Cerkev in država skozi zgodovino
Naslov in podnaslov njegovih Dveh mečev že nakazujeta osnovna poudarka njegovega dela. Res je, Jurca v njem raziskuje spremembe, ki jih je v razmerju med (Katoliško) cerkvijo in (evropsko) državo povzročil za izhodišče izbrani sacco di Roma leta 1527. Ampak če bi bralec teh dobrih 250 strani presojal le po izjemno izrisani uvodni freski omenjenega zavzetja Rima, v kateri se že popolnoma izrazi Jurčeva izjemna pripovedna spretnost, bi naredil knjigi veliko krivico. Upoštevati je namreč treba še od zgodnjesrednjeveškega papeža Gelazija I. izposojeni naslov, ki kaže, da se Jurca obširno ukvarja z odnosom med Cerkvijo in državo skozi zgodovino, da je torej govora o »starem« razmerju vsaj toliko kot o »novem«, osrednjem predmetu razprave.
To dejstvo je zanjo velika obogatitev. Lahko bi celo rekel, da je avtor napisal prvi zgodovinski oris papeštva v slovenskem jeziku, ki ni izšel izpod peresa cerkvenega zgodovinarja. Seveda ima njegova predsta-vitev svoje omejitve, saj se skoraj ne ukvarja s pomenom papeškega prvenstva za razvoj teologije, temveč se po večini omejuje na gledanje papežev na posvetno oblast in na njihove želje po njej. Kljub temu je nastal povsem uporaben priročnik, s katerim v rokah se je moč seznaniti z vsemi pomembnejšimi mejniki v razvoju in razumevanju petrinske službe od zgodnjega srednjega veka do (vsaj) Tridentinskega koncila.
Skladno s takšno naravo besedila Jurca začne ab ovo. Vendar je ravno njegov prikaz najzgodnejših stoletij Cerkve in začetkov poznejšega papeštva v njih eden šibkejših delov Dveh mečev. Tega avtorju ne kaže preveč zameriti, ker stvar navsezadnje ni osrednjega pomena za njegova nadaljnja izvajanja. Kljub temu bi lahko pri pisanju gotovo posegel po zanesljivejšem vodniku, kot je Hans Küng s svojo kratko zgodovino Katoliške cerkve. Omenjeni teolog ne glede na nesporno erudicijo namreč ni zgodovinar in njegov zgodovinski oris Cerkve je vendarle prej kot gola zgodovina interpretacija na podlagi določenih (tudi teoloških) izhodišč, ki potem odmevajo v omenjenem besedilu, nemara že kar v prvem stavku prvega poglavja. Sicer se je pisec zavedal težav s Küngom in je poskušal njegovo videnje uravnotežiti z izjavami njegovega nekdanjega profesorskega kolega Josepha Ratzingerja, ki pa tudi ni ravno zgodovinar.
V nadaljevanju Jurca posrečeno in dobro utemeljeno orisuje tiste težnje v razumevanju papeške službe, ki so končno lahko privedle do papeževih zahtev po popolni, tudi posvetni oblasti. Sam glavno gonilo za to vidi v postopnem uveljavljanju rimske pravne miselnosti v Cerkvi, to pa omenjenemu Gelaziju I. omogoči, da kljub načelnemu priznavanju suverenosti posvetne oblasti na njenem lastnem področju s prispodobo »dveh mečev« poudari vodilno vlogo duhovne. Kajpak so v knjigi vsaj skicirane tudi drugačne politične razmere na Zahodu v primerjavi z Vzhodnorimskim cesarstvom, ki so onemogočale, da bi si posvetni vladarji v zahodnem krščanstvu (vsaj trajno) pridobili vlogo, primerljivo s tisto bizantinskega cesarja.
Osrednje mesto v prvem razdelku Dveh mečev razumljivo pripada trem najznačilnej-šim predstavnikom papeške zamisli o vrhovni posvetni oblasti, Gregorju VII. (ki naj bi bil po Jurčevo zaslužen kar za gregorijanski model razumevanja odnosa med Cerkvijo in državo), Inocencu III. in Bonifaciju VIII. Prvi razvoj v tej smeri je pripeljal do vrha na idejni, drugi pa na praktični ravni, Bonifacij VIII. pa je postal pravzaprav že prvi grobar Gregorjeve vizije, čeprav jo je z bulo Unam sanctam, v knjigi delno prevedeno, skušal še enkrat zakoličiti.
