O mitih brez mitov
Prva se v zbirki predstavi Stanka Hrastelj, ki je za svoje literarno izhodišče vzela mit o Lepi Vidi ter ga povsem preoblikovala. Glavna junakinja in prvoosebna pripovedovalka je emancipirana ženska, ki se ne sramuje spolnosti in v njej uživa, kar pisateljica večkrat nazorno opiše – to je seveda značilen postopek, če smem tako reči, feministične literature. Ko se odpravi na tečaj kaligrafije, spozna romunskega pesnika in z njim kmalu nenačrtno zanosi. Pesnik je nad novico navdušen, ona pa počasi spoznava, da morda le ni pravi zanjo: med obiski jo skriva in zapira v sobo, ne zdi se mu potrebno, da bi doštudirala, v postelji je dolgočasen ... Zato se odloči za pobeg in splav, a v nasprotju s Prešernovo Od lepe Vide nima ob tem nobene slabe vesti. Milan Kleč se bralcem predstavi v svojem značilnem slogu, v lokalu. Glavni junak, stalni gost različnih pivskih lukenj, nekega dne sreča mlado natakarico. Ko spozna, da je ta finančno na psu, si pa nadvse želi potovati, ji po nekaj pregovarjanja plača potovanje v Krakov. Čeprav junak ves čas zatrjuje, da ne želi nikakršnega povračila (kar je genialno izpeljana Klečeva pisateljska ironija), se zahvalnega darila mlade študentke nikakor ne brani. Prav na zadnji strani zgodbe, sredi vroče akcije, pa mlada študentka, tematsko nepričakovano in precej prisiljeno, doživi »mitološko« preobrazbo svojega spolnega organa. Marko Sosič opisuje zgodbo moža, ki je izgubil službo in zapadel v hudo depresijo. Pripoved, ki se začne kot kritični pogled na problematiko brezposelnosti, se počasi, a vztrajno nagiba v temačno vzdušje, dokler bralec ne spozna, da mož le obnavlja spomin na umor svoje žene pri Devinskem gradu. Ta se, da bi obvarovala moža pred kaznijo, spremeni v skalo. Kot zadnji v zbirki se Dušan Šarotar nasloni na prekmursko mitologijo zvezd in vanjo vplete magično pripoved odvetniškega pripravnika, ki se po službeni nalogi vrne v rodni kraj. Tam ga prevzamejo spomini, zato začne iskati svojo preteklost, kar pisatelj odlično ponazori s simboličnim iskanjem neznane ženske in njenega pogleda.
Ob prebiranju kratkih zgodb bi bralec težko rekel, da gre za prave mite. Prav tako pa bi težko trdil, da zgodbe na kakršen koli način o mitih razpravljajo, jih prevprašujejo, tematsko ali kako drugače obravnavajo. Nasprotno, mitološka zahteva urednikov pisateljem je prej izhodišče za pisanje o neki drugi tematiki. Stanka Hrastelj tako tematizira odnos moškega in ženske v sodobni druži in kritično vrednoti nereflektirane družbene vloge. Pri tem je zanimivo, