Ne preveč slasten zalogaj
Okvirno pripoved Jedcev trupel vodi protagonist Arne, umetnostni zgodovinar, ki na samotnem jadranskem otoku z velikim zadovoljstvom in celo obsedenostjo opazuje, kako razpada mrlič. Truplo, ki ga nažirajo različna morska bitja, kot so rakovice, jegulja in morski konjiček, je bilo še pred nedavnim novinar, ki se je povzpel do neslutenega (finančnega) uspeha z vodenjem resničnostnega šova. Tudi njemu je bilo ime Arne in oba sta Slovenca. Protagonist skoz pogovor z razkrajajočim se truplom nanj stresa svoj gnev, vmes pa bere iz njegove novinarske beležke in nam razkriva njuni zgodbi. Novinarjeva je usmerjena predvsem k ljubljeni Aniti, protagonistova pa k sramoti, ki mu je uničila življenje in za katero krivi pokojnika pred seboj.
Do sramote je prišlo v Segovii, kjer se godi velik del pripovedi. Protagonist je v segovijskem hotelu obtičal v »pokvarjenem« dvigalu z ameriško pornozvezdo Pamelo in sredi akcije z njo mu je, ti zlomka, uplahnil ud. Najhuje pa je bilo to, da je bila v dvigalu nameščena »varnostna« kamera in so njegovo sramoto na zaslonih v živo spremljale množice ljudi po vsem svetu (po zamisli Arneja, ki je zdaj truplo). Ko se je dvigalo spet odprlo, so na novopečenega junaka resničnostnega šova kot trop lačnih psov planili novinarji. Ti se hranijo z zgodbami o propadu ljudi in so zato neke vrste mrhovinarji, jedci trupel. Arne ob izstopu iz dvigala povrhu izve, da se je njegov sin obesil. To, da se novinarji za novico o samomoru grebejo kot psi za kos mesa, je verjetno samo po sebi obsojanja vredno, ni pa videti, da bi to obsojal sam roman, razen s tem, da tovrstne momente izpostavlja. A novinarsko mrhovinarstvo bralec še vedno razume lažje kakor okoliščino, da je za Arneja doživetje moške sramote bolj tragično od izgube sina, za katerim najbrž ne potoči niti solze. Tu nekje se bralec zave, da je roman Jedci trupel – čeprav o marsičem modruje – onstran etike in morale. Zato bi ga morda lahko umestili med »družbeno« literaturo, brez dodatka »kritično«, saj prikazuje medijsko ustoličevanje »resničnosti«, ki je v službi kapitala, ter absurdnost in plehkost ljudskih množic, ki se naslajajo ob voajerskem ogledovanju tuje nesreče, ne pripelje pa do spoznanj, zakaj in kako je to pravzaprav sporno. Nekaj inovativnosti avtor pokaže v vzporejanju manije ob šovih tipa Big Brother z religijo; zvezdnik šova je tu začasno nameščen v katedrali in leži ob Kristusovem kipu, najeta igralka Marija pa mu vsak večer obredno umiva rane; množice junaka častijo kot svetnika in k njemu romajo, da bi jih čudežno ozdravil impotence. Ljudje so verniki (v rokah) medijev. A tudi ta del ni izpeljan preveč prepričljivo. Še najbolj smiseln je pri vsem skupaj obrat: novinar Arne se je kot bog poigraval z živim zgodovinarjem Arnejem, nato vlogi zamenjata in zdaj se zgodovinar Arne kot bog poigrava z mrtvim novinarjem Arnejem ter nadzira njegov razkroj. Slednji del se zdi literarno bolj obetaven.
V romanu najdemo namige na Goldingov roman Gospodar muh (kjer se izkaže, da se v človeški skupnosti, čeprav otrók, vselej izpostavljajo razmerja moči, plenov in plenilcev) ter na Brate Karamazove Dostojevskega (kjer legenda o velikem inkvizitorju pripoveduje o tem, da ljudje morda hočejo biti ovce, ker je to zanje manj naporno in manj odgovorno). Iz vseh namigov je mogoče izluščiti mnogo različnih poant, a te bi morali nazadnje pripisati bolj interpretovemu delu. Roman sam je še najbolj dosleden pri ugotavljanju, da naša samopodoba nastaja skozi tuje oči in smo drug drugemu ogledalo. Eksplicitno in neizpodbitno, toda nekoliko hladno pa izpostavi sporočilo, da v tem sprevrženem svetu največ šteje ljubezen.
Pohvaliti je treba izjemno metaforičen slog romana. Njegove podobe in primere so pogosto očarljive. Le ponekod postanejo preveč pesniške in zapletene. Beremo npr.: »V temi ne vidim brinovih jagod, ki so barve jasne noči v mlaju.« Kot pikolovci se lahko pritožimo še nad nekim motivom, ki ga roman neutemeljeno poudarja – motivom »scanja« (bodisi na kavč, na papirje s programsko shemo ali v termovko). Za najbolj splošno pomanjkljivost Jedcev trupel pa se izkaže dejstvo, da ne moremo doumeti bistva romana, ker se to v množici raznolikih (pol)pomenov pravzaprav izgubi.
Pogledi, št. 18, 14. september 2011