Viktor Pelevin: Sveta knjiga volkodlaka. Prevod Borut Kraševec. Cankarjeva založba
Kaj ima uroboros opraviti s Sveto knjigo volkodlaka?
Nekaj mesecev je minilo, kar se je znašla na policah slovenskih knjigarn Sveta knjiga volkodlaka (ruski izvirnik je izšel leta 2004), delo enega najbolj znanih sodobnih ruskih pisateljev Viktorja Pelevina. Ta knjiga ni prva Pelevinova knjiga v slovenščini: doslej so že izšle Omon ra, Čapajev in praznota, Življenje žuželk, ki segajo v njegovo zgodnje, t. i. demitologizacijsko obdobje, ter Čelada groze, chat roman, v katerem v virtualnem svetu obuja mit o Tezeju in Minotavru. S Čelado je zakoračil v proces remitologizacije, k njej pa je treba prišteti Generation Pi, Sveto knjigo volkodlaka, Empire V oz. V-ampire, tem trem pa se približujejo še poznejši P5, kompleksni roman t, Ananasova voda za prekrasno damo in v zadnjem letu (2013) Batman Apollo.
Tistega, kar je ostalo skupno Pelevinu obeh obdobij in s tem tudi Sveti knjigi volkodlaka (ne velja pa za prav vsa njegova dela), je več: najprej je to popiš, banalna zgodba z dvema ali več vzporednimi realnostmi, v katero je vpletena love story, ki je povezana s številnimi intertekstualnimi konotacijami, kar ustvari občutek, da beremo roman-citat. Potem je vse skupaj prepleteno s satirično-sarkastičnimi bodicami, med katerimi je zaznati pridigarske in moralistične tone, podobne ruski klasiki 19. stoletja. Če povzamem: ko beremo Pelevinovo literaturo (tudi Sveto knjigo volkodlaka), pričakujmo, da imamo v roki postmodernistično (igra z realnostmi), postrealistično (iskanje končnega smisla) in tendenciozno (pridigarsko in jedko kritično) besedilo.
Demitologizacijsko obdobje v Pelevinovi literaturi povzema nekaj temeljnih ugotovitev: s profano (večravninsko) zgodbo Pelevin zaplete bralca v intertekstualno igro, ki bralca pritegne v razmislek o lastni duhovnosti. Ko to doseže, prikaže svet kot simulaker, razgali mehanizem njegovega delovanja (tipičen primer sta Čapajev in praznota ali Omon ra, kjer se sovjetska realnost izkaže za simulaker) ter mu v spretno zgrajenih sentencah ponudi nov poduk k preobrazbi. V ospredju je lik učenca, ki mora prehoditi pot od nevedneža do »gospodarja« ter opraviti svojevrstno iniciacijo, ki se kaže kot pot k osvoboditvi od vzorcev, ki nam zamegljujejo pogled na svet. To pot usmerja (zen)budistična ideja o praznoti, predstava o »nikjer«, ko naj bi bile besede le prazne konvencije, znaki, ki jim je treba razkriti iluzorno naravo: prave resnice ni mogoče spoznati na osnovi miselnih konstruktov. Resnice obstajajo vzporedno in opozarjajo, da lik hkrati obstaja v več realnostih, v njih pa se vsaka konceptualno zamišljena teza spremeni v tendenciozen poziv k očiščenju zavesti. Gledano žanrsko, imamo pri Pelevinu vedno znova opraviti z žanrom vzgojnega romana.
Po gornjem, dobro utečenem in preverjenem ključu, je grajena tudi Sveta knjiga volkodlaka, ki pa v nasprotju s prejšnjimi demitologizacijskimi teksti spreminja vektor Pelevinove igre – podobno kot v Generation Pi ali Empire V – v remitologizacijsko smer. Avtorjev namen ni več porušiti navideznost znakov, zdaj se posveča mehanizmu, kako se ta iluzorni sistem oz. (iluzorna) resnica izgrajujeta. Dober primer tega procesa sta vzpon Vavilena Tatarskega v creator-ja (vrhovnega manipulatorja v Generation Pi) ali spoznavanje ključnega pojma v Sveti knjigi volkodlaka – uroborosa.
