Lektorske licence
Blues rdečega svinčnika
Kot je v enem od zbornikov seminarja za tuje slaviste Filozofske fakultete v Ljubljani pred desetletji (1986) zapisal znani slavist dr. Janez Dular, je potreba po lektorjih v tiskanih besedilih začela naraščati v letih po drugi svetovni vojni in v obdobju samoupravljanja. Takrat so novi časi temeljito pomnožili in prevetrili vrste piscev, zlasti novinarskih, novi predstavniki sedme sile, ki so nastopili svoje delo, pa so bili precej šibko opismenjeni – zato so nujno potrebovali lektorje. Danes se pri nas marsikateri pišoči opira na lektorja kot na berglo, odda mu besedilni polizdelek in potem nanj po potrebi prevali odgovornost za vse napake in neposrečeno zasukane stavke.
Navadili smo se že, da Slovenec ni sposoben spisati za javnost nekaj vrstic, ne da bi jih vsaj oplazile lektorske oči. Lektoriranje je obvezna proizvodna faza pri nastanku diplomskih, magistrskih, doktorskih del, časopisnih tekstov, pisem bralcev, izvirnega in prevodnega leposlovja, zakonskih aktov in navodil za uporabo. Ampak ker je strošek lektoriranja – tako kot večina stroškov – povsem odvečen in ker tistih par vejic lahko popravi tudi kakšen študent, so na področju ponudnikov in odjemalcev lektorskih storitev zavladali zakoni džungle. Razmere so se odločili urediti v Lektorskem društvu Slovenije (LDS), kjer rešitev vidijo v uvedbi lektorskih licenc. Mnogi strokovnjaki za slovenski jezik so skeptični, ali bodo licence izkoreninile nelojalno konkurenco in pomagale lektorjem, da se jim ne bo treba prodajati pod ceno. Nejeverni so tudi sami lektorji in lektorice.
»Lektor mora ogromno vedeti«
V LDS, ki je bilo ustanovljeno leta 1996, so se o uvedbi lektorske licence konkretneje začeli pogovarjati februarja letos, ko je po odstopu prejšnjega vodstva predsedovanje prevzela Nataša Purkat, lektorica, urednica in prevajalka. »Lektoriranje ni samo rdeč svinčnik, z licenco bo lektor imel prednost pri pridobivanju dela,« je prepričana Purkatova, ki zagotavlja, da bo LDS nase prevzelo nalogo obveščanja podjetij in drugih naročnikov lektorskih storitev o tem, kakšne so odlike lektorjev z licenco. Poleg tega je ena temeljnih nalog LDS ponujati svojim članom možnosti dodatnega izobraževanja, kajti »lektor mora ogromno vedeti«. Dodatno izobraževanje ne bo segalo le na področje jezikovnega usposabljanja, kakršno že poteka na t. i. lektorskih delavnicah, temveč se bodo enkrat na mesec, praviloma ob sobotah, izobraževali še o marsičem drugem, je napovedala predsednica.
Lektorice in lektorji pa se lahko o strokovnih smernicah in jezikovno ustreznih rešitvah pomislekov, na katere naletijo pri delu, poučijo tudi na spletni strani društva, v sekciji z imenom Lektorsko brbotanje (»Naše lektorsko brbotanje živahno brbota. Lektorji pogumno pošiljamo svoja mnenja, vprašanja in seveda odgovore. Preberete jih lahko tudi na vaši spletni strani.«). Tam so se doslej ukvarjali z vprašanji, kot so »pisati kranjska ali Kranjska klobasa«, »slovenska Istra ali Slovenska Istra«, ali se pravilno reče »tviteraš« ali »tvitar«, »jud, »Jud, »žid« ali »Žid«, »kako sklanjati ime in priimek Mirko Špegu«, kako se reče »človeku, ki opravi ultrazvok« in podobno (še več primerov je na www.lektorsko-drustvo/lektorsko_brbotanje).
