Odzivi na Jančarjeva dela v tujini
Veselje do življenja z razlikami
Dela iz vseh žanrov vašega opusa so bila prevajana v številne tuje jezike, po podatkih z Wikipedije kar v osemnajst. Glede na to, da se ti prevodi pojavljajo že dobra tri desetletja, me zanima, ali opažate kakšne spremembe v recepciji svojega dela skozi čas?
Odmevov je veliko in že dolgo ne morem več vsega spremljati, v glavnem berem tisto, kar mi pošljejo založniki ali prevajalci. Od »odkritja« nekega avtorja pa do njegove »normalne« umeščenosti v neki kulturni krog in kritiško obravnavo se recepcija seveda spreminja. Sčasoma lahko opaziš večjo recenzentsko ali študijsko zahtevnost in poglobljenost, predvsem pa radovednost: kaj nova knjiga prinaša novega? V tematskem in slogovnem smislu. Tu ni več popustov, značilnih za »odkritja.«
V svojem delu nihate med recimo polpreteklostjo in bolj oddaljenim časom, zlasti v zelo odmevnih zgodnjem Galjotu in novejšem romanu Katarina, pav in jezuit. Se vam zdi, da prevodi in odzivi nanje zaznavajo nianse med različnimi svetovi, ki ste jih ustvarili v teh delih?
Najbolje lahko odgovorim s konkretnim primerom. V zadnjih tednih so različni recenzenti veliko pisali o nemškem prevodu romana Drevo brez imena in vsi govorijo tudi o stilnih posebnostih in slogu tega romana v primerjavi s prejšnjimi deli. Predvsem pa odkrivajo novo temo.
V Süddeutsche Zeitung recimo Karl-Markus Gauss govori o tem, da evropski roman s to knjigo dobiva skupen spomin evropskega Vzhoda in Zahoda, v Die Presse Cornelius Hell o »odprtih ranah« prejšnjega stoletja, Neue Zürcher Zeitung piše o norostih druge svetovne in balkanske vojne, o romanu s podobami Goye in tako dalje. Rekel bi, da nekateri pišejo o literarnih niansah tako poznavalsko, kakor da bi pisali o avtorju iz svojega historičnega in kulturnega kroga. To je tista prej omenjena »normalna« navzočnost mojega pisanja v drugih okoljih, ki me veseli, a je včasih lahko tudi neprijetna, ker so pričakovanja ob kakšni novi knjigi previsoka. Seveda so tudi klišeji in površna branja, ki se obešajo na stare oznake. Ob tem, da samo v nemško govorečem območju izide kakšnih 30 recenzij, se temu ni mogoče izogniti. Ampak tudi to je normalno.
Tudi sami ste se večkrat opredelili kot srednjeevropski pisatelj in intelektualec. O domačih odmevih na svojo publicistiko ste v Pogledih podrobneje spregovorili že ob izidu romana To noč sem jo videl. Zanima pa me, ali v drugih kulturnih okoljih in v stikih s primerljivimi osebnostmi v tujini opažate drugačen odnos do kulturnega dialoga o družbenih vprašanjih?
Srednjo Evropo smo v tistih davnih debatah opredeljevali kot veselje do življenja z razlikami; kulturnimi, estetskimi, političnimi.
Bojim pa se, da smo se v Sloveniji huje kot drugod zagozdili v provincialni geto, kjer se celo estetski kriteriji, kaj šele mišljenje z razlikami o kulturnih in družbenih vprašanjih, umikajo pred vsakršnimi stereotipi, pa političnimi in osebnimi predsodki. To je splošni vtis, tudi izkušnja, ampak na srečo zmeraj znova naletim tudi na besedila in ljudi, ki jih odlikuje svobodna ter znanju in pogumu zavezana misel.
Leta 1993 ste prejeli Prešernovo nagrado, od leta 1995 ste član SAZU, v letih odtlej do danes ste napisali še vrsto pomembnih del, tako literarnih kot esejističnih. V tem času je prišlo tudi do tehnološke revolucije, sprva s svetovnim spletom, nato z mobilnimi mediji, zadnja leta z elektronskimi bralniki in družabnimi omrežji. Opazil sem, da ste prisotni na Facebooku, vendar ne pretirano dejavno – se vam zdi, da je ta tehnološki razvoj kakorkoli vplival na vaše delo ali na njegovo recepcijo?
Ne vem, kako sem se znašel na Facebooku. Sam za to nisem ničesar storil. Tudi ne morem preveriti, kako sem – brez svoje vednosti – tam dejaven, ker mi poznavalci pravijo, da tistih strani ne smem niti odpreti, če nočem biti vključen in nemudoma zasut z mnogimi sporočili.
Zavedam se, da se dogaja nekaj neznansko pomembnega, a hkrati težko obvladljivega, zato se ob kroničnem pomanjkanju časa za pisanje, branje in premišljevanje vsemu temu izogibam, kolikor je mogoče.
Še naprej skušam živeti s knjigami, s tujimi in svojimi besedami in stavki in si tega ne pustim vzeti. Seveda pa ne morem vplivati na recepcijo in groza me je površnosti, neznanja in brutalnosti raznih »forumov«, v katere me je kdaj pomotoma zanesel brskalnik.
Pisatelj bo nocoj gost literarnega večera v okviru festivala Fabula.