Zgodba in metafikcijski kontekst(i)
Kako je pravzaprav sestavljena Sveta knjiga volkodlaka? V Moskvi živi lisica (kitajsko Huli) z imenom A in se preživlja s prostitucijo. A Huli je volkodlak, vendar zanjo ne veljajo zakoreninjene predstave o njem – od tod težave prevajalca, saj v originalu ni v naslov postavljena beseda volkodlak, temveč обороmeнь, torej človek, ki lahko spreminja podobo, se prelevi v lisico ali kako drugo žival –, saj se lahko vedno (in ne le ponoči) v času seksa s posebnim ritualom spremeni iz dekleta v lisico, ki stranko popelje v naslado. Ognjeno rdečih las in visokega stasa je A Huli blizu japonskim mitološkim predstavam o lisicah z majhnim repom, ki, razprt v pokončno anteno, zaziblje kliente v trans spolnega užitka, kjer sicer uživata oba, a človeku ostane nepojasnjeno, kaj se je sploh dogajalo.
A Huli bi nemoteno nadaljevala s svojo obrtjo, če se ne bi po smrti enega njenih klientov v zgodbo vpletel generalporočnik FSB (nekdanje KGB) Aleksander in hkrati volk(odlak) Saša Sivi, ki dvori A Huli in se vanjo zaljubi. Tudi dekle/lisica sčasoma občuti nekaj »nenavadnega« in spoznava, da je neznano občutje še nikoli izkušena ljubezen. Love story bi se končala zagotovo s poroko, a tu se zgodi pomemben preobrat, saj se Aleksander Sivi nenadno preobrazi v mitskega psa Pizdeca in pri tem prizna, da je večkrat obiskal Vavilena Tatarskega (lik iz Generation Pi!), skušal omajati kariero vrhovnega Kaldejca, a je hkrati (po svojih besedah) pri tem tudi sam utrpel resne poškodbe. (Pes Pizdec se pojavlja kot lik v Generation Pi. Samonanašalnost je vidna tudi pri zgodbi polkovnika Lebedenka, ki je opisana v eni zgodnejših Pelevinovih novel Problem volkodlaka v Srednji pasovni širini.) A Huli prevzame skrb zanj, dokler nekega dne Saša Sivi (zdaj Črni) za vekomaj ne izgine iz njunega brloga.
Vešče napisana ljubezenskega zgodba o A Huli in Saši Sivem, ki hkrati nastopata v več realnostih, se poleg tega veže na profane dogodke iz hotela Nacional, ki jim sledi zaslišanje v prostorih FSB, kjer v banalni komunikaciji, ki spominja na govor z ruskega dna, ne manjka jedkih satiričnih osti na aktualno družbenopolitično situacijo. Ta profani, enoplastni del tvori bistvo Pelevinovega šund romana, dokler seveda ne ugotovimo, da se zgodba o lisici in volku pravzaprav prepleta z drugimi teksti ter si iz njih (kot že večkrat pri Pelevinu) izposoja cele odlomke, značaje, stil in se ob tem začne spreminjati še v zenbudistični traktat.
Hoteno profana zgodba je torej le ena plat Pelevinove narativne strategije, drugo predstavljajo intertekstualne reference, ki besedilo osmišljajo filozofsko in ga vpenjajo v umetniške oz. kulturološke kontekste. Med pomembnejšimi prototeksti Svete knjige volkodlaka je Lolita Vladimirja Nabokova (rusko-ameriškega očeta literarnega postmodernizma); ne le zaradi mota, ki je postavljen na začetek h knjigi, temveč zaradi značilnega Lolitinega lapidarnega sloga, ki karakterizira tudi govor A Huli. O navezavi spregovori tudi sama v začetku romana: »Lolito so dandanes brale celo lolite.« (13). Pomembno je biti prav tako pozoren na obnašanje A Huli, saj spominja na don Juana Carlosa Castañede. A Huli se v komentarjih in (samo)analizah prav tako večkrat sklicuje na Psihopatologijo vsakdanjega življenja Sigmunda Freuda, o čemer večkrat debatira s Sašo Sivim. Tudi o ruskih avtorjih se veliko govori: o Bloku (Skiti), Puškinu (Bronasti jezdec), Dostojevskem (Besi) in še posebej o Bulgakovovem Pasjem srcu, ki obravnava preobrazbo psa v človeka (in nazaj), le da je bilo pri njem to delo veščih rok prof. Preobraženskega in ne početje kakšnega volkodlaka.
