Igor Lukšič, predsednik Socialnih demokratov
Slovenci smo za neoliberalce čudaki
Lukšič, ki je dolga leta veljal za ideologa iz ozadja, med drugim je bil v letih od 1995 do 2008 tudi glavni urednik revije Teorija in praksa, se je torej v operativni vlogi dobro znašel, četudi stranke ne vodi iz parlamenta, temveč predsedniško funkcijo opravlja vzporedno z redno zaposlitvijo na FDV. Seveda pa preizkusi na volitvah šele prihajajo – dosedanje poteze kažejo, da Lukšič ne namerava taktizirati, temveč bo brezkompromisno zastopal jasno profilirana leva stališča.
V kolikšni meri bodo evropske zgodbe tema majskih volitev?
Upamo, da v veliki. Novost teh volitev bodo kandidati za predsednika evropske komisije, ki jih bodo postavile večje politične skupine v evropskem parlamentu. Pobuda za to je prišla od socialnih demokratov in tudi postopek je praktično že končan, naš kandidat pa bo dokončno potrjen na konvenciji 1. marca v Rimu. Glede tega sicer ni kakšnih skrivnosti, kandidat je en sam, in sicer aktualni predsednik evropskega parlamenta Martin Schulz, član nemške SPD.
Verjetno vsaj tako pomemben del je vsebinska platforma, ki se prav tako že oblikuje. To dogajanje podčrtuje povečan pomen tako parlamenta kot evropske komisije, obstajajo pa tudi ambicije, da bi se politično okrepila vloga unije kot celote. Ena od teh zadev je vzpostavitev enotnega bančnega sistema. Na tem področju je denimo eden od predlogov socialnih demokratov uvedba davka na finančne transakcije, ki bi ga porabili za financiranje delovanja skupnih evropskih organov.
Socialni demokrati tudi ugotavljamo, da smo imeli v času, ko so večino vlad v evropskih državah vodili naši kolegi, se pravi v letih med 1998 in 2003, v Evropi povsem drugačno vzdušje in drugačne prioritete: poudarjalo se je znanje in delovna mesta, postavljen je bil cilj, da bi prehiteli ZDA – ko so večino prevzeli konservativci, pa se je znanje začelo odrivati, pojavile so se ideje o nižanju minimalnih plač in o povečevanju profitov, velika tema je postal finančni kapital, o ljudeh pa se je začelo razmišljati, da so strošek. Tak pristop nas je pripeljal v sedanji položaj, ko se cena delovne sile znižuje, število nezaposlenih in profiti pa se večajo. Vse to vodi v smer, da so že resno ogroženi socialna država in njeni instrumenti.
Socialni demokrati gremo na evropske volitve z ambicijo, da se Evropska unija spremeni: v ospredje želimo postaviti nova delovna mesta, zdravje in šolstvo za vse ter revitalizacijo evropskega tržno-socialnega modela.
Del teh vsebin so v dosedanjih pogajanjih za veliko koalicijo s kanclerko Angelo Merkel uspeli uveljaviti nemški socialni demokrati. A tako v Nemčiji kot še marsikje v Evropi – tudi pri nas – se pojavljajo še radikalnejše leve struje: nemški Die Linke, grška Syriza, francoski komunisti, pri nas vrsta gibanj bolj ali manj v prehodu v strankarsko obliko. Se vam zdi, da bi socialni demokrati lahko sodelovali s temi radikalnimi organizacijami (ki denimo v nekaterih primerih tudi precej ostro nasprotujejo zasebni lastnini) ali podobno kot v nemškem primeru menite, da gre za zamisli, ki so predaleč od omenjenega tržno-socialnega modela?
Na evropski ravni se to vprašanje še ni zastavilo. Realno sporočilo nemških volitev pa je bilo, da je levica v celoti prepričljivo premagala desnico. To je dejanski razlog, zakaj so se socialni demokrati lahko zelo samozavestno pogajali in dosegli marsikaj, česar samo po relativni »teži« kot bistveno šibkejši koalicijski partner ne bi mogli. Če bi konservativni dvojček CDU/CSU vztrajal na svojih pozicijah, bi lahko ostal zunaj vlade, ki bi bila nato še mnogo bolj radikalna, kot bo predvidoma zdaj. V parlamentarni celoti so konservativci manjšina – in kdor ima manj, mora popuščati.