Hkrati z njegovim delovanjem so namreč že vzklili popolnoma drugačni koncepti, ki so predvidevali podrejenost duhovne sfere državi. Jurca se obširno posveča predvsem videnju Marsilija Padovanskega, izrisanemu v njegovem spisu Defensor pacis (s katerim se je avtor Dveh mečev ukvarjal že v svojem magistrskem delu), in zmernejšim pogledom Williama Ockhama. Marsiliju je z njegovo zamislijo o strogem državnem nadzoru Cerkve nasploh posvečenega največ prostora med vsemi v knjigi omenjenimi posamezniki (z njim lahko tekmuje morda edinole Klement VII., papež iz obdobja sacca). Ob njem Jurca tudi upravičeno ugotavlja, da ga je silno težko označiti, saj ni lahko uskladiti njegove katoliške pravovernosti in radikalnih tez na cerkvenopolitičnem področju, ki jih zastopa. Gotovo bi bilo sicer zanimivo, ko bi bila v razpravi Marsilijevim in Ockhamovim pogledom ob bok postavljena še stališča bolj ali manj le bežno omenjenih zagovornikov posvetne moči papeža in Cerkve med intelektualci.
Še pred vrnitvijo k izhodiščnemu oplenjenju Rima knjiga zanimivo orisuje ozračje v njem nekaj desetletij pred njim z vse večjim naraščanjem tudi javnega nezadovoljstva zaradi posvetnega početja papežev in posebno poglavje nameni še Lutrovemu in Kalvi-novemu videnju posvetne oblasti. Kar se je videlo že v analizi Zaščitnika miru, se zdaj potrdi. Ko avtor piše o razmerju moči med Cerkvijo in državo, so njegove simpatije vsaj blago na strani zadnje, čeprav nikoli na škodo dejstev. Zato tudi v nenavadno pozitivni luči predstavlja sicer precej kontroverzno trinajsto poglavje Pisma Rimljanom o Božjem izvoru vsake oblasti, saj v njem vidi tisto mesto, iz katerega se da izpeljevati podrejenost Cerkve državi. Ob tem brez dvoma pretirava, ko vidi v izvajanjih tistih poznosrednjeveških in zgodnjenovoveških teologov, ki so se ukvarjali s Pavlovim mestom, nekakšno bistveno novost, saj so se na Pavla kot (domnevnega) zagovornika podreditve Cerkvi posvetnim oblastnikom sklicevali že daleč v antiki.
Epilogu padca Rima 1527 je – delno v nasprotju s pričakovanji, ki jih zbuja podnaslov dela – posvečenega razmeroma malo prostora, ker se je pisec bolj posvetil predzgodovini spremembe razmerja med Cerkvijo in državo kot pa samemu poteku zadnje. Osrednje mejnike kljub temu izrisuje s simbolno izjemno pomenljivim cesarskim kronanjem v Bologni 1530, s Tridentinskim koncilom, ki na novo formulira domet papeške službe, in s francoskimi galikanskimi členi s konca 17. stoletja. Vse te prelome upravičeno označuje za zaton nekdanje gregorijanske vizije papeževe vloge. Škoda morda, da – ne glede na svoje obširno ukvarjanje s Klementom VII. – le malo prostora namenja angleški ločitvi od Rima. Po mojem mnenju ta bolj kot srednje- in severnoevropske reformacije udejanja nov odnos med državo in Cerkvijo v praksi, saj si vladar ne podredi samo Cerkve, marveč ji celo – z njenim minimalnim sodelovanjem – vsili nekakšen verski hibrid, to pa bi lahko z nekaj domišljije označili celo za zmago Marsilijevih idej; tako se na široko odprejo vrata daljnosežni sekularizaciji, s tem pa je samo v navideznem nasprotju dejstvo, da sta Anglija in Škotska danes med redkimi evropskimi deželami z uzakonjeno državno vero.
V celoti gledano, sta Dva meča s svojo širino, berljivostjo in tehtnostjo pomembna obogatitev ne le slovenske sociologije religije, marveč tudi cerkvene zgodovine in politič-ne filozofije. Zanimive informacije bodo v knjigi našli vsaj še umetnostni zgodovinarji. Splošen pozitiven vtis nekoliko kazi nekaj na hitro zapisanih sodb, ki se brez dvoma lepo slišijo, nimajo pa posebne teže. Takšni sta denimo ocena na strani 73, da bi Inocenc III. lahko izbral pot Frančiška Asiškega, tako bi Cerkvi prihranil dokončni vzhodni in potem še zahodni razkol, a je izbral smer Gregorja VII., ali precej popreproščena in stereotipna ugotovitev na strani 123: »Zaščitnik miru je pravzaprav zaščitnik pred institucijo, za katero bi lahko rekli, da se kljub pomembni vlogi, ki jo je imela v srednjem veku, na pragu sodobnosti izkaže za veliko oviro človeku, ki je iz tisočletne teme (sic!) pravkar vstopil v središče sveta.« A ker razprava sicer nikakor ni pisana v takšnem populističnem duhu, smo njenega izida lahko zelo veseli.
Pogledi, oktober 2010