Kaj če tokrat misli resno?
Z gornjimi navedki sem se le dotaknil palete literarnih medbesedilnih navezav, a intertekstualne navezave so vidne tudi drugje: recimo na področju likovne umetnosti – pri Breughlu (Babilonski stolp) ali Maleviču (Črni kvadrat) – pri glasbi z Wagnerjem in opero Nibelungov prstan (čeprav so v tekstu tudi aluzije na sodobno glasbo – Nat King Cole, Alphaville ...). Omenim naj še navezavo na kino, kjer ima osrednjo vlogo film Matrica z vprašanjem o pravi resnici vzporednih svetov, njej pa sledijo še filmi Moonraker, Romeo in Julija, Mullholand Drive ipd. Neskončno število citatov (bodisi izposoj bodisi aluzij) ne zahteva od bralca samo široke razgledanosti, temveč mu sugerira, da je možnih odgovorov na Pelevinova provokativna vprašanja več, da je pred bralcem igriv postmodernističen kaos, v katerem se znajde vsak po svojih intelektualnih kapacitetah – ko ga igrivost le zabava (ali pa tudi tega ne) ali pa ga popelje k poglobljenejšemu razmisleku.
Če je po ruskih teoretikih Lipoveckem in Lejdermanu postmodernizem dialog s kaosom (neskončna igra z označevalci), lahko potemtakem brez omahovanja Sveto knjigo volkodlaka prištejemo sem. A kljub temu – kot že rečeno – Sveta knjiga odstopa od preverjenih dekonstrukcijskih strategij s težnjo ustvariti nov mit in postavlja vprašanje o drugačni, vse kaže, da tokrat pravi resnici.
Za podstat v iskanju tega drugačnega je torej Pelevin v knjigi izbral ljubezensko zgodbo lisice in volka, ki asociira na slovansko folkloro (npr. »Krošečka-Havrošečka«, »Rdeči cvet«), ter tudi to cepil na kitajsko oziroma japonsko mitologijo. A Huli in Aleksander sta sicer lika, ki živita v vzporednih svetovih, a sta tudi vsakdanji bitji, ki uživata (sicer na nekoliko nenavaden način) v ljubljenju drug z drugim ter poleg vsakodnevnih pogovorov o vrednosti nafte, o moških in ženskah, o političnih razmerjih moči Rusije v odnosu do Zahoda in podobnem modrujeta tudi o življenju. V teh pogovorih, ki razkrijejo A Huline učne ure, ki jih je obiskovala vse od Rima, Kitajske do Moskve – Tretjega Rima, se kaže duhovno zorenje lisice, ki se levi od volkodlaka k nadvolkodlaku (gre ponovno za očiten vpliv japonske mitološke tradicije).
A Huli razkrije, da se je na svojih poteh nekoč srečala tudi z učiteljem Rumenim gospodom (zakaj ne bi bil ta kar sam Pelevin?) in od njega izvedela, da je življenje le sprehod po vrtu iluzornih oblik, ki se kažejo povsem realne razumu, a ta žal tega nikakor ne more sprevideti. Učitelj ji namigne, da lahko s posebno tehniko dobi uvid v ponavljajoči se začarani krog (sic!) in pokaže pot drugim volkodlakom na poti k osvoboditvi – stopi v Mavrični krog, ki naj bi bil končni cilj nadvolkodlaka. A zadeva seveda ni tako preprosta, saj izvemo, da bi vsakršni opis tega toka v trenutku že ustvaril tudi napačno predstavo. V toku je samo mogoče biti, o njem pa se ne da reči nič verodostojnega. A obenem opisi in biti ne morejo obstajati drug brez drugega, so sklenjeni in medsebojno odvisni, česar seveda ni mogoče razložiti z (iluzornimi) znaki. Kako torej spoznati resnico in stopiti v Mavrični krog?
