Ali je popolni prevod nemogoč tako kot popolni zločin?
S prevodno teorijo ni kot s teoretičnim delom vozniškega izpita; v gozd prometnih znakov in predpisov se zgolj s praktičnim znanjem vožnje ne moremo podajati že zato, ker se ne smemo in ker zakon veleva določeno zaporedje – najprej teorija, nato praksa. Pri prevajanju je drugače: prevodoslovje se je kot veda razvilo šele sredi 20. stoletja in vse odtlej se praksa zviška ozira na teorijo, ta nebodigatreba. »Teoretik se mora neredko prikloniti pred prevodno rešitvijo spod prstov žlahtnega prevajalca, ne da bi jo lahko znanstveno povsem utemeljil,« piše Vevar, ki prevajalca primerja z arhitektom, ki je postavljen pred izziv, kako prestaviti besedilo – dnevno sobo iz enega jezika v drugega, se pravi iz izhodiščnega v novo jezikovno okolje. Komur bi iz izvirnega meščanskega salona uspelo poustvariti kmečko izbo, bi se odlikoval po neverjetni vehementnosti in drznosti, sicer pa bi ohranil temeljno namembnost prostora – sprejemanje gostov. Tak prevod seveda ne bi bil ne racionalen ne reflektirano-intuitiven, morda pa naivno-intuitiven – vse to so pojmi, ki jih v zvezi z bolj ali manj doslednim upoštevanjem knjižne predloge uvaja avtor. Poudariti je treba, da se vsa teoretska razglabljanja nanašajo na prevajanje leposlovja, ki je obogateno s podtoni in omogoča tolikšno pahljačo interpretacij, da jih zmorejo preigrati samo človeški možgani. Integrirano vezje računalnika, ki v zadnjem času vse pogosteje in vse uspešneje prestavlja enopomenske in preproste tekste iz enega jezika v drugega (ne pa tudi v tretjega ali celo nazaj v izhodiščnega; jezik z vsemi svojimi finesami je za dvojiški sistem, ki vlada v svetu računalniškega programerstva, še prezapleten), pri takšnih izzivih klecne.
Med potujevanjem in posvajanjem
Vevar v svojo knjigo, ki je eno prvih, če ne celo pionirsko delo na področju prevodoslovja v slovenščini, vključuje pomembnejše prevodoslovne teorije in teoretične diskurze. Precej provokativna je teza o neprevedljivosti besedila, poskus prevesti kakršenkoli tekst naj bi bilo enako poskusu izmeriti kvadraturo kroga, se pravi da bi bil rezultat z neskončno vrsto decimalk vsakič znova samo približen. In res ekvivalenca ne more biti popolna, prevod se izvirniku v enakovrednosti lahko samo v neskončnost približuje kot asimptota. Spisati popoln prevod je enako nemogoče kot zagrešiti popoln zločin, se zdi.
Strategije, ki naj prevod približajo izvirniku, so različne; Vevar denimo razlaga princip potujevanja in posvajanja. Potujevanje je plod nemške romantike, posvajanja pa antične in klasicistične tradicije. »Prevajalec lahko bodisi pusti pisatelja karseda pri miru in prestavi bralca bliže k njemu ali pa pusti čim bolj pri miru bralca in prestavi pisatelja bliže k njemu,« je zapisal nemški romantični filozof Friedrich Schleiermacher. V praksi to pomeni, da je lahko besedilo, tudi prevod, posejano s tuje zvenečimi izrazi. Tako Vevar svetuje, da je včasih bolje obdržati citatne izraze, kakršna sta na primer cunami in šerpa, kot pa vpeljati slovenski ustreznici morski val in nosač – tako ohranimo lokalni kolorit, to pa je hkrati eden od prijemov potujevanja. Malce pozneje, pišoč o drugih teoretičnih strategijah, opozarja na to, da je nemščina jezik samostalnikov, ki bi, če bi jih v slovenščino prestavljali dobesedno in po šolsko, stavek preobtežili, zato pri tem velja opozoriti, da je slovenščina po drugi strani jezik glagolov. Upoštevaje to navodilo prevajalcu uspe kakšna pomenska zgostitev, izogne se pomenskemu preobilju in se drži načela gospodarnosti v jeziku.
