Iz Bosne z ljubeznijo
Leta 2011 se je čisto na tiho in brez vsakršnega pompa na knjižnem trgu pojavil grafični roman (in v tem primeru dejansko lahko uporabimo to oznako, saj dobro polovico mladinskega romana sestavljajo stripovski separati, enakomerno razporejeni skozi celo knjigo) Moje vzporedno življenje švedskega pisatelja in ilustratorja Johana Unengeja (slovenski prevod Danni Stražar je izšel 2011 pri založbi Miš). Osnovna tematika romana sta rasizem in ksenofobija, avtor pred nas postavi nestrpnosti in predsodkov polno družbo v idiličnem obmorskem mestecu na Švedskem, ki je hkrati tranzitna postaja afriških beguncev in emigrantov. Glavni junak je najstnik Mattias, ki dneve preživlja kot vsi mulci z igranjem računalniških igric in spremljanjem športnih dogodkov, dokler na njegova vrata ne potrka begunec iz Afrike, fant njegovih let, ki ga poleg policajev preganjajo še rasistični meščani, ki jim priseljenci že tako »odjedajo kruh«. Zveni znano?
Seveda. Poskusimo prestaviti dotično švedsko mestece kamorkoli v Slovenijo in namesto črncev si predstavljajmo bosanske begunce v času bratomorne vojne v Bosni. Ta je bila zaradi krutosti ter popolne ignorance in nemoči mednarodne skupnosti z Evropsko unijo in Združenimi narodi na čelu zelo hvaležna tema tako resnih analitičnih člankov kot satiričnih oddaj in smešenja v obliki karikatur, hkrati pa je bila tudi vir navdiha številnim književnikom in umetnikom, ki so v svojih delih protestirali proti vojni. Tako smo dobili precejšnje število umetniških stvaritev, nekatere celo izjemno kakovostne, od pesmi in romanov do filmov in seveda – stripov.
Dosedanje stripovske upodobitve bosanske vojne
Prvi se je leta 1995 bosanske vojne v stripu Sarajevo Tango lotil svetovno znani risar avanturističnih stripov, Belgijec Hermann Huppen, ki je bil tudi osebno prizadet, saj je bil njegov prijatelj in založnik Ervin Rustemagić z družino ujet v obleganem Sarajevu in se mu je šele po enem letu (po posredovanju več mednarodnih civilnih organizacij, zanj se je zavzel tudi takratni predsednik Slovenije Milan Kučan) uspelo rešiti v Slovenijo, kjer živi še danes. Na Ilidži je ostalo njegovo porušeno stanovanje in 14.000 stripovskih originalov, od katerih sta ostala samo prah in pepel. V kriminalni zgodbi, ki Huppenu rabi samo kot okvir, se avtor norčuje iz svetovnih voditeljev zaradi neodločnosti in medlega odziva mednarodne skupnosti na zločine v Bosni: generalni sekretar ZN Butros Butros Gali in pogajalec lord Owen, takratna ključna mednarodna akterja v reševanju bosanske krize, sta prikazana kot klovna, ki v palači OZN plešeta tango, medtem ko na Sarajevo padajo bombe. Hermann je album prevedel tudi v angleščino in ga poslal nekaterim svetovnim politikom, ki pa so ga popolnoma ignorirali. Naslednje leto je v Ameriki izšel grafični roman Fax from Sarajevo Joeja Kuberta, ki je šel v stripu še korak dlje, saj je glavni junak sam Ervin Rustemagić, ki prek faksa pripoveduje svojo zgodbo v obkoljenemu Sarajevu. Strip je dobil kar nekaj prestižnih ameriških in evropskih nagrad, prav tako kot leta 2000 drugi ameriški grafični roman o Bosni, Goražde: varovano območje (ZRC SAZU, Ljubljana 2006), publicista in striparja Joeja Saccoja: on je namesto fiktivnih zgodb v realnem okolju uporabil izključno novinarski pristop s povsem realnimi protagonisti, s katerimi se je srečal leta 1995, ko je po koncu vojne obiskal Bosno. Izkušnja ga je močno zaznamovala in pozneje je narisal še nekaj avtentičnih stripov z vojno tematiko. The Fixer, Šoba in Christmas with Karadjić so objektivni opisi dogajanj med vojno na različnih straneh. Vsekakor sodijo Saccojevi stripi z naturalističnim prikazom protagonistov in dogajanja med najboljša dela – ne samo o vojni v Jugoslaviji, pač pa vojnega žanra nasploh. A če se je Sacco odločil za povsem faktografski, že suhoparen pristop, je Tomaž Lavrič z liričnimi Bosanskimi basnimi (ki so neposredno po koncu vojne izhajale v nadaljevanjih v Mladini, v knjižni obliki pa izšle 1997), v katerih z živalskimi prispodobami v devetih zgodbah doživeto opisuje (sicer izmišljene) usode malih ljudi, o njihovem trpljenju in upanju v vojni, v kateri ni zmagovalca, ampak so vsi poraženci, ustvaril likovno in literarno mojstrovino, ki jo bo težko kdo presegel.
