Spodletela avdicija
Zadeva pa se ni preveč dobro obnesla: ko je orkester pregledal predprijave, so namesto predvidenih dvajsetih izbrali le osem polfinalistov. Gledalci in navijači so nato na YouTubu izbrali štiri finaliste, v tej točki pa je orkestru in dirigentu vnema pošla, kajti priznati so morali, da nihče izmed štirih ne dosega meril za nastop v njihovi matični dvorani Heinz Hall, poimenovani po znameniti prehranski multinacionalki s koreninami v Pittsburghu. Zanimivo je, kaj bo to pomenilo za spletne nastope podobnih ustanov in drugih bolj ali manj elitnih umetnikov. Na spletu je povsem običajno, da je »vsak lahko kritik« in o hotelih, restavracijah, knjigah, filmih, predstavah, ploščah, pa tudi o obrtnikih in mogočem drugem lahko na internetu (in seveda vedno več na Facebooku, prek Twitterja itn.) preberemo takšna ali drugačna mnenja. Seveda pa ta mnenja v različnih kontekstih nimajo enake teže – čeprav tržnikov vseh vrst to ne odvrne od zaklinjanja, kako pomembno je graditi in vzdrževati spletne skupnosti in družbena omrežja. In čeprav je Honeck napovedoval, da »bodo ljudje z vsega sveta lahko izbirali solista, ki bo nastopil z nami,« se je v tem konkretnem primeru izkazalo, da virtualna skupnost v družbenem omrežju svojo nalogo razume precej drugače kot simfoniki – in nenazadnje tudi kot večtisočglavo realno pittsburško občinstvo, ki naj bi za koncert z realnim denarjem kupilo realne vstopnice.
Med komentarji, s katerimi so nekateri utemeljevali svoje glasove, so bili tudi taki: »Učila sem ga v osnovni šoli«, »Spomnim se je, kako je kot punčka igrala harfo v naši cerkvi« pa celo »Iskreno čestitam temu mlademu moškemu, ki je več let kidal sneg na našem dovozu!« Prišlo je tudi do etničnih kooperacij: sodeč po spletnih vzdevkih je kandidatka iz Portorika večino glasov prejela od volivcev latinskoameriškega porekla. Vseeno je treba vodstvu orkestra priznati precej poguma, da je nazadnje reklo bobu bob in se temu domnevno promocijskemu projektu odreklo.
Slabše so jo odnesli kustosi baltimorskega umetnostnega muzeja Walters: tamkajšnji eksperiment z vključevanjem javnosti je privedel do razstave z zvenečim naslovom Javno dobro (Public Property), kajpak tudi izbranim po demokratični poti. Otvoritev je bila v soboto, 23. junija. Težava s pripravo razstave je v tem, da takšne ali drugačne likovne umetnine na spletu niso tako zgovorne kot glasbeni nastopi (zlasti slabi). Galerijski promotorji so si za glasovanje zato zamislili »postopek, ki je preprost, zabaven in zlahka dostopen«, v praksi pa je bilo to tako, da so obiskovalcem razdelili žetone za poker, s katerimi so ti glasovali tako, da so jih metali v ustrezne volilne skrinjice. Izbor žetonov je bil intelektualno najbolj zahteven del projekta: nazadnje so se odločili za »živo rdeče, glinene, takšne, ki v roki dajejo občutek solidnosti«.
Utemeljitev vsega tega početja naj bi bili cilji, kot so »interaktivnost, dialog, predvsem pa odpiranje vprašanj o tem, kako in zakaj se odločamo v zadevah umetnosti«. Odgovor na vprašanje kako je zdaj na dlani – z igračkami. Pa tudi na vprašanje zakaj je pred več kot stoletjem kar dobro odgovoril mecen, po katerem se galerija še danes imenuje, Henry Walters: »Ta ustanova naj v zveznih okvirih pomembno vpliva na krepitev meril dobrega okusa.« Naravnost revolucionarno, to komentira pisec v Wall Street Journalu.
Iz teh treh zgodb se da potegniti nadvse različne sklepe: recimo tudi tega, da so simfonični orkestri konzervativne institucije. Še najbolj smiselno pa bi si bilo priznati, da se časi spreminjajo, tehnologija še bolj, ljudje pa mnogo manj. Umetnost potrebujemo, nam je pa s sodobnimi tehnologijami mnogo enostavneje najti takšno, ki na zelo visoki ravni nagovarja naše potrebe in interese. To seveda pomeni, da je razmišljanje o javnem interesu v kulturi dandanašnji mnogo bolj zapleteno, kot je bilo nekoč. Tako v Sloveniji kot v Baltimoru. (Mimogrede – leta 2005 so tudi Baltimorski simfoniki nastopili v okviru Zlatega abonmaja Cankarjevega doma, z dirigentom Jurijem Temirkanovom in pri nas zelo priljubljenim turškim pianistom Fazılom Sayem.)
Pogledi, št. 12, 27. junij 2012