Ko se A Huli spominja, kako poteka pot k višji resnici, ugotovi, da vse temelji na paradoksu, ki je glavni zakon življenja. In odkrije, da se je prek paradoksalnega zbliževanja s Sašem Sivim približevala resnici s tem, ko ga je pazljivo motrila in ugotovila, da si »volk volkodlak usmerja hipnotični udarec v svojo lastno zavest. Sugerira si, da se spreminja v volka, in se nato vanj tudi v resnici spremeni.« Podobno deluje njen rep, le da A Huli v resnici ne ve, kaj si tedaj sugerira, in tako njena sugestija ostaja privid. A Huli je bila samo korak stran od resnice, pa še vedno ni znala dojeti, da gre za simboliko uroborosa, s katerim si ustvarja iluzijo ponavljajočega se, a (še) ne doumljenega sveta. Ko nekoliko pozneje med pogovorom z Aleksandrom uvidi, da »sta on in ta svet eno in isto«, pride do spoznanja, da je pot do njega vodila prek znakov, da bi nato spoznala v eni sami slepeči sekundi, da si »sugeriram(o) ves svet«.
Pomembno je, da se proces označevanja vseskozi prepleta z ljubečim občutjem Saše Sivega, to pa jo pripelje do treh spoznanj:
»1. V meni ni bilo ničesar, kar bi bilo močnejše od te ljubezni, in če sem s svojim repom ustvarjala ves svet, pomeni, da tudi v svetu ni bilo nič močnejšega.
2. V tistem toku energije, ki ga je seval moj rep, razum pa dojemal kot svet, ljubezni sploh ni bilo in zato se mi je svet zdel takšen, kakršen se mi je zdel.
3. Prav ljubezen je bila ključ, ki ga nisem mogla najti.«
In tedaj se A Huli zgodi nekaj nenavadnega: v glavi, nekje med očmi, se ji razlije mavričast soj, ki ga ni bilo mogoče zaznati s telesnim vidom ...
Za logosom molk, za molkom …
Postmodernistična strategija, ki običajno pri Pelevinu vodi v dialog s teksti kulture (v tem smislu tudi z zenbudistično in babilonsko-asirsko mitologijo denimo v Generation Pi) bistveno zaznamuje Sveto knjigo volkodlaka. Našteval sem že značilnosti postmodernizma in zdaj izpostavljam kot povzetek značilnosti, ki zaznamujejo Sveto knjigo: odprtost (po Rolandu Barthesu pisljivost teksta, ki vzbuja vedno nove interpretacije), rizomatsko strukturo, ki dopušča, da ob večkratnem branju in v različnih delih zraste novo vprašanje, ki nenehno vodi v drugačno intertekstualno iskanje odgovorov, ter molk (po Ihabu Hassanu) kot spoznanje, da z neskončnim »multipliciranjem« označevalcev lahko le nenehno ironiziramo in parodiramo izrečeno in nam potemtakem v izrekanju novega ne preostane nič drugega kot tišina.
Zdi se, da Pelevin preigrava prav ta Hassanov binom logos/molk (kot opozicijsko razmerje med modernizmom in postmodernizmom), saj se nenehni pisateljevi poskusi odkriti v intertekstualnih, a tudi tendencioznih iskanjih logosa-resnice (v Sveti knjigi uroboros) povezujejo vsakič znova s prehodom na višjo stopnjo zavesti, ki pa se posledično razodene v – molku: »Če volkodlak, ko stopa po Poti, najde novo pot k resnici, naj je ne skriva v različne zapletene simbole in rituale, (...) ampak naj svoje odkritje takoj zaupa drugim volkodlakom, in to v kar se da preprosti in jasni obliki. Toda pri tem ne sme pozabiti, da je edini pravilni odgovor na vprašanje, kaj je resnica, molk, tisti, ki začne govoriti, pa enostavno nima pojma.«
Morda je zdaj res napočil čas, da dojamemo uroboros, temu bo sledil molk, nato pa se predajmo ljubezni ...
Pogledi, let. 5, št. 12, 24. junij 2014