Vsi navedeni stripi se z begunsko problematiko ukvarjajo samo posredno, albumski prvenec ilustratorke in striparke Tanje Komadine Fino kolo, nastal po kratki zgodbi Manke Kremenšek Križman iz zbirke Dvoriščna okna, pa se v celoti posveča begunstvu skozi otroške oči malega Mileta. Zgodba se začne leta 1992 v Mostarju, na predvečer vojne, ki pa je za osemletnega osnovnošolca Mileta povsem drugotnega pomena, njegova obsesija je modro-belo kolo v izložbi, mimo katere ga vodi vsakodnevna pot v šolo. Mama mu ga je namreč obljubila ob zaključku šole, vendar je dva meseca pred koncem šolskega leta izbruhnila vojna, ki je kolo potisnila na stranski tir. Vendar ne za Mileta. Zgodba se nadaljuje leto pozneje v Ljubljani, kamor Mile pripotuje, kakor sam pravi, na počitnice k teti, v resnici neki daljni sorodnici. Otroci v bloku so ga hitro sprejeli medse, najraje pa se je družil s svetlolaso Lano iz sosednjega bloka, ki je imela ravno takšno kolo, kot ga je videl v domačem Mostarju. Fascinantna sla po objektu poželenja ga pripelje v samovoljno uresničitev te želje, ob kateri se šele zave nepremostljive razlike, ki mu jo brezobzirno vržejo v obraz, namreč da je drugačen, Balkanec, in da ne bo nikoli tak kot Slovenci, kajti Slovenci ne kradejo, kradejo samo cigani in balkanci.
V nasprotju z omenjenim Unengejevim romanom Moje vzporedno življenje, ki kar kipi od akcije in dinamičnega dogajanja od športnega divjanja do policijskega preganjanja, je pripoved Križmanove psihološka miniatura o osamljenosti in zapuščenosti v življenju malih ljudi z obrobja družbe. Oba avtorja pa se navkljub dramatični zgodbi, ki v nas prebudi sočutje do glavnega junaka, uspešno izogneta lažnemu moraliziranju in predvsem holivudskemu zaključku, saj nam tudi po relativno srečnem koncu pri obeh delih v ustih še dolgo ostane grenak priokus.
Čeprav je Fino kolo prvi stripovski album Tanje Komadina, nikakor ne gre za neznano ime v slovenskem stripovskem minimundusu (tako se namreč imenuje tudi zbirka, v kateri je pri Stripburgerju izšla omenjena knjiga). Prvič je opozorila nase v začetku tisočletja, ko je na petem mednarodnem festivalu mladih neodvisnih ustvarjalcev Vdor/Break 21 debitirala s simpatično otroško zgodbo Exhibition, ki govori o kvarnem vplivu stripa na mularijo in njegovih posledicah. Po nekaj krajših stripih v Stripburgerju je zablestela s sijajno narisano in duhovito enostransko adaptacijo legendarnega mladinskega romana Ko zorijo jagode Branke Jurca, ki je izšla skupaj z ostalimi deli drugih avtorjev v obsežni antologiji Slovenski klasiki v stripu leta 2009. Tanja Komadina se zadnja štiri leta posveča predvsem ilustraciji, kar je razvidno tudi po likovni plati Finega kolesa, kajti v njem bomo zaman iskali dinamično risbo in drzno kadriranje, ki sta atributa Unengejevega romana; avtorica namesto tega sledi umirjenemu poteku zgodbe z risbo v igrivem otroškem slogu in z uporabo kombinirane tehnike flomastra in laviranega tuša, ki naredi rahlo stilizirano risbo precej bolj plastično in je prav pisana na kožo samemu dogajanju. Edina stvar, ki je pri prebiranju stripa rahlo moteča, so neenakomerne velikosti različnih kadrov (denimo slika čez dve strani v sredini albuma, ki pa ni v ničemer prelomna za samo dogajanje, in še nekateri podobni primeri), ki bi morali biti glede na potek zgodbe bolj uravnoteženi. Ne glede na to pa je Fino kolo izvrsten družbenokritičen mladinski strip in srčno upam, da bo deležen več pozornosti, kot je je bilo pred časom Moje vzporedno življenje, četudi bi morali biti obe deli obvezno ali vsaj priporočeno branje za osnovnošolsko mularijo.
Pogledi, let. 5, št. 19, 8. oktober 2014