega, da bi Vodnikova domačija dihala z okoliškim prebivalstvom, ki se že zdaj rado oglasi pri njih, recimo na poti na Rožnik, in poizveduje, kaj počnejo ali bodo počeli. »Prizadevamo si, da bi bile naše prireditve tako zanimive, da bi se Ljubljančani odločali med obiskom kina ali gledališča in obiskom razgibanega večera v Vodnikovi domačiji. Pri tem bi bili radi malo drugačni, saj je klasičnih literarnih večerov po ljubljanskih knjigarnah in v Trubarjevi hiši literature kar precej.« Njen »malo drugačen« odnos do književnost in knjig kar dobro odraža omarica za prvo pomoč v preddverju Vodnikove domačije: v njej niso obveze in razkužila, temveč jo bodo s petimi knjigami po lastnem izboru vsak mesec znova polnili vidnejši kulturniki. Tudi knjige so včasih primerna prva pomoč. Nekateri menijo, da predvsen tiste za samopomoč, a domnevati je, da se bodo takšne bolj redko znašle v omarici …
Pogledi, let. 6, št. 9, 13. maj 2015