Avtorji, »ki se imajo za bolj pismene«
Novinarka Pogledov se je udeležila srečanja članov in članic LDS konec septembra. Potekalo je v dvorani enega od objektov v industrijski coni Stegne in nesrečno naključje je hotelo, da je prav na tisti dan osrednji slovenski dnevnik izšel s člankom, ki je vseboval osnovnošolsko pravopisno napako: številka 600 je bila izpisana kot »šesto«. Še dobro, da ne »šecto«. Lektorica, ki lektorira za omenjeni časopis, se je udeležila delavnice LDS in se ji je, ko je na prvi strani zagledala natisnjeno besedico »šesto«, zmračil obraz. Ampak ona je bila takrat na dopustu in ni bila tista, ki je to napako spregledala. Sicer pa so bile tema drugega dela srečanja lektorske licence. Eden od ciljev lektorskih srečevanj je izoblikovati standardni operacijski postopek pri lektoriranju, je med drugim povedala Kristina M. Pučnik, vodja skupine za licenco. In da načrtujejo pripravo delavnic za lektorje začetnike, ki so pravkar končali študij in še nimajo lektorskih izkušenj.
»Cilj licence je opolnomočenje lektorjev,« je dejala Pučnikova, kar najbrž pomeni, da bodo lektorji z licenco bolje strokovno usposobljeni; in ker bodo to lahko tudi dokazali, jih bodo naročniki jemali bolj resno. S čimer očitno nimajo vedno srečne roke, vsaj tako bi se dalo sklepati po povedanem na lektorski delavnici, ki je potekala na tisto oktobrsko soboto. Povsem naravno se zdi, da je komunikacija med pišočim in tistim, ki si prizadeva napisano izboljšati oziroma umestiti v okvire pravilnosti, določene z jezikoslovnimi priročniki, živahna in dvosmerna. Tem bolj, čim bolj se pišoči tudi sam zanima za jezik in slovnične predpise – kar bi lektorju navsezadnje moralo biti v izziv in v zabavo, kako čim bolj prepričljivo predstaviti svoje argumente, s katerimi mu zmaga v spopadu s pišočim vendarle ne more uiti. Razen če niso pišoči res zelo nadležni – o čemer bi se dalo sklepati med vrsticami tega predloga za temo prihodnjih delavnic: »humanistična strokovna besedila – zahtevna, ker se imajo avtorji za bolj pismene in znajo zelo zaplesti sodelovanje z lektorjem, npr. umetnostna zgodovina, filozofija, sociologija. Zahtevna so tudi besedila, ki imajo veliko biblijskih, mitoloških ipd. izrazov in frazemov – potrebna je zelo široka razgledanost, da jih prepoznamo ali prepoznamo morebitno napačno rabo,« je pisalo v predstavitvi Power Point. Ostali predlogi so zadevali »uradovalna besedila«, tuje prvine v jeziku, frazeologijo v jeziku in prenovitve frazemov ter inovativnost v jeziku (»Ali lektorji znamo ločevati med napako in inovativno, duhovito jezikovno domislico?«).
Šifrant popravkov in napak?
