Ko so se z ekonomijo še ukvarjali filozofi
Bogastvo narodov je knjiga iz tistih lepih časov, ko so se z ekonomijo še ukvarjali filozofi. Preučevanje gospodarskih odnosov je bilo sestavni del družbenih znanosti in filozofije. Čeprav so se že pojavili poskusi, da bi ekonomska razmerja izrazili z aritmetiko, o tem v Smithovem delu ni pravega sledu. Številke o produkciji ter računice trgovcev, manufakturistov ali vladarjev, ki jih občasno predoči, so le ena slika v dosti širši zgodovinski in interpretativni zgodbi.
V tem je morda prvi nauk, ki ga ponovno – in v slovenščini prvo – branje Smitha prinese današnjemu bralcu. Večina sodobne ekonomije se namreč vdaja samorazdiralni iluziji, da je po svoji metodi lahko podobnejša naravoslovju ali celo tehniki kakor drugim družbenim znanostim. Prav ta pretencioznost, ki je metodološka orodja in metafore povzdignila v pozitivne in celo normativne trditve o stvarnosti, je razlog za številne očitke, ki jih je deležna sodobna ekonomija, in za številna neuresničena pričakovanja. Očitki letijo na redukcijo stvarnosti na abstraktne modele in homo oeconomicusa; razočaranje izvira iz neuspešnosti napovedovanja in racionalnega upravljanja gospodarstev. Ta značilnost prevladujoče ekonomske teorije nosi tudi dober del zaslug, da jo zavračajo sicer razumni, a s prastrahom pred matematiko navdani ljudje.
Če bodo po knjigi, katere dostopnost slovenskemu bralcu povečujeta ne le avtorjev slog in obilje zgodovinskih zgledov, ampak tudi gladko berljiv prevod, segli tudi ljudje, ki jim je sicer ekonomija tuja, ali pa tisti, ki jim je domača, vendar se vanjo niso nikoli poglabljali, bo verjetno padel še kakšen izmed neupravičenih mitov. Recimo tisti, da je Smith zagovarjal sebičnost in skrb za dobiček kot temeljno gonilo gospodarskega napredka. Zgodba je v resnici bolj zapletena. Smithovo izhodišče, tudi vrednostno, je družba, v kateri lahko ljudje svobodno sledijo svojim ciljem in se trudijo v svoj prid. Toda poudarek je na svobodi, ne na osebni koristi ali zaslužku. Zadnja sta del človekove narave, naravno dejstvo brez normativne vrednosti. Pravo sporočilo je drugje: kadar obstaja kakšna potreba ali problem ekonomske narave, lahko njegovo rešitev dosti prej kot od zavestnega načrta in ukrepov države pričakujemo od spontanega, nekoordiniranega sodelovanja ljudi prek tržne menjave, ki je, kadar so njeni udeleženci prosti prisile, vselej v interesu vseh sodelujočih strani.
Drugi veliki mit je tisti o Smithu kot zagovorniku interesov kapitalistov. Čeprav imajo delavnost, varčnost in podjetnost vlogo glavnih vrlin, ki omogočajo napredek, in čeprav rastoča delitev dela kot vir povečane produktivnosti ne bi bila mogoča brez truda in iznajdljivosti obrtnikov, trgovcev in manufakturistov, pa njihove vloge nikakor ne idealizira. Če že pretirava z dobrimi besedami o komer koli, so to prej prebivalci podeželja. Delodajalcem pa očita celo vrsto stvari, predvsem nenehno prikrito dogovarjanje na škodo delavcev in na škodo družbe kot celote. Glavna kritika države izvira prav iz tega, da je pogosto predvsem orodje tistih, ki želijo z monopoli, omejevanjem konkurence in trga ustvarjati dobiček na račun drugih.
Smithovo pojmovanje države si ni zaslužilo posmehljive kritike, da jo je videl le kot nočnega čuvaja. Čeprav je obrambo dežele postavil na prvo mesto njenih nalog, na drugo mesto pa obrambo državljanov pred nasiljem drugih državljanov, je na tretje postavil tisto, čemur danes pravimo javne dobrine. Res pa jih je razumel dosti ožje, kot se običajno razumejo danes. Predvsem pa mu nikoli ni padlo na pamet, da bi bila država dolžna skrbeti za prerazdeljevanje dohodkov med ljudmi, čeprav se je zavedal premoženjskih razlik, ki nastanejo tudi zaradi ekonomskega razvoja. Pozitivno vlogo države je videl predvsem v tem, da omogoča tržno menjavo, ki je temelj delitve dela in prek nje gospodarskega napredka. Dobro se je zavedal, da trg sam po sebi, brez institucij pravne države ne more obstajati oziroma lahko obstaja le na ravni preproste predmetne menjave primitivnih ljudstev. Zaščita lastnine in skrb za spoštovanje prostovoljnih pogodb med ljudmi sta glavni nalogi države, brez katerih menjava ne more obstajati. Trg torej pri Smithu nikakor ni nekaj, kar bi najbolje delovalo takrat, ko bi bilo prosto vseh drugih omejitev.
O teh in drugih vidikih Smithove miselne zgradbe tržnega sistema ter o zelo raznovrstnih interpretacijah, ki jih je bila deležna, pri tem so bili njegovi apologeti pogosto ravno tako nepošteni kot kritiki, je veliko povedanega v informativni in izzivajoči spremni besedi Bernarda Brščiča. Njegovo misel, da pot od Smitha prej vodi k Hayeku kot k sodobni čikaški šoli, si je vredno zapomniti. Po tej poti bi namreč tisti sodobni ekonomisti, ki jih odlikuje zaupanje v odločitve in odgovornost svobodnih ljudi, hkrati pa so razočarani nad slepimi potmi drugega vala neoklasike, lahko našli številne zanimive nastavke za svoje delo.
Sam bi k temu dodal še eno opažanje, katerega aktualnosti se morda niti še ne zavedamo v celoti. To je odsotnost pojma demokracije v Smithovi teoretski zgradbi. Čeprav ni zagovornik despotov, pa se mu parlamenti in republike sami po sebi ne zdijo nič dobrega. Ko gradi svojo teoretsko zgradbo o tem, kako tržna menjava omogoča sodelovanje nepreglednega števila ljudi, ki brez vnaprejšnjega načrta in samo na podlagi skrbi za svojo lastno blaginjo prispevajo k največjemu napredku družbe, mora v sam temelj te zgradbe postaviti državo, ki skrbi za spoštovanje zakonov, lastnine in osebne varnosti ljudi. Nobene potrebe pa ne čuti, da bi na enako visok piedestal postavil demokracijo kot obliko politične vladavine oziroma načina izbire oblasti. Morda je tudi to – da namreč demokracija ni nedotakljiva in da lahko razmišljamo o njenih slabostih in o korenitih reformah, ne da bi zato morali žrtvovati svobodo in liberalni credo – lahko eno izmed sporočil Smithovega branja za današnji čas.
Pogledi, september 2010