Braniti krhko življenje domišljije
Ne glede na to, ali se z javno izraženim stališčem nekoga strinjamo ali ne, bi morali braniti njegovo pravico do svobode besede in izražanja, kajne? Ta pravica je temeljni kamen zahodne demokracije in njeno uveljavljanje je samoumevno, kajne? Tako smo se vsaj naučili v nekih drugih časih in v nekem drugem političnem sistemu, ki takšne pravice ni imel za samoumevno in jo je pogosto ostro sankcioniral. Z onemogočanjem izražanja, s preganjanjem in z zaporom. V skrajnih primerih tudi s smrtjo. Pa vendar se je zdela slaba šala, ko je iranski verski voditelj ajatola Homeini na valentinovo leta 1989 izrekel fatvo s smrtno obsodbo za naturaliziranega britanskega pisatelja Salmana Rushdieja, avtorja romana Satanski stihi, ker da je v knjigi žalil preroka Mohameda in vse njegove vernike. Sprva tega morda nihče ni jemal čisto resno, še Rushdie ne, toda že na spominski slovesnosti za umrlim pisateljem Bruceom Chatwinom je postalo jasno, da je treba fatvo jemati še kako resno. Pripomba Paula Therouxa, »Naslednji teden bomo tukaj zaradi tebe«, nenadoma ni bila več duhovita, kajti pred cerkvijo, v kateri so se zbrali Chatwinovi prijatelji, je čakala množica reporterjev in Rushdieja je pred njimi rešil tedanji direktor BBC Alan Yentob, ki ga je vzel v svoj avto. Avtor Satanskih stihov pa se je, kakor je nepozabno povedal njegov prijatelj Martin Amis, »izgubil na naslovnicah«.
To je hkrati začetek Rushdiejeve nove knjige, dolgo pričakovanih spominov na leta v senci fatve, ki jih je avtor naslovil Joseph Anton, kakor se je (po Josephu Conradu in Antonu Čehovu – najljubših pisateljih) odločil imenovati, da bi lažje prikrival identiteto. Kajti policija je kmalu spoznala, da grožnje sploh niso samo grožnje, in mu je zagotovila permanentno zaščito, pod katero je nato ostal skoraj devet let. Pojavi se posebni oddelek tajne službe, ki dolga leta skrbi za njegovo zaščito, avtor pa se znajde v vrtincu strogih varnostnih ukrepov, ki pravzaprav onemogočajo »normalno« življenje, v vrtincu nenehnih selitev iz stanovanja v stanovanje, iz najete hiše v drugo najeto hišo, od enega prijatelja k drugemu. Z njenimi izvajalci se avtor večinoma odlično razume, manj z njihovimi šefi, ki večkrat nedvoumno pokažejo, da opravljajo nekaj, česar sami ne podpirajo, še slabše s politiki, ki Rushdieja pogosto javno napadajo in s tem nazorno kažejo, da svobodo govora razumejo samo kot priročno orodje za obračunavanje s političnimi in ideološkimi nasprotniki, kadar pa gre za posameznika, kaj hitro postane nadležna in odveč. Prav medli odzivi britanske in evropske politike so v kontekstu »Rushdiejeve afere« najmanj razumljivi, saj traja vrsto let, da se vsaj nekateri politiki odločneje postavijo na stran preganjanega pisatelja in pravice do svobode izražanja, hkrati pa ves čas obstaja precej glasna druga skrajnost, ki ugotavlja, da si je avtor sam kriv, da je vedel, kaj dela, in da je to morda naredil samo zaradi samopromocije in boljše prodaje knjig, zdaj pa naj zato sprejme posledice svojih dejanj. Pritisk, ki mu je bil Rushdie izpostavljen s strani nepopustljivih iranskih oblasti, militantnih islamističnih skupin iz Velike Britanije, ki so bile, kakor je znano bolj iz časopisnih člankov ob izidu knjige kot neposredno iz njegovih spominov, pod neposrednim nadzorom iranskih in tudi savdskih versko-političnih krogov, ki so se med seboj bojevali za prevlado in te skupine radodarno finančno podpirali, pa tudi medijev in nekaterih literarnih sodobnikov (na misel prideta zlasti John le Carré in John Berger), je bil grozljiv in Rushdieju je treba priznati, da je pokazal izjemno voljo in odločenost vztrajati, pa čeprav se je enkrat vmes, na točki, za katero pravi, da je na njej dosegel dno, za svoja dejanja ne samo javno opravičil, ampak tudi sprejel islam kot svojo vero. Izkušnja je bila zanj skrajno mučna in boleča, vendar zanjo v celoti prevzema odgovornost, kajti to je bil eden redkih primerov, ko se o svojih dejanjih in namenih ni posvetoval z najboljšimi prijatelji (sestra Sameen, pisatelji Ian McEwan, Harold Pinter in Martin Amis pa njegova agenta itn.). Če nasprotniki ne bi sami kršili dogovora in zahtevali nemogoče, bi ga zares spravili v neugoden položaj, tako pa je njihove zahteve na koncu lahko zavrnil in se odločil vztrajati.
Vztrajati kljub pogosto nemogočim pogojem za življenje, kaj šele za ustvarjanje (a je kljub temu napisal več lepo sprejetih romanov), kljub temu, da ga dolgo nobena letalska družba ni hotela vzeti na letalo, kadar so ga vendarle povabili v tujino, da se je komaj kdaj smel pojaviti v javnosti, da je založba (Penguin) odlašala z natisom žepne različice sporne knjige in da jo je navsezadnje, potem ko jo je zavrnilo več drugih založnikov, v angleščini moral izdati konzorcij, ki je bil v bistvu samozaložba. Takšnega obnašanja založnikov niti ni mogoče pretirano obsojati, če vemo, da je japonski prevajalec podlegel napadu nikoli znanega napadalca, medtem ko sta imela italijanski prevajalec in norveški založnik več sreče, saj sta kljub hudim poškodbam preživela. To je gotovo najbolj boleča točka »Rushdiejeve afere«, kot je bilo boleče, da so se nemški, francoski in španski prevodi brez večjih težav prodajali. Naslednja, za Rushdieja osebno morebiti še bolj boleča točka pa je bila, da je knjigo prva prepovedala prav njegova domovina Indija (kjer je prepoved še v veljavi) in da mu ta zelo dolgo ni hotela izdati niti vstopne vize.
Rushdie o vsem tem piše v zanj neznačilno preprostem, stvarnem jeziku, ves čas se drži kronologije dogodkov, vendar te pogosto dopolnjuje z duhovitimi in včasih zelo zabavnimi anekdotami pa z opazkami, namenjenimi okoliščinam in ljudem, s katerimi tako ali drugače prihaja v stik. Do slednjih je pogosto neprizanesljivo odkrit, zlasti to velja za njegovo drugo ženo, ameriško pisateljico Marianne Wiggins, medtem ko četrto ženo, manekenko Padmo Lakshmi, označi kot največjo zablodo.
Zaradi fatve je Rushdie postal razvpita osebnost, katere slava daleč presega njegov prejšnji (nesporni) literarni ugled. Gotovo mu godi, ko med znanci našteva slovita imena iz sveta zabave (Madonna, Bono) in politike (Clinton, Blair), vendar hkrati ugotavlja, da je zaradi skrivanja napisal vsaj dva ali tri romane manj, kot bi jih sicer, najbolje pa se še zmeraj počuti med literarnimi vrstniki, naj bodo to Gabriel García Márquez (s katerim se pogovarja samo po telefonu), Thomas Pynchon (občasno skupaj večerjata), Umberto Eco (ki mu ni zameril slabe ocene svojega romana Ime rože) ali drugi enako ugledni sodobniki.
Toda poglavitna odlika in privlačnost Rushdiejevih spominov je gotovo, da nam avtor skoznje sicer shematično, pa vendar dovolj natančno predstavi svoje življenje od otroštva dalje, da opiše družino pa šolanje in odraščanje v Angliji, ki sta ga dokončno izoblikovala. Čeprav je bila odločitev za literaturo po študiju zgodovine morda nepričakovana, je uspeh prišel sorazmerno zgodaj (lastna ocena prvenca Grimus, 1975, je popolnoma neprizanesljiva), že z drugim romanom Otroci polnoči (1981, v imenitnem slovenskem prevodu Uroša Kalčiča leta 1997), ki je dobil ne le bookerja, ampak je ob petindvajseti obletnici te nagrade postal tudi booker bookerjev in sodi med peščico najboljših romanov našega časa. Da Rushdieja niso začeli preganjati zaradi njegovega najboljšega romana (ali morda podobno cenjenega naslednjega z naslovom Shame, 1983), ampak zaradi Satanskih stihov (1988, slovenski prevod 2005), ki jih na nekem mestu spominov sam označi za »nekoliko štoraste« (kljub vsemu gre za razkošen in zapleten roman, poln fantastike, ironije in celo satire, s katero ne prizanaša nikomur), je nekaterim kritikom zadostovalo, da so napade nanj nekritično sprejemali, če ne celo odobravali. Rushdie skozi spomine imenitno nakaže, kako je romane ustvarjal, kakšna je bila na primer geneza Satanskih stihov, na kakšen način je zasnoval nekatere pomembne like iz knjige in kako ga nenehno navdihujejo nenavadni vsakdanji dogodki in ljudje. Prav tako pomembno je, kako »avto«biografski so posamezni liki in okoliščine, v katerih se ti znajdejo. Že samo zaradi tega se zdijo spomini poučno branje za vse, ki Rushdiejevo pisanje spremljajo in se nad njim navdušujejo.
Najbolj pomenljivo dejstvo, ki ga Rushdiejevi spomini izpostavijo, je gotovo to, da se tudi sam avtor strinja, da danes takšna oziroma podobna knjiga, kot so Satanski stihi, sploh ne bi bila mogoča. Najprej zato, ker si je noben pisatelj ne bi drznil napisati, potem zato, ker je ne bi objavila nobena založba, če pa bi se to že zgodilo, bi jo javno mnenje samodejno obsodilo, kajti če je večji del 20. stoletja potekala bitka proti diskriminaciji na osnovi rase in razreda, je razred in raso po padcu berlinskega zidu (prav tako leta 1989) nadomestila kultura oziroma multikulturnost, ki za sobivanje zahteva veliko več strpnosti.
Spomini, ki jih je avtor napisal v tretji osebi, najbrž zlasti zato, da bi tako vzpostavil primerno distanco med zasebnim »Salmanom« in javnim »Rushdiejem«, so kljub izjemni dolžini (več kot 600 strani) zelo berljivo, poučno in pogosto tudi zabavno čtivo, ki ga je, ko ga enkrat začneš brati, težko odložiti pred koncem, vsekakor pa sodijo med najbolj zanimive in najbolje napisane spomine, kar sem jih kdaj bral.
Pogledi, št. 20, 24. oktober 2012