Ko se je pogovor prevesil k lektorskim licencam, se je pozornost navzočih zvišala, čutiti pa je bilo tudi, da načrtovana uvedba preverjanja mnogim ni po godu oziroma se ne strinjajo z nekaterimi postopki in pravili izvedbe. Denimo s predpisom, ki določa, da si bodo kandidati pri opravljanju preskusa lahko pomagali z jezikoslovnimi priročniki, ne pa tudi z internetom. Spletna povezava je lahko slaba in potem se bodo vsi izgovarjali, da niso mogli dobro reševati, ker ni bilo interneta, se je glasilo pojasnilo za to rahlo čudaško odločitev iz ust predsednice Nataše Purkat. Prepoved rabe interneta med preskusom je trapasta, je bilo slišati iz klopi v predavalnici, saj je med zaresnim opravljanjem lektorskega dela naše osnovno orodje. A resnici na ljubo gre tu za kompromis: ko so se začeli pogovarjati o uvedbi licence, odgovorni niso hoteli niti slišati o nikakršnih priročnikih, zdaj so vsaj pri knjigah popustili – čeprav to pomeni, da bodo kandidati morali na opravljanje preskusa pripotovati z nekajkilogramskim knjižnim tovorom v kovčku na kolescih. Test naj bi pisali 120 minut, načrtujejo tudi negativne točke, ki bi jih dodeljevali za pravilno, popravljeno v napačno. Ocenjeni preskus bo mogoče dobiti na vpogled (sprva tudi ta možnost ni obstajala, a je predsedstvo LDS, bržčas spričo negodovanja članov, nato vanjo privolilo), in sicer največ za eno uro. Licence naj bi bile veljavne tri leta, po tem času jih bodo samodejno obnavljali – če bo kandidat pridobil dovolj točk, vsaj 30. Te se bodo dodeljevale za dodatno usposabljanje, za zastopanje LDS v javnosti ipd. (Pravilnik o lektorski licenci si je mogoče prebrati na spletnih straneh društva; po zadnjih podatkih bodo poskusni test za licenco izvedli marca prihodnje leto).
Nekateri navzoči na predstavitvi, člani ali nečlani LDS, so bili slišati na moč skeptični glede tega, kako se bodo določale pravilne rešitve preskusa: kakšne bodo »predvidene« oziroma »pričakovane« rešitve, bi res utegnilo biti problematično, saj jezik ni eksaktna materija kot kakšna fizika in se nemalokrat ponuja več rešitev. »Ali je katerikoli od vas pri svojem delu že kdaj naletel na kak šifrant popravkov oziroma napak?« je posegel v razpravo starejši gospod, sodeč po letih s spoštovanja vredno lektorsko prakso. Direndaj je za hip potihnil in nekaj časa so ga vsi začudeno gledali. »Aha, niste. No, to je vse, kar sem hotel izvedeti,« je potem odgovoril in se do konca srečanja ni več priglašal k besedi. Ker je z dvema stavkoma povedal vse.
Cilj testa ni lektorirano besedilo, temveč nekakšen vpogled v možgane lektorja, kako lektorira ter kako in zakaj vnaša popravke, se je glasilo pojasnilo, ki naj bi pomirilo razburjene duhove. Pa ni doseglo želenega učinka, prisotni so nadalje opozorili na nedoslednost pri upoštevanju lektorske prakse: v teoriji bi se utegnilo zgoditi, da bi se reševanja preskusa za lektorsko licenco lotil nekdo s še svežo diplomo v žepu, preskus uspešno opravil in z licenco v roki pred nosom speljal delo že uveljavljenim lektorjem z dolgoletno prakso, ki pri pridobivanju licence ne šteje, so opozarjali iz občinstva. Zakaj k preskusu ne bi smel pristopiti nekdo, ki nima diplome, a je odličen lektor, je še zanimalo nekoga. Toda vodstvo LDS je bilo neizprosno: če so že omilili pravila in bodo poslej k preskusu za licenco pripuščeni tudi tisti, ki niso študirali slovenistike, pa diploma, iz česarkoli že, ostaja kot pribito. Če že tako dobro lektorira, pa naj, za božjo voljo, naredi še diplomo! »Na začetku začrtajmo pravila igre, da ne bo že na začetku vse mlahavo,« je pristavila Nataša Purkat.
Vsi na preskus!