Radikalizirana levica je pač zaostren odgovor na zelo slabe razmere, ki jih povzroča pobesneli kapitalizem. Po mnenju nekaterih gre škoda tako daleč, da ogroža že eksistenco človeške civilizacije. Če se aktualni trendi nadaljujejo še nekaj let, na svetu ne bo več prostora za določene skupine ljudi, v nekaterih državah za cele generacije – tudi v nekaterih evropskih državah, najbolj izrazit primer sta Grčija in Španija. Neoliberalni kapitalizem očitno za mlade ne vidi prostora, ampak jih kratko malo pahne v brezposelnost kot nepotreben strošek. V mentalnem okviru ljudomrznega tipa kapitalizma je to logična rešitev, saj so stroji cenovno ugodnejša alternativa.
Radikalizirana leva stališča so zaradi vsega tega razumljiva, vendar za zdaj ponujajo zgolj upor ali vračanje na socializme 20. stoletja. A to v politiki ni dovolj: v politiki gre za mandat za takšno spremembo, ki ima široko podporo in s kakršno so ljudje pripravljeni živeti. Ideja, da bi s pomočjo abstraktnega modela pripeljali družbo od točke A do točke B, je pač premalo – bistveno je, da to spremembo morajo preživeti tako tisti na vrhu kot tisti spodaj. Zamisli o lustracijah ali izrinjenju tega ali onega iz političnega ali družbenega življenja vodijo v vojne oziroma revolucionarne rešitve, ki zahtevajo žrtve na obeh straneh in nikoli niso tako čiste, kot si predstavljajo tisti, ki sanjajo o njih.
Radikalci bi odpravili kapitalizem in domnevajo, da se bodo s tem rešili skoraj vsi problemi. Na Zahodu imamo danes problem produkcije, ki se je na večini področij izpela: ne govorim samo o tehnologiji in gospodarstvu, temveč o tako temeljnih stvareh, kot je koncept dostojnega, človeka vrednega življenja. Naše predstave o tem so enake kot ob koncu 19. ali na začetku 20. stoletja, razmere, v kakršnih danes živimo, pa so povsem drugačne tako glede izobrazbe in kulturnih standardov kot gospodarskih razmer in tehnoloških pripomočkov, kar vse govori o bistveno drugačni strukturi posameznika. Temu mentalnemu okviru iz tistega časa sledi tudi politično organiziranje z delitvijo na levico in desnico – pa tudi z radikalno levico. Ta se kaže kot pobesneli anarhizem, ki hoče spremembo takoj, tukaj in zdaj. Za to išče podporo pri pobesneli javnosti in je nekaj tudi dobi, ampak, kot vemo iz dogodkov v zadnjem stoletju, po revolucionarnem vrenju, po letu, dveh, treh je treba živeti naprej in ljudje se tako ali drugače spet znajdejo sami s sabo. Napihnjeni radikalizem se hitro sprevrže v najbolj konservativno malodušje.
Marx se je tega zavedal in je opozarjal, da je revolucija mogoča le ob hkratni spremembi okoliščin – in ob samo-spremembi ljudi. Če ta samo-sprememba umanjka, revolucija ne doseže ničesar in nazadnje se spet vrnemo nazaj v nekakšno razredno grupacijo, v kateri so se le malenkostno zamenjali ljudje. Struktura družbe in posameznikov pa ostajajo iste.
Poskusi resnega spreminjanja načina produkcije življenja so doslej vedno propadli, ker so bili tako voluntaristični kot recimo samoupravni socializem, ki je izhajal iz predstave, da bodo ljudje vsak dan toliko in toliko časa namenili neposredni demokraciji in bodo zato pripravljeni ob vsem drugem delu še neutrudno sestankovati – na vse te sestanke pa bodo prihajali vrhunsko informirani in poučeni o izzivih v državi, svetu, podjetju itn. In če bi to na začetku zadnjega stoletja morda še delovalo, je postalo v osemdesetih z začetkom razvoja računalništva popolnoma nemogoče, saj je mehanizem neposredne demokracije blokiral hitrost reagiranja na spremembe, ki so se začele z uvajanjem oziroma intenziviranjem avtoritarnih in avtokratskih momentov v zahodni demokraciji. Tem se ni dalo več slediti in dejansko bi debata morala potekati o teh ključnih zadevah, ampak v današnji fazi neoliberalne revolucije je javnost kot prostor izmenjave mnenj oziroma kritike zamenjala trgovina. Kot filozof, celo kot družbeni kritik, si danes uspešen, če se dobro prodajaš. In zraven je neko drugo blago, edina tekma med vsemi temi blagi pa je to, katero se boljše prodaja. Nimamo pa recimo več debate o tem, kakšna naj bi bila dobra skupnost, kaj ljudje kot posamezniki želimo od svojega življenja in od življenja skupnosti.
