Sistematičen kupec mladih duš
Kako je pisatelj Eduard Limonov postal čičikovec?
Rusi so v času Sovjetske zveze ločevali med besedo inteligent (интеллигент) in intelektualec (интеллектуал). S prvo besedo so označevali razumnika, človeka torej, ki razmišlja ter razume, za kaj pri vsem sploh gre. Sprva je bil to zvest podanik, ki se je v skladu s statusom obnašal tako, kakor mu je narekovala etiketa. Izraz je dobil na moči po koncu ruske državljanske vojne 1921 z naraščajočo sovjetizacijo, ko je inteligent pričel na vse možne načine lesti oblasti pod kožo, da bi se tako dokopal do privilegija in lastne večje pomembnosti (v nebo vpijoči primer so lažna ovajanja, s čimer so se razumniki želeli oblasti prikupiti, da bi jih ta vzela za svoje).
Ker se mi večkrat po glavi podijo vsem dobro znane Mrtve duše Nikolaja Gogolja, se mi vse pogosteje dozdeva, da ima prej omenjani sovjetski razumnik nekaj opraviti s spletkarskim, inteligentnim, izobraženim, ustrežljivim, a tudi neomikanim in grobim Čičikovim. Vendar, ali res samo ta razumnik?
Z razpadom Sovjetske zveze se je vse premešalo in beseda inteligent je postala oznaka za intelektualca, intelektualec je bil lahko resda tudi intelektualec, ampak je bil hkrati tudi inteligent ... Skratka – same znane zgodbe tranzicijskega kaosa, ki so znane tudi slovenskim inteligentom in intelektualcem. Treba pa je priznati, da so nekateri ruski in slovenski inteligenti (resnici na ljubo so vsi ti čičikovci ena bistvenih stalnic v globalizacijskih procesih, ki so si na las podobni kjerkoli na našem planetu) presenetljivo hitro dobili uvid v ta kaos in ugotovili, da se da v njem tudi kaj iztržiti, tako kot je svoj čas to uspevalo Čičikovu. Sodobni tajkuni, oligarhi, vodje strank in še kdo so postali sodobni čičikovci. Besedi čičikovec in inteligent se lahko torej uporabljata kot sinonima.
Današnja demagogija in mrtve duše
Poslovni ruski čičikovec je tako kot v večini tranzicijskih držav pravi čas ugotovil, kako in kje je treba kupovati mrtve duše. Duša sicer nikoli ne umre, pravi Kristusov nauk, a nikjer v knjigi svetih ne piše, da ne obstajajo duše na meji med življenjem in smrtjo. Te so za današnjega inteligenta še kako dragocena in zelo poceni delovna sila. Po pravilu so to Nerusi, ki jih je mogoče na črno zaposliti ter se jih, če je treba, brez težav znebiti, saj nimajo potrebnih ruskih delovnih viz in dokumentov za prebivanje. Ni čudno, da so ti brezpravneži za majhne denarce pripravljeni opravljati najbolj umazana dela in kriminalna dejanja.
Ruski čičikovci so – paradoksalno – od teh Nerusov odvisni in kot jastrebi čakajo, kdaj se privalijo s trebuhom za kruhom v prestolnico nove horde medlečih duš. Sistem je dobro organiziran in spominja kot že ničkolikokrat doslej in kjerkoli po svetu na pravljico o obljubljeni deželi, v kateri se cedita med in mleko. Za denar Neruse organizirano pripeljejo v prestolnico, jih namestijo po kontejnerjih, jaških, jim dodelijo celo prostor v skupinski sobi ter jim poberejo potne liste, nato pa jih brez kakršnihkoli dokumentov pošljejo vsak dan znova na isto tlako. (Več o tem, v kakšnem strahu živijo Nerusi pred lokalnimi ruskimi 'gospodarji' se je bilo pred časom mogoče prepričati iz pretresljivega zapisa Polone Frelih v Sobotni prilogi Dela.)
Poznamo tudi drugačnega, a enako nevarnega razumnika, čistokrvnega Rusa, ki se zaveda nastale zmede, čuti negotovost v ljudeh ter poskuša Rusa obrniti proti Nerusom, češ, oni so krivi za nastalo krizo. Ta čičikovec zagovarja čisto Rusijo, v kateri drugačni tako po rasi, verski izpovedi, kot po spolni usmerjenosti nimajo kaj iskati. (Je prepoved Parade ponosa v Moskvi mogoče slučaj?)
Rečemo lahko takole: če rabi in uporablja poslovni čičikov Nerusa za poceni delovno silo, je ruski nacionalist lakmusov papir družbenega razpoloženja, iz katerega poskuša potegniti čim več koristi: več kot je bede, bolj so drugi in drugačni krivi. Treba jih je sankcionirati, izolirati, deportirati ali celo eliminirati. S tem bo Rus sprostil notranjo agresijo ter posledično znal izraziti hvaležnost čistokrvnemu razumniku, ki bo s tem povečal svoj politični rejting. Javni podatki so osupljivi: ruska administracija ima registriranih več kot 40 nacionalističnih (večinoma militantnih in ksenofobnih) strank, med katerimi so tudi z zakonom prepovedane.