Lektoriranje je sicer tudi pri drugostopenjskem magistrskem študijem programu slovenistike na ljubljanski Filozofski fakulteti, je opozorila ena od udeleženk srečanja. Študijski program ima predvideni dve smeri, in sicer jezikoslovno in literarnokulturološko, ter znotraj jezikoslovne smeri dva modula – modul jezikoslovec raziskovalec in modul jezikovni svetovalec, piše v uradni predstavitvi študijske smeri. Ki daje misliti, da so imetniki magisterija te smeri zadovoljivo strokovno usposobljeni za lektoriranje. Ali pač ne, in bodo tudi oni morali opravljati preskus za pridobitev licence? Predsednica LDS se ni pustila zmesti, natančnejših odgovorov na ta zelo umestna vprašanja pa tudi ni ponudila. Tako kot tudi ne na (mojo) poizvedbo, ali se v društvu pripravljajo na lobiranje za zakon, ki bi predpisoval obvezno lektoriranje za vsa uradna besedila, pri katerih bi se kot lektorji smeli podpisati samo imetniki lektorskih licenc. Le v takem primeru bi bila uvedba licenc smiselna, sem razmišljala naglas. Moralo bi obstajati neko pravno orodje, ki bi naročnike prisililo, da bi za lektoriranje plačevali, kolikor se spodobi, in ne dampinških cen za študente ali priložnostne, ljubiteljske »lektorje«, kar se v dobi klestenja stroškov in varčevanja za vsako ceno seveda dogaja. Nataša Purkat je soglašala, da bi bilo o čem takem vsekakor smotrno razmišljati, še zlasti zato ker je lektoriranje v Nacionalnem programu za jezikovno politiko povsem prezrto. Brez zakonskega akta, ki bi uzakonjal, da imajo pravico lektorirati samo lektorji z licenco, se uvedba licence zdi nesmiselna. Lektorjev je namreč dvoje vrst: v prvo kategorijo sodijo tisti, ki delujejo kot svobodnjaki in jim je v letih prakse (in s priporočili) uspelo pridobiti zveste naročnike – ki bodo ostali njihovi odjemalci ne glede na licenco. V drugo kategorijo sodijo tisti srečneži, ki so kot lektorji zaposleni – tem se je za delo bati še manj, saj ni razloga, da bi delovna organizacija, če je k temu ne bi primoral zakon, vztrajala, naj pridobijo licenco. V čem je torej smisel licence, sem še enkrat vprašala Natašo Purkat. »Nobena služba ni za stalno!« se je glasil njen kratki in jedrnati odgovor, ki je zvenel skorajda kot grožnja ...
Zanimivo bo videti, koliko od navzočih si bo njene besede vzelo k srcu in se, kar tako, za vsak slučaj, lotilo opravljanja preskusa za pridobitev licence. Pristojbina za priglasitev k testu bo po napovedih LDS stala od 200 do 250 evrov, dokončno odločitev glede podrobnosti pa je pričakovati v naslednjem letu. »Veliko tega bo dogovorjenega na naslednjem občnem zboru, tj. februarja 2014,« je zapisala Nataša Purkat.
Primerjava s prevajalci
Z dodatnimi pomisleki navdaja dejstvo, da je LDS društvo in zatorej po Zakonu o društvih »pravna oseba zasebnega prava«. Pa kaj potem, se glasi bliskoviti odgovor dr. Erike Kržišnik, vodje Katedre za slovenski knjižni jezik in stilistiko na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani, saj je tudi Društvo znanstvenih in tehniških prevajalcev samo društvo in kljub temu podeljuje licenco prevajalcem. Razlika je najbrž res zgolj v tem, da ima stanovska organizacija prevajalcev daljšo tradicijo (Društvo znanstvenih in tehniških prevajalcev je leta 2010 obhajalo petdesetletnico, Društvo slovenskih književnih prevajalcev pa letos šestdesetletnico), medtem ko je bilo LDS ustanovljeno šele leta 1996. Dr. Erika Kržišnik je – skupaj z drugimi kolegi s katedre – v snovanje načrtov o uvedbi lektorske licence vključena kot nekakšna zunanja svetovalka oziroma predstavnica teoretične plati stroke. Ne, nikakršnega razvrednotenja smeri študija za »jezikovnega svetovalca« ne vidim v uvedbi licenc za lektorje, vzklikne in navede še nekaj primerov poklicev, ki se jih prav tako ne more opravljati samo z dokazilom o zaključeni univerzitetni izobrazbi, temveč je treba pridobiti še takšno ali drugačno licenco: zdravniki, borzni posredniki ipd. Na univerzi se lektoriranju posvečajo bolj ali manj teoretično, razlaga Kržišnikova, in kolikor se lotevajo praktičnih primerov, ti nikoli niso povezani s konkretnim naročnikom. Fakulteta je izobraževalna ustanova, ki ponuja strokovne temelje, stroka pa v jeziku priznava obstoj variant, izmed katerih je mogoče izbirati in se v konkretnih primerih odločati. Odločitve so seveda lahko različne, več lektorjev lahko isto besedilo različno popravi in nemalokrat so lahko popravki celo enakovredni. Vsekakor pa je lahko nekaj bolje ali slabše lektorirano. Včasih se zgodi, da lektor popravlja samo zato, da bi upravičil svoje plačilo, recimo kaj takega, kot je zamenjevanje »sedaj« z »zdaj«, ker da je zadnje novejše in torej primernejše – v tem primeru so posegi v besedilo nesmiselni.
