Mož, ki je premagal duha časa
Andy Warhol bi se lahko iz bolehnega otroka staršev priseljencev spremenil v nerazumljenega umetnika, dediča dolgega devetnajstega stoletja, ki bi nesmrtno slavo pričakoval šele po smrti. A bolj od večne slave si je želel hipnega blišča, do katerega bi po možnosti prišel tako, da bi »izumil kaj takega, kot so kavbojke ... Nekaj množičnega.« In boljšega časa za množičnost, kot so bila newyorška šestdeseta leta, si Andy Warhol ne bi mogel želeti. Bralca ob Filozofiji Andyja Warhola (prevedla Lili Potpara, spremno besedo napisal Lev Kreft) še petdeset let pozneje spreleti srh, ko prebira anekdote o Tennesseeju Williamsu ali Elizabeth Taylor ter Warholovo neobremenjeno pripoved o tem, da so v delu podstrešja njegove hiše začeli vaditi člani skupine The Velvet Underground, nato pa Warhol preroško doda: »Zdi se, da se je takrat vse skupaj začenjalo.« Newyorška šestdeseta leta so bila čas kontrakultur, subkultur, popa, superzvezdnikov, mamil in diskotek, čas, ki ga malokatera pesem lahko opiše tako dobro kot hit s prvega albuma omenjene glasbene skupine (s slavno Warholovo banano na platnici) All Tomorrow's Parties; približa se mu morda lahko le še Warholovo prepričanje, da so ljudje v šestdesetih letih pozabili, kaj naj bi bila čustva, in se tega tudi nikoli več ne bodo spomnili. Sicer pa se po njegovem ljubezenska razmerja tako in tako ne splačajo – on bi že otrokom pokazal, da so nesmiselna, a industrija tega nikoli ne bi dopustila, saj sta ljubezen in seks prevelik biznis.
Je bil Andy Warhol gej, je bil veren, je bil devičnik? Tisti, ki se jim zdijo odgovori na našteta vprašanja nespregledljivi za poznavanje njegovega bistva, v knjigi ne bodo našli enoznačnih odgovorov. Warhol se ne spoveduje in ne razkriva globin svoje osebnosti. Svojo idealno ženo si predstavlja kot bitje, ki ima veliko denarja in lastno televizijsko postajo. Ničesar si namreč ni želel bolj od lastne televizijske oddaje. Druga najmočnejša želja pa je bila, da bi mu v enem dnevu uspelo proizvesti toliko umetnin, kot jih je Picassu v vsem življenju. Sicer pa bi morali, je bil prepričan, vsi ustvarjalci svoje delo zaračunavati po količini, saj je najboljše merilo vsega: »Igralka bi morala prešteti svoje igre in filme, fotomodel bi moral prešteti svoje fotografije, pisatelj bi moral prešteti svoje besede in umetnik bi moral prešteti svoje slike, tako da bi vedno natančno vedeli, koliko so vredni.«
Največje spoznanje Warholovega življenja je prišlo v času, ko se je po strelskem atentatu zdravil v bolnišnici. Zavedel se je, da je njegovo podjetje kinetično in lahko deluje tudi brez njega. Razvil je poslovno umetnost, ki deluje po načelu, da je ustvarjanje dobička umetnost, prav tako je umetnost delo: iz tega sledi, da je najboljša umetnost dobro poslovanje. Pri tem se je preroško spraševal, kako preprosto bi bilo njegovo delo šele, če bi imel računalnik.
Andyja Warhola je osrečevalo, ko je za malo denarja lahko kupil veliko stvari, sploh če je šlo za spodnjice. Ali pa ko je lahko denar zapravljal za sladkarije, parfume in kozmetiko. »Nakupovanje je dosti bolj ameriško od razmišljanja,« je dejal, »in jaz sem tako ameriški, kot je le mogoče.« Najraje je denar zapravljal za stvari, ki jih ni potreboval, iz tega se je porodila tudi njegova ideja, danes že krilatica, da je umetnik človek, ki proizvaja stvari, ki jih nihče ne potrebuje.
Površno bralstvo Filozofije Andyja Warhola se utegne razdeliti v dve skupini. Prvi bodo željno hlastali za anekdotami o superzvezdnikih šestdesetih in sedemdesetih let ter Warholove manije videli kot napoved današnjega časa, ko so njegove posebnosti postale vsakdanje razvade. Drugi pa bodo prezirljivo vihali nos nad napisanim in še nad Warholovo umetnostjo. Skrajneži iz druge skupine bodo celo rekli, da Warhol tako in tako ni bil nikakršen umetnik, temveč le kompulziven norec, ki je proizvajal dela, ki jih nihče ne potrebuje.
Tisti, ki bodo Filozofijo Andyja Warhola prebirali natančneje, pa bodo odkrili, da le malokateri umetnik dvajsetega stoletja umetniškemu stereotipu ustreza bolj od moža, ki si je v mladosti neskončno želel prijateljev, v starosti pa jih je preziral, od moža, ki je bil tako nesamozavesten, da je večino življenja prebil pod sivo lasuljo in s sončnimi očali, od moža, čigar starši so ubežali evropski bedi, a so svoje tradicije prenesli v novi svet, od moža, ki so ga s prezirom zavračali malone vsi sodobniki umetniške scene, od moža, ki zaradi strahu pred neuspehom ni zmogel prebrati časopisne kritike svojega dela, in ne nazadnje tudi od moža, ki ni le ujel duha svojega časa, temveč ga je tudi premagal ... Morda ga je celo prehitel; vsi današnji superzvezdniki se zdijo namreč le slabi odtisi Andyja Warhola.
Pogledi, november 2010