Spodbuda za prevodno kritiko?
Nazorne in slikovite primere ter praktični napotki delajo njegovo pisanje berljivo, kar je glede na tematiko z visoko stopnjo abstrakcije nemajhen dosežek. Edino poglavje, v katerem avtor zdrsne v past nerazumljivosti oziroma kar nekakšnega znanstvenega larpurlartizma, je Koncept univerzalne dinamične ekvivalence, kjer bralca pričakajo teoretični modeli: Grafični prikaz trihotomnega ekvivalenčnega modela semantike, estetike in pragmatike in Grafični prikaz normativnega modela devetih principov. Spodaj podpisana je vanje zrla s približno enako nejevernostjo kot skoraj poldrugo desetletje pred tem v t. i. komunikacijske modele, s katerimi je imel navado predavanja v nekdanji bežigrajski kinodvorani popestriti neki profesor s t. i. Fakultete za družbene vede. Profesor se je z nemalo požrtvovalnosti in študiozne gorečnosti poglabljal v skupke krožcev in črtic, a mu tudi s plazom nerazumljivih tujk ni uspelo prekriti preproste resnice: da bi večino modelov lahko strnili v stavek tipa »Ljudje gledajo televizijo«. S tem nikakor nočem trditi, da so shematski prikazi v prevodoslovju povsem nepotrebni (kar trdim za že omenjene t. i. komunikacijske modele), nespodbitno pa je, da je ta del knjige bolj kot za prevajalce praktike zanimiv pretežno za teoretike lingvistične provenience.
Presenetljivo se v Vrvohodski umetnosti prevajanja, ki se je očitno odločila zelo celostno pristopiti k prevodoslovju, najdejo tudi odlomki, ki bodo zanimali sociologe: sociologija prevajanja ali sociološka translatologija dokazuje, da so se kulturni konteksti oblikovali s prevajanjem, prevodi pa so zato neredko odigrali vlogo utrjevanja kolonialističnega svetovnega reda oziroma pritrjevali dominanci ene kulture nad drugimi. Tak naj bi bil primer Rabindranatha Tagoreja, ki je v svoji izhodiščni bengalski kulturi veljal za avantgardnega pisca, a so ga na Zahodu, ki so ga v času tik pred prvo svetovno vojno pretresale krize, tudi kriza vrednot, predstavili kot »vzhodnega svetnika ali vidca, ki je v materialistično Evropo prinesel sporočilo miru in vzhodnjaške duhovnosti«. Vevar navaja še popreproščeni angleški prevod Kunderove Šale, ki priča o anglosaški samozaverovanosti …
Vrvohodska umetnost prevajanja poleg strnjene prevodne teorije v drugem delu prinaša tudi cel kup primerov iz prakse z razčlembami spodrsljajev, predlogi za boljše rešitve ipd., kjer pa žal prevladujejo primeri iz nemške literature in bo tiste, ki nemščine ne obvladajo do stopnje razlikovanja med pomenskimi subtilnostmi, pustil manj potešene. Kar seveda ne pomeni, da knjiga oziroma avtor ne izpolnjujeta obljube, dane v uvodu: prevajalcu praktiku, ki bo zagrizel v Vrvohodsko umetnost prevajanja in jo predelal, se bo razprl globlji uvid v njegovo delo, kjer se mu poslej ne bo več treba ravnati samo po šestem čutu, temveč bo prevajalske orehe trl s certificiranim orodjem. Prav tako ne smemo zanemariti dejstva, da imamo opravka s pionirskim delom v slovenščini in bo knjiga morebiti spodbudila prevodno kritiko, ki je pri nas kar ni in ni.
Pogledi, let. 5, št. 4, 26. februar 2014