O zdravi samozavesti in feminizaciji poklica
Mlad človek, ki pri triindvajsetih ali petindvajsetih letih zaključi študij, ne more imeti dokončno izdelane jezikovne in besedilne oz. sporazumevalne kompetence, zato lahko svojo normo razume kot (splošno)slovensko normo, po kateri naj pišejo drugi, razlaga dr. Erika Kržišnik. Takšno razmišljanje morda namiguje, da sogovornica ceni delovne izkušnje, ki si jih lektor nabere v letih opravljanja svojega poklica in bi mu jih vsekakor morali šteti v dobro pri pridobivanju licence. Pa ni čisto tako. Kržišnikova dvomi o odločilnosti t. i. port-folia opravljenih lektur, saj ni nujno, da je bilo tisto, kar je objavljeno, tako tudi zares lektorirano (uredniki marsikdaj kaj spremenijo, sploh pa ni mogoče dokazati, da je lektoriral podpisani). Dober lektor je neke vrste idealni bralec (navsezadnje lector v latinščini pomeni bralec), razmišlja Kržišnikova, prepoznati mora mesta v besedilu, ki bodo bralca zmotila ali zavedla, in jih popraviti. Dober lektor mora torej imeti tudi določeno mero nadarjenosti – kar ne pomeni, da ta lahko nadomesti jezikoslovno znanje. Pravzaprav bi lahko vprašanje, kakšno je razmerje med nadarjenostjo in pridobljenim znanjem, lahko postavili pri vsakem poklicu. Za lektorje je, tako dr. Erika Kržišnik, zelo pomembna lastnost tudi »zdrava samozavest«, da zmore stati za svojim delom, da zna strokovno in hkrati, če je treba, poljudno utemeljiti, zakaj je nekaj spremenil, da tudi ceni svoje delo, saj je zato, da ga opravlja, moral diplomirati. Samozavest je pomembna tudi zato, ker v zadnjem času prihaja do feminizacije poklica, vse več je lektoric – podobno, kot je vse več novinark, zdravnic, učiteljic, profesoric … Dohodki padajo hkrati s feminizacijo poklica, ugotavlja Kržišnikova, ki enega od temeljnih vzrokov za uvedbo lektorskih licenc vidi v želji, da bi se lektorji oz. lektorice na ta način spopadli z nelojalno konkurenco in vse nižjimi, dampinškimi cenami. Toda pri tem ostaja nerešeno vprašanje, kakšno težo bo imela licenca. Za njen ugled se bodo morali potrudili lektorji sami, odgovarja in dodaja, da je nizko vrednotenje lektoriranja tudi odraz vrednotenja slovenskega jezika v slovenski javnosti. Lektorji bodo v slovenščini morda celo vse bolj potrebni, kakor je že to žalostno, zaskrbljeno razmišlja sogovornica, in se strinja, da nekaj krivde za to, da povprečni govorec slovenskega jezika sploh potrebuje lektorja, nosi tudi pouk slovenščine. V srednjih šolah dijaki pri pisnem izražanju spoznavajo predvsem t. i. stalne oblike sporočanja in se jih pogosto učijo kot obrazce, kar je morda praktično, ni pa spodbudno. Da o tem, kako malo ali nič pozornosti namenjajo jeziku pri drugih predmetih, niti ne govorimo. Sploh bi morali o jeziku lastne stroke, npr. o terminologiji ali o tvorjenju in razumevanju strokovnih besedil, nekaj izvedeti študentje vseh strok. Za zdaj se na fakultetah tem temam posvečajo samo v angleškem jeziku. In kot kaže osnutek novega zakona o visokem šolstvu, slovenščini ne kaže bolje.