Prostora za takšne pogovore danes ni. Ker ni v interesu nobenega proizvajalca blaga. Politične stranke to niso, saj se v njih ljudje predvsem prerivajo za to, kdo se bo povzpel čim višje. Gospodarstvo tudi ne, saj mu gre samo za to, kdo boljše proda ta ali oni produkt, nihče pa se več ne sprašuje, ali je ta produkt sploh dober za človeštvo in kaj pomeni zanj. Tovrstnega premisleka o celoti, ki je v zadnjih dvajsetih letih zelo nereflektirano in samoraslo nastala v naši skupnosti, nismo niti začeli, kaj šele poglobili. To pa zato, ker takšne refleksije nihče ni pripravljen plačati, najbrž pa je niti prebrati ne bi več znali. Smo torej v položaju, kjer nimamo niti spodbud za mišljenje stanja, v kakršnem smo, kaj šele za prenos teh razmislekov v politične programe.
Ta pat položaj spominja na mačko, ki lovi lastni rep: kadar ga za hip ujamemo, se nam zdi, da smo dosegli izreden uspeh, ko ga spet izgubimo, mislimo, da je konec sveta, poanta pa je, da se nič vitalnega ne dogaja.
Vprašanje strategij in dolgoročne prihodnosti je običajno povezano s temeljnimi vrednotami posameznikov in družb. Glede vrednot se zdi, da si jih poskuša prilastiti drugi politični pol, ki pa pri tem pogosto deluje, kot da bi bil obrnjen v preteklost. Se v okviru evropske socialne demokracije pogovarjate o tem, da bi okrepili dejavnosti na tem polju?
Temelj socialne demokracije sta vrednoti pravičnosti in solidarnosti. Lassallova Delavska stranka, katere stopetdesetletnica je bila leta 2013, je prevzela tridelno geslo francoske revolucije in podenj zapisala »Enotnost nas krepi!«, kar je izraz prav solidarnosti in pravičnosti kot nadgradnje »svobode, enakosti in bratstva«. Uspešnost socialnodemokratskega koncepta je v neposredni povezavi prav s prisotnostjo obeh vrednot – tri francoske parole so namreč lahko tudi gesla kateregakoli neoliberalca.
Pri nas imamo še nekoliko zaostreno situacijo, saj je desnica skozi Rimskokatoliško cerkev poskušala ustvariti prepričanje, da je vse, kar ni »božno«, lahko le brezbožno, torej brez vrednot. Logični nasledek tega je, da tisti brez vrednot tudi ne spoštujejo ne zakonov ne narave, kar se je recimo pokazalo pri nasprotovanju pravicam istospolnih. Levica se je pustila ujeti v to past, ker se ji je zdelo, da bo z govorjenjem o vrednotah pristala na žargon, ki ni njen, zato se mu je izogibala, saj je kazalo, kot da zavezanost vrednotam pomeni nekakšen tradicionalizem v smislu, da ne pristajaš na absolutno svobodo vedno in povsod. V političnih gibanjih pa sta tradicija in identiteta, ki sooblikujeta prioritete, pomembni zadevi – v tem pogledu se bo socialna demokracija morala vrniti k določenim vrednotam in na prvo mesto postaviti življenje. To je konflikt z ameriško alternativo okrog vprašanja splava, kjer se desnica opredeljuje kot »pro-life«, levica pa »pro-choice« – to je nevzdržno, seveda je polno življenje temeljna socialnodemokratska vrednota, desnici pa je uspelo to reducirati zgolj na vprašanje abortusa. Pomembno je, da si to priborimo nazaj – iz gornje alternative se zdi, kot da je za nas življenje vprašanje izbire. Prosim vas – prva stvar je seveda ravno življenje, že v programu leta 1995 smo slovenski socialni demokrati zapisali, da je naša najvišja vrednota življenje posameznika, vse ostalo pa izhaja iz tega.
