Igra fikcije z mišjo
Protagonistka Špela ni le dekle, ki bi vselej raje bilo drugje – se pravi v drugem kraju, drugih okoliščinah ali, še raje, v drugačnem telesu –, ampak pogosto tudi je drugje. Kot prvoosebna pripovedovalka je sicer vedno del dogajanja, o katerem govori, a njene navzočnosti včasih ne čutimo. Izgine iz našega vidnega polja, ker je prava siva miš, ki se rada skrije v kak kot in tam molči. V tem pogledu je prototip človeka, ki ne živi, temveč samo gleda, kako živijo drugi, in hrepeni, da bi tako živela tudi sama. Vseeno smo malo razočarani, ko se celo z njeno preselitvijo v London, ki je poln priložnosti tudi zanjo, njen odnos do življenja skorajda ne spremeni. Začno se ji dogajati zanimive reči, ona pa se jih otepa, boji, se zapira pred njimi in od njih beži. Nekako težko se je poistovetiti z njo, morda tudi zato, ker se celo sama izogiba istovetenju s seboj in se sramežljivo skriva pred nami in pred sabo. Bolj se nam približajo drugi liki, naj so še taki čudaki, ker so plastično karakterizirani s svojim govorom. Starca Patrick in Benjamin sta pristnejša od Špele, čeprav nenehno izrekata citate in sta karikirana igralca vlog. Ko poskušata grozo smrti zakamuflirati v komedijo, sta vsak na svoj način posebna, duhovita in prepričljiva ter uspešneje upodobljena kakor mladostnica. (Od Flisarja pričakujemo več, a hkrati manj od tega, da se bo vživljal v mlada dekleta, naj to še tako rad počne.)
Špela je sicer zasnovana dovolj kompleksno, z žalostnim družinskim ozadjem in telesno nevšečnostjo. Oče se je obesil na balkonu, mama iz dneva v dan bolj blazni. Njuna hči je razgledana diplomantka primerjalne književnosti z izdelanimi pogledi na knjige, v življenju pa dokaj neizkušena; večina njenih izkušenj z drugimi ljudmi je vezana na obdobje, ko se dneve in dneve v celoti predaja virtualni komunikaciji prek Facebooka, kjer na slikah lahko razkazuje prelepi obraz, skrije pa debele, »hlodaste« noge, ki se jih sramuje in imajo zato največji vpliv na njen osebnostni razvoj. Čeprav je bistro in razgledano dekle, njeno čustvovanje pogosto ostaja na ravni srednješolke, in v teh trenutkih Flisarjev roman postaja mladinski in spominja na Lainščkovo Jadrnico. Kompleksno zasnovana junakinja v realizaciji namreč ostane na nekaj potez reducirana lutka; čeprav je avtorjev namen prikazati prav lutko, s katero se usoda igra, taka junakinja vendarle ne omogoča poglobljenega branja in identifikacije. Pri Špeli pogrešamo tudi kakšno prikupno karakterno lastnost. Kot srednješolka je najraje poslušala očetove nasvete in jih zapisovala v svoj dnevnik – to ne deluje niti prikupno niti prepričljivo. Ko oče umre in njena mama tone v prostituiranje, ni videti, da bi ji hči zares poskušala pomagati. Ko Špeli teta Mimica prijazno prepusti svojo garsonjero, v zameno za katero naj bi pazila njenega mačka, živali v hrano nadrobi par uspavalnih tablet. Ko prispe v London, ji je mesto všeč, ker se tam skrije v množici in ni videti njenih nog. Enemu delodajalcu se otročje maščuje, drugemu, ki je zelo dobrotljiv, stika po osebnih rečeh. Včasih je v svoji nerodnosti, ki izvira iz slabe samopodobe, tudi zelo prepričljiva. A večinoma je v njej le malo protagonističnega. V romanu ji je bila dodeljena glavna vloga, čeprav v svojem življenju igra statistko, okrog katere se stvari dogajajo, ne da bi zares preplavile tudi njo.
»Kako veliko življenje obljublja! In kako malo na koncu da!« je razočarani vzklik iz romana in njegova rdeča nit. Življenje Špeli ob sklepu ponudi le tisto, kar je imela že ves čas, a zdaj je modrejša za grenko izkušnjo, na podlagi katere se lahko s tem, kar ji je namenjeno, zadovolji. Flisarjev roman ostaja igra fikcije in kot celota ni preveč globok, čeprav suvereno odpira filozofsko obarvane teme. Bralca moti občasno nenatančno izražanje, zaradi katerega se pojavljajo nepotrebne nelogičnosti, in dogajanje, ki sicer »vleče naprej« in preseneti z velikim »flisarjevskim« preobratom, a se včasih odvija prehitro in njegovi zasuki brez napovedi vstopajo na nepripravljen teren. Naj je življenje še tako nepredvidljivo in polno neverjetnih presenečenj, bi se roman, ki ga poskuša v tem posnemati, vendarle moral proporcionalno uskladiti sam s seboj in slediti pravilom logike – ki si jih seveda postavi sam.
Pogledi, let. 4, št. 3, 13. februar 2013