Jezik je živa stvar
Nataša Detič, nekdanja urednica in direktorica programov na Tehniški založbi Slovenije in vodja Znanstvene založbe FF, zdaj pa vodja lastne založbe Ocean, je bila članica LDS že v časih, ko se še ni govorilo o lektorskih licencah. Da bi si jo pridobila tudi sama, ne razmišlja – oziroma bi si za to prizadevala le, če bi licenca »zares imela kakšno težo«. Z drugimi besedami: če bi jo podeljevala katera od uradnih ustanov, katere dejavnost je skrb za jezik, denimo Služba za slovenski jezik na ministrstvu za kulturo ali Inštitut za slovenski jezik dr. Frana Ramovša pod okriljem SAZU, ne pa društvo s prostovoljnim članstvom, kakršno je tudi LDS.
Problematično pri podeljevanju licence in ocenjevanju izpitnih pol je, da obstajajo različni pogledi na delo lektorja, starejši lektorji večkrat popravljajo drugače kot mlajši, ki se bolj zavedajo, da je jezik živa stvar in da se je treba pri lektoriranju ravnati tudi po tem, komu je besedilo namenjeno, meni Detičeva. Če gre za prevod leposlovnega dela, pri katerem mora prevajalec pokazati dobršno mero iznajdljivosti in ustvarjalnosti, včasih pa si celo izmisliti novo besedo, se lektor seveda ne sme kot pijanec plota držati jezikoslovnih priročnikov in neusmiljeno črtati vse, česar ni v njih ali pa je v neleposlovnih besedilih odsvetovano. Včasih se zgodi, da bi zaradi prevnetega lektorskega dela kakšnemu romanu, ki se v izvirniku bere odlično in je morebiti celo dobil kakšno ugledno literarno nagrado, lahko prilepili oznako »izgubljeno z lektoriranjem«, je kritična sogovornica.
Priročniki niso najpomembnejši
Najpomembnejša lastnost lektorja ni, da ima vsa pravopisna in slovnična pravila v malem prstu; za to tako in tako obstajajo priročniki, v katerih lahko posamezno pravilo kadarkoli preveriš. Najpomembnejša lastnost lektorja je občutek za jezik, je prepričana sogovornica. Lektor mora namreč smiselno uporabljati tudi jezikovne korpuse, v katerih vidi, kakšne rešitve v živi rabi jezika obstajajo, in se na koncu odločiti za najustreznejšo. Poleg tega je končna rešitev odvisna od namembnosti teksta, nanjo pa vpliva tudi naročnik – včasih ima prav ta zadnjo besedo. Pomembno vlogo po njenem prepričanju igra tudi praksa: lektorica je namreč že petnajst let in pri tem ugotavlja, da več besedil ko lektoriraš, bolj si suveren pri svojem delu in manj stvari prepoznavaš kot napako oziroma dopuščaš tudi drugačne rabe, kadar jih znaš strokovno utemeljiti. Ena izmed nepogrešljivih lastnosti, ki jih ima dober lektor, je še izobrazba, ki ne pomeni nujno zaključenega študija slovenistike, temveč široko splošno izobrazbo. In občutek za jezik.