Za nas je torej ključno eksistencialno vprašanje, kako naj ljudje danes sploh preživijo. A ne le, da preživijo, temveč da polno živijo kot ljudje našega časa. To zahteva celovit premislek celotne civilizacijske zgodbe, ne zgolj vprašanja hrane, zraka in morda ekologije – to so področja, ki so predcivilizacijska, te probleme imajo tudi živali in rastline, socialnim demokratom pa gre za to, da preživimo kot ljudje.
Ali poleg obuditve vprašanja vrednot in davka na finančne transakcije predvidevate še kakšne konkretne ukrepe?
Prepričan sem, da bo velika tema zaposlovanje mladih, o tem je že bilo nekaj debat. Nemogoče je sprejeti, da neoliberalna Evropa daje tisoč šeststo milijard evrov za reševanje bank, za reševanje brezposelnosti mladih pa osem milijard – tj. dvestokrat manj. Zaposlovanje mladih ne more biti vprašanje trga ali v najboljšem primeru nekih minimalnih korektivov. Zame je to ključno vprašanje za preživetje Evrope!
Kako naj mladim sporočimo, da je Evropa nekaj dobrega, če ne znamo najti niti enega penija, s katerim bi poskrbeli za njihovo dobro počutje v tej Evropi? Ne smemo se čuditi, če mladi razmišljajo o tem, da bi si poiskali delo in s tem eksistenco v Aziji, Južni Ameriki, Afriki, ker se jim zdi, da je tam zanje več priložnosti – mi pa se slepimo, da imamo najboljši razvojni model! Razvojni model, pri katerem odrežeš celo generacijo?
Povezano področje je industrijska politika: Evropa je nereflektirano sledila zahtevam (na goltanje dobička usmerjenega) trga in svojo industrijo preselila drugam. Počasi se prebija spoznanje, da moramo to politiko zasnovati drugače, očitno v smislu, da mora Evropa spet začeti proizvajati izdelke, ne zgolj upravljati in snovati ter tržiti, skratka, ne biti omejena zgolj na intelektualne dejavnosti. V nasprotnem primeru bomo postali preveč odvisni od drugih.
Rešiti bomo morali tudi energetsko vprašanje, tako na ravni posameznih držav kot celotne EU, zlasti v odnosu do ZDA in Rusije in vsaj posredno tudi Kitajske.
Brez dvoma bo vprašanje tudi politika do spolov – nekaj bo treba narediti, da bi več žensk prišlo ne le v politiko, kjer smo nekaj korakov že naredili, temveč tudi na ključna mesta v gospodarstvu in javnem življenju.
Velika socialnodemokratska tema v EU je že nekaj časa vprašanje ukinitve davčnih oaz: v teh vsako leto izgine okrog tisoč milijard, in če bi ta denar prišel v proračune držav, bi z njim lahko rešili večino problemov v zvezi z brezposelnostjo. To seveda ne velja samo za EU, vendar imamo že tu kar nekaj primerov na čelu z Luksemburgom, nekaterimi britanskimi otoki, »francoskim« Monakom – in ravno naša evropska poslanka Mojca Kleva Kekuš je bila snovalka evropskega poročila o tem, kakšno je stanje in kaj naj EU in posamezne vlade naredijo za to, da bo ta denar ostal v službi večine ljudi.
Številne od teh tem predpostavljajo višjo stopnjo integracijo članic EU kot doslej. Gre za korake proti Združenim državam Evrope?
Vsekakor je močnejša Evropska unija socialnodemokratska tema, liberalci so konec koncev že dobili svoje: prost pretok blaga, storitev in kapitala. Socialni demokrati pa se zavzemamo za poenotenje standardov, se pravi, da ne morejo biti plače nekje desetkrat višje, da ne morejo biti sredstva EU prilagojena razmeram v posameznih državah. Korak v to smer je bilo poenotenje plač evropskih poslancev, ki so bile prej usklajene z nacionalnimi, kar je bilo za revne države dobesedno mučno, je pa to logična posledica neokolonialne zavesti, ki je v EU še vedno prisotna. Teh nalog očitno ne bo reševal nihče drug kot socialna demokracija.