Nacional-boljševizem
Zanimivo je, da je bila prva radikalna nacionalsocialistična stranka ustanovljena že v času glasnosti v osemdesetih letih prejšnjega stoletja – torej še v času Sovjetske zveze. 1985 je nastala nacionalna stranka Spomin (Ruska fronta osvoboditve Spomin), ki se je razglasila za nosilko pravoslavnega fundamentalizma, postala vodilni ideolog naraščajočega nacionalističnega gibanja ter odkrito sodelovala z emigrantsko rusko fašistično stranko. Kot po pravilu vihrajo njene črno-rumeno-bele zastave v prvih vrstah vsakoletnega ruskega marša v čast ob dnevu narodne enotnosti 4. novembra.
Idejno pomembnejša stranka, ki je korakala na marših ob boku z Rusko fronto osvoboditve, je Nacional-boljševistična stranka (NBP), ki jo je leta 1993 ustanovil (skupaj s filozofom A. Duginom in pankerjem E. Letovim) kontroverzni pisatelj in politik Eduard Savenko – s psevdonimom Limonov. V prvi fazi je bila to radikalno nacionalistična stranka, ki se je odkrito spogledovala z nacionalsocializmom (tudi njena zastava spominja na simbol tretjega rajha: znotraj rdeče barve na zastavi je v sredini prav tako beli krog, v katerem je prostor namesto svastike za srp in kladivo), nato se za kratek čas premakne v levo smer k liberalcem, dokler je idejni vodja Limonov ne označi kot partije, zavezane ideji radikalnega (postmodernističnega) anticentrizma, ki spaja zunaj vnaprejšnjega načrta skrajno »levo« s skrajno »desnim« v intuitivno celoto, ki je za pristaša stranke lahko le – NBP. Nekoliko zapleteno idejno zvezo (ki jih Limonovu ne manjka) ponazori popularen sodobni pisatelj Zahar Prilepin, tudi sam nacbol (pristaš stranke) z izjavo: »Mi nismo ne levi ne desni, mi smo NBP.«
Strategijo nacbolov sestavlja več faz in vse vodijo k rušenju kodeksa administrativnih pravil in obstoječega ruskega kazenskega zakonika. Ena najpomembnejših (neposrednih) akcij stranke so fizične zasedbe upravnih enot (2006 so zasedli tudi nam znano Sberbanko, istega leta je sledila zasedba finančnega ministrstva, dve leti pozneje zasedejo zgradbo uprave ruskih železnic ipd.). Druge faze so manj militantne in so povezane s širjenjem propagandnega gradiva: to je regionalna periodika in to so letaki, ki pozivajo k spodkopavanju ruske države.
Zaradi ekstremizma danes prepovedana NBP pomeni po mnenju ruske administracije najbolje strukturirano nacionalistično radikalno združbo, ki rekrutira v svoje vrste zelo velik del ruske mladine. A potem ko se tej partiji niti petič ni uspelo registrirati kot politična stranka, je 2010 Eduard Limonov spremenil taktiko in ustanovil partijo Druga Rusija (Другая Россия), ki ji je oblast že od vsega začetka očitala, da na sistematičen način usmerja mladino, kako se z nasiljem upreti državi in njenim varuhom reda.
Sistematičen kupec mladih duš
Če komu med sodobnimi ruskimi inteligenti uspeva na prefinjen, a sistematičen način kupovati (mlade) ruske duše že več kot trideset let, uspeva to nedvomno Eduardu Limonovu. Začel je kot fizični delavec, se že pri petnajstih posvetil pisanju pesmi in pesnikoval še po emigraciji v ZDA 1974 (emigrirati je moral zato, ker ni hotel sodelovati s KGB kot njihov ovaduh), nato pa se je posvetil prozi in esejistiki ter začel v ruskem emigranstkem tisku ostro napadati kapitalizem, kmalu zatem pa postal tudi član Socialistične delavske stranke ZDA. A Limonova niso tiskali niti v novi niti v stari domovini in nezadovoljen s tem se je leta 1976 priklenil k zgradbi New York Timesa, kar je po pričakovanju odmevalo na obeh straneh luže – moskovski časopis Teden je celo ponatisnil članek Razočaranje, ki ga je dve leti prej objavil ruski emigrantski časopis v Ameriki. Posledice so bile na dlani: razumnika Limonova niso izključili le iz emigrantske Nove ruske besede, tudi v Rusiji mu niso vse do 1990, ko so mu vrnili sovjetsko državljanstvo, natisnili nobene pripovedi več.