Nataša Detič ugotavlja, da so lektorji pri knjižnih založbah žal pogosto obravnavani kot nepotreben strošek. Meni sicer, da bi morali oboji, tako pisci kot prevajalci, premoči toliko čuta za jezik, da bi bili sposobni spisati besedilo, ki ne bi potrebovalo lektorskih posegov. Žal je v praksi včasih drugače; lektor ima včasih s prevodom toliko dela, da bi si moral honorar deliti s prevajalcem. V idealnem primeru lektor v besedila sploh ne bi smel posegati več kot z drobnimi pravopisnimi in slovničnimi popravki, vse, kar je več, sodi k uredniškemu delu.
Vzrok za katastrofalno jezikovno podobo pisnega sporočanja med odraslimi Slovenci po njenem tiči že v neustreznem načinu pouka slovenskega jezika od prvega razreda osnovne šole naprej, kjer šolarčke učijo, da narečje, v katerem najprej spregovorijo, ni »lep jezik« in da sploh ne znajo »pravilno govoriti«, in tako v njih ubijejo vse veselje do pisanja in javnega govorjenja – kar je usodna napaka, meni sogovornica. Narečja so prav tako »lepa slovenščina«, otrokom je treba samo razložiti, kdaj je narečni govor pravilna izbira (npr. v družini ali med prijatelji) in v katerih situacijah govorimo knjižno. Drugi vzrok pa je globok prepad med jezikovno normo in živo slovenščino, že znana zgodba je, da slovenski jezikoslovni priročniki sopihajo daleč za rabo jezika v praksi. Toda slednje se zdaj izboljšuje s korpusno obravnavo jezika, ostaja optimistična Nataša Detič.
Samo lektorji sami si lahko zvišajo ugled
Dr. Ina Ferbežar, vodja izpitnega programa na Centru za slovenščino kot drugi/tuji jezik, ki bedi nad preskusi znanja iz slovenskega jezika za tujce, opozarja, da bi se morali v LDS med drugim zediniti, za kakšno tehniko testiranja se bodo odločili (poseben test, zbirna mapa oz. portfolio ipd.). Kajti to ni mačji kašelj, razvijanje in sestavljanje preskusov je zahtevno in zelo dolgotrajno. Zaradi vsega tega je preveva dvom, kako bodo testi pripravljeni – če bodo z njimi preveč hoteli in jih dokončali že v prvih mesecih prihodnjega leta, kakor so prvotno napovedovali.
Poleg tega je pri lektorskih licencah po njenem mnenju problematično tudi to, da ne vzpostavljajo jasnega razmerja do diplome oddelka za slovenistiko in lahko namigujejo, da posameznik po končanem študiju ni sposoben lektorirati, in to kljub temu, da je (bilo) popravljanje slovnično nepravilnih besedil eden od študijskih predmetov.
Pravzaprav si ne more zamisliti, kakšne pozitivne posledice bi tako zasnovana licenca imela za svojega imetnika – razen če bi jo uvedli kot obvezno samo za lektorje, ki nimajo diplome iz slovenistike, pa se vseeno preživljajo s popravljanjem besedil v slovenščini. Samo z uvedbo licence bodo lektorji težko pometli z nelojalno konkurenco, je prepričana dr. Ferbežarjeva, kajti naročniki gledajo predvsem na ceno in manj na kakovost opravljenega dela, zato jim bo kaj malo mar, ali ima lektor, ki mu bodo poslali svoje pisne izdelke v lekturo, licenco ali ne. Nespodbitno je, da danes vlada trg, temu pa je primat mogoče odvzeti samo s pravno podlago.