Se s temi stališči strinjajo tudi recimo nemški socialni demokrati?
Ko se je nemška SPD pred letom dni pripravljala na volitve septembra 2013, je bila kar polovica predlaganih ukrepov vezana na EU in na evropsko komisijo. Prepričani so, da je mesto Nemčije globoko znotraj EU.
Ogromna postavka (več kot tretjina) proračuna EU je skupna kmetijska politika, kar ni ravno socialnodemokratsko področje. A z ambicijo po večji prehrambni neodvisnosti in celo samooskrbi pa to verjetno vedno bolj postaja tudi tema levice?
Gotovo, še toliko bolj, ker je to paradna francoska tema. Pri tem ni nepomembna vzporednica z industrijsko politiko: ker je Evropa kmetijstvo v nasprotju z industrijo ščitila, zdaj na prehrambnem področju nismo tako šibki kot na industrijskem. Veliko težav bo s ponovnim zagonom industrije, vsak si pa lahko sam predstavlja, kaj bi pomenilo za cene hrane, če bi bili odvisni od drugih. Gre za popolnoma drug nivo: če imaš ali nimaš avta, je nekaj povsem drugega, kot če imaš ali nimaš kaj jesti.
Tudi v drugih državah se dogaja, da se socialni demokrati vedno bolj zanimajo za ta resor in poskušajo sooblikovati leve politike na tem področju. Časi stališča, da so kmetje nosilci reakcije, so davno za nami.
Kako pa je s prehajanjem evropskih zgodb v Slovenijo? Se pozitivne evropske tendence lahko uveljavijo pri nas ali imamo toliko specifik, da le v omejeni meri?
Ne dvomim, da se lahko uveljavijo, obenem pa sami ne smemo pozabiti na zaščito lastnih interesov. Če smo recimo prepričani, da je Luka Koper tudi v evropskem interesu, moramo seveda okrepiti železniško povezavo. Verjetno moramo tudi razmišljati o tesnejši povezavi s Trstom in vso regijo narediti zanimivo ter koristno za ta del Evrope. Gre za strateški razmislek, v katerem moramo poskrbeti za to, kar je pomembno za nas, hkrati pa moramo znati izkoristiti večje sinergije, ki jih omogoča mednarodno sodelovanje. In seveda moramo vedeti tudi, komu zunaj Evrope še ponujamo ta paket, so to Korejci, Kitajci ali še kdo? Potreben je globalen pristop, obenem pa jasno zavedanje, kaj je naš, slovenski končni cilj. Z evropskega stališča je namreč vseeno, ali se to blago pretaka skozi Koper, Trst, Reko, Ravenno ali pa samo skozi Hamburg in Rotterdam in je Sredozemlje namenjeno le turizmu. Najprej si moramo pri sebi razjasniti, kaj bi radi, nato pa poiskati ustrezne partnerje in najti pravo pot za izvedbo. Takšnih razmislekov je danes v Sloveniji premalo, preveč pa inercije v smislu »bomo že«. Tretji pomol je bil predviden že leta 1973, skupaj z njim pa drugi tir, saj brez ustreznega kopenskega transporta luka nima kaj početi – ampak še zdaj nimamo ne tretjega pomola ne drugega tira, ker smo železnico zamenjali z avtocestami, ki pa so zdaj že polne.
Vse to sodi v strateško predstavo o tem, kaj bi radi s to državo, z našo Slovenijo, in to predstavo moramo znati zagovarjati tudi pred evropsko skupnostjo. Tako močnega standarda policentričnega razvoja kot mi namreč nima nobena država, zato smo za evropske neoliberalce pravi čudaki: in res drži, gotovo bi se lahko odpovedali kakšni regiji in za državo bi bilo to ceneje, ampak kvaliteta življenja bi bila pa bistveno nižja. Socialnim demokratom je jasno, da je politika za ljudi in dvig kvalitete življenja vseh.
Pogledi, let. 5, št. 2, 22. januar 2014