A Limonov ne bi bil čičikovec, če ne bi v domovini, kamor se je vrnil po razpadu SZ, v reviji Novi pogled objavil provokativnega članka Limonka pri Hrvatih (Limonka je veljalo za uradno glasilo NBP) ter z velikim medijskim odmevom izdal tudi Črni spisek narodov, v katerem našteva »slabe narode« – mednje uvršča Hrvate, Čečene, Čehe in Slovake – ki jih je po mnenju Limonova mogoče brez škode ubiti. V času jugoslovanske vojne se je sledeč nacbolni strategiji »akcijskosti« boril na strani pravoslavcev – Srbov, leta 2000/01 pa je pripravljal oborožen napad (še ena nacbolnih skupinskih akcij) na Kazahstan pod pretvezo, da je treba zaščiti ruske duše na tamkajšnjem ozemlju. Istega leta je bil spoznan za krivega posesti enormne količine orožja, za kar je moral odsedeti dve leti.
Nove oblike upora tudi pri nas
Po vrnitvi na svobodo je razumnik Limonov nadaljeval z radikalnimi opozicijskimi akcijami vse do leta 2010, ko je ustanovil stranko Druga Rusija (ne smemo je mešati s stranko Garija Kasparova) ter v juliju istega leta razkril nov čičikovski načrt. Limonov v njem meni, da ima ruska opozicija med ljudsko množico že dovolj podpore in lahko organizira fizične demonstracije, ki bodo omajale politiko vladajoče Enotne Rusije Vladimirja Putina. Leto pozneje dopolnjena Strategija 2011 že napoveduje spontano (po čičikovsko vodeno) ljudsko vstajo proti oblasti in monopolom, ki si jih je ta uspela ustvariti. Ta strategija, ki naj bi z množico na ulicah prisilila oblast k spremembam, je po Limonovu edina pot, saj ruska zgodovina ne pozna demokratičnih volitev. Dozorel je torej čas, da se posredne (sekundarne) oblike upora umaknejo aktivnim (primarnim), ki pomenijo organiziran fizičen spopad. Druga Rusija naj bi v tem procesu igrala avantgardno vlogo in v svojem programu je Limonov več kot jasen: umakniti je treba zakon o prepovedi zbiranja, omajati verodostojnost prejšnjih volitev ter bojkotirati delovanje državnih ustanov. Sem sodijo še organizirane kampanje proti vojaškemu naboru in protesti proti korumpiranemu sodstvu, ki sodeluje s policijsko nomenklaturo ... Vse v skladu s slogani: »Ne sodeluj, ne plačuj in ne služi gospodarju!«
Limonov je spreten politik in v t. i. triumviratu opozicije je pozval k sodelovanju druge vplivne opozicijske stranke. Potem ko sta Gari Kasparov (2012 je bil izbran v koordinacijski svet ruske opozicije) in Mihail Kasjanov (predsednik Ruske narodno-demokratične zveze, ki je bil nekaj časa tudi član Druge Rusije Limonova) odklonila sodelovanje, je čičikovec Limonov med prvimi objavil svojo kandidaturo za predsednika Rusije. Centralna volilna komisija jo je zavrnila in že pred tem je represivno delovanje oblasti pri Limonovu izzvalo žolčno reakcijo, saj je tik pred registracijo kandidature policija zaprla vse dohode k dvorani, kjer naj bi potekalo svečano dejanje. V poslovni dvorani hotela Vega tako ni bilo nikogar in slavnostni zbor se je moral sestati v posebej zato najetem avtobusu.
A vendar ne pozabimo, da je čičikovec Limonov tudi pisatelj Limonov, ki se lahko pohvali z več kot petdesetimi knjigami, napisanimi v stilu non-fiction, ki bi jo literarni zgodovinar ocenil za črnuho (tako Rusi poimenujejo »literaturo z dna«, ki je pri Limonovu navadno začinjena še s pornografijo kot v Mladem podležu ali v romanu Jaz – Edička, njegovem edinem v slovenščini; DZS, 1987). Limonov je tudi avtor številnih političnih in avtobiografskih esejističnih spisov o bohemskem življenju v Parizu, New Yorku in Moskvi, o vojni v Jugoslaviji, o idejah »demokratične in socialne Rusije«, ki prej kot kaj drugega izzvenijo kot propagandni material predsedniškega kandidata: zadnja zbirka esejev iz 2013 ima tako še kako poveden naslov Pridige: Proti oblasti in podkupljivi opoziciji.
Propagandna gesla za predsednika Rusije so izraz preverjene in poznane pisateljsko-retorične strategije in zvenijo Slovencu več kot domače. Nekaj jih bom naštel: Limonov misli zamrzniti cene primarnih produktov, prepovedati odtok kapitala čez rusko mejo, uvesti namerava davek na luksuz, povišati hoče davek nadpovprečno bogatim ... Ali ni v vsej tej čičikovščini tudi nekaj slovansko vzajemnega in tudi tako slovensko domačega, da bi Limonova z veseljem prebirali ob dolgih zimskih večerih?
Pogledi, let. 5, št. 3, 12. januar 2014