Lektorske licence bi morda lahko primerjali z izpiti za sodne tolmače, razmišlja sogovornica, vendar so ti izpiti uzakonjeni, poleg tega pa sodni tolmač ne moreš postati brez dolgoletne prakse. In prav to se zdi vprašljivo pri uvedbi licence za lektorje – da ni povezana z izkušnjami. Kje je zagotovilo, da bo lektor z licenco zmogel lektorirati zahtevno znanstveno-tehniško besedilo? Praksa je v tem poklicu izjemno pomembna, besedila ne moreš popravljati s šifrantom napak ali seznamom prepovedanih besed v roki, vse to so le pripomočki, na koncu pa se moraš odločati z glavo in za odločitev prevzeti polno odgovornost, razlaga dr. Ferbežarjeva. Namesto uvedbe licenc se ji zdi mnogo ustreznejša zamisel izobraževanje na tem področju, ki ga prav tako načrtuje LDS. Samó društvo sámo lahko poskrbi za svoj ugled v družbi. Tako bodo tudi njegovi člani, lektorice in lektorji, laže našli naročnike in se jim ne bo treba sklicevati na licence.
Izobraževanje daje daljnosežnejše rezultate
Zamisel, da bi vsa besedila, namenjena javni rabi, morala biti prej lektorirana, se je v slovenski javnosti pojavila že večkrat, pravi dr. Simona Bergoč, vodja službe za slovenski jezik na ministrstvu za kulturo. Toda v stroki prevladuje mnenje, da takšen ukrep ne bi bil dober, ker bi se govorci slovenskega jezika še bolj naslanjali na lektorske bergle in na lektorje zvračali tudi vso odgovornost. Besedilo pred objavo seveda potrebuje pregled, a žal prevladuje mnenje, da je najboljši tisti lektor, ki ga vrne hitro in brez problematiziranja. V resnici je lektor najkoristnejši, kadar je z avtorjem v plodni diskusiji, končno odgovornost za napisano pa mora tako in tako prevzeti avtor sam, meni dr. Bergočeva. Pravzaprav je krepitev jezikovne zmožnosti tvorcev besedil pomembnejša kot lektoriranje, zato ji je nemalo prostora namenjenega tudi v osnutku Nacionalnega programa za jezikovno politiko 2014–2018, ki kot enega od ciljev omenja »razumljiv uradovalni jezik in nadgrajevanje jezikovne zmožnosti javnih uslužbencev«. V sklopu tega načrtujejo jezikovna usposabljanja, ki bodo potekala na Upravni akademiji. Sposobnost pisanja (razumljivih) besedil bodo skladno z nacionalnim programom za jezikovno politiko spodbujali na dveh ravneh, nadaljuje dr. Bergočeva, poleg vlaganja sredstev v jezikovno izobraževanje si bodo prizadevali izboljšati tudi jezikovno opremljenost z jezikovnimi priročniki, denimo s slovarjem sodobnega slovenskega jezika ipd. Kar zadeva jezikovno izobraževanje, so tu na vidiku spremembe in izboljšanje metodologije pouka slovenskega jezika. Najprej pa bo treba izvesti raziskavo, ki bo odgovorila na vprašanje, kakšno je stanje na terenu, se pravi v osnovnih in srednjih šolah po Sloveniji. Poleg tega bo treba ugotoviti, kako k jezikovni zmožnosti učencev pripomorejo tudi učitelji drugih predmetov.
Vodja službe za slovenski jezik meni, da se je smotrneje posvetiti področju izobraževanja, kjer rezultati sicer niso hipni in se pojavijo šele po dolgotrajnejšem delu, vendarle pa so bolj daljnosežni. Glede uvedbe lektorskih licenc na ministrstvu še niso prejeli nikakršnega elaboriranega predloga od članstva Lektorskega društva Slovenije, zato se jim poraja več vprašanj kot odgovorov. Licence najverjetneje ne bi odvrnile nekompetentnih piscev od tega, da bi še naprej posegali po neizobraženih (in očitno cenejših) lektorjih. »Če bi vendarle ugotovili, da so licence potrebne, bi bilo pridobivanje treba formalizirati v tem smislu, da bi licence imele nekakšno formalnopravno težo. Interni pravilnik društva te veljave na nacionalnem nivoju sam po sebi ne bi imel,« sklene dr. Bergočeva.
Pogledi, let. 4, št. 22, 27. november 2013