Dober tek!
V prvem delu z naslovom »Ples« pesnica najprej prevetri svoje korenine in svojo pred-pesniško pozicijo v svetu, ki je po eni strani vezana na »škatlasto« domovino (»ždim v tej škatli / stisnjena v severozahodni kot«), kar hkrati intonira družbenokritično in ironično držo do predmeta izrekanja, ki se sporadično pojavlja v celotni zbirki. Podobno ironizirano distanco goji do »vsiljenega« krščanstva in zagovarja svojo »pogansko« podstat (v naslovni pesmi »ples«), ki hkrati narekuje ciklično (torej »mitsko«) pojmovanje časa v nasprotju z eshatološkim časovnim modusom judovsko-krščanske tradicije. Krožnost pesnica utemeljuje predvsem s pojavi iz narave (»tisti sneg se je naslednje jutro začel topiti. / ista voda je preteklo noč / trkala na moje okno.«), narava pa ji hkrati postane vodilo oz. merilo za motrenje in doživljanje (človeškega) sveta (»gledati moram z drevesi, ki / vztrajajo v svoji pokončni drži, / nad vsakršnim spreminjanjem v / cikličnost. vedo, kaj pričakovati / in kako obstati.«). Kljub številnim podobam iz narave pa ne gre za tipično liriko narave, niti za čustveno kuliso, ki bi ponazarjala prepad med človekom in naravnimi pojavi – vzporejanje in primerjanje z naravo pomeni predvsem zlitje z njo v aktu pisanja, v središču katerega nezamenljivo ostaja človek (»nič me ne pelje bolj vase, kot je človek na drugi strani daljice.«). Svet pesniškega subjekta je kozmos v malem, ki ima svojo pesniško/umetniško skonstruiranost in v tem smislu nasilnost vselej pred očmi. Govorka ne vrednoti, zato je zanjo v pesmi vse sprejemljivo (»po drugi strani verjamem, / da ni nič nedotakljivo«), tako da ni nič nenavadnega, če se v isti sliki pojavijo denimo opice skupaj z obešencem.
Moto oz. pred-pesem drugega razdelka »Vabilo« napoveduje ljubezensko liriko. Pomembno osišče metaforike iz »Vabila« je vrt z vsem svojim semenjem in cvetenjem, ki dobi izrazito erotično konotacijo. Erotika je dodatno podkrepljena s samostalniki, glagoli in pridevniškimi strukturami, ki se nanašajo na erogene in spolne cone telesa (npr. »z ustnicami osvežiti«, »sladko se vame razpri«). Ljubezensko-erotični odnos pa se postopoma prelevi v »duhovno ljubezen« (»katerokoli knjigo odprem / se odpiram navznoter / […] Ljubezen je enako velika kot prej / a se razkriva v vedno lepših oblikah). Vrhunec erotičnega užitka je dosežen v zlitju telesne in duhovne bližine: »vsa sem roža / razprta / besede si zlival / in je zadišalo / namoči jih vame / za konec sveta«, kar pa že napoveduje osrednji, naslovni razdelek pesmi »Iskanje hrane«, v katerem v ospredje stopi poetološka tema. Pesnica se izkaže za pozorno opazovalko neznatnosti (»ko pišem (in ljubim) / so predmeti neznatni«) in prisluškovalko tišine in hrupa (»zdaj je čas, da se zbudim. / da upovem tišino in avtomobile / s ceste za mano.«), zato najbrž ni naključje, da lahko v pesmi »naborki« skoraj manifestno beremo: »eni pišejo o velikih krajih in dogodkih. / jaz se vedno znova vračam k intimizmu«. Vendar pa govorka k temu nemudoma pristavi še: »ki se mu posmehujem. / se ga bojim.« Končna relativizacija intimističnega koncepta ne pomeni absolutnega zavračanja tovrstnega pisanja, temveč ga kvečjemu preseže v dvomu o lastni pomembnosti praviloma egocentričnega pesniškega jaza. To pozicijo govorka prižene do skrajnosti v zadnjem pesniškem ciklu »Pisma gospodične iz Pariza«, kjer stopi po eni strani v komunikacijo z nekaterimi (preteklimi) pisateljskimi in pesniškimi vzorniki (kot so Cortázar, Pavese, Kosovel), kar daje slutiti, da so o vsem izpovedanem že nekoč razmišljali in pisali pretekli rodovi in da je poezija tudi v smislu nenehnega ponavljanja tem in motivov ciklična. Po drugi strani pa na neposreden način zrelativizira lastno subjektivno pozicijo, ki se ji svet-tam-zunaj ne podreja (»koga zanimajo moje misli? […] svet gre pač dalje, v neskončnem številu oblik.«).
Prvenec Barbare Jurič je premišljeno in presenetljivo zrelo pesniško delo, ki ob iskanju telesne in duhovne hrane sicer trči na mnoge ovire in dvome, vendar je presežno prav v preseganju samem (»samo preseganje je tisto, ki hrani«). To je zbirka, ki ne nazadnje z ironično distanco prevrednoti visokoleteči, merodajni sodobni pesniški jaz in ga opomni na sistemsko zamenljivost.
Pogledi, let. 5, št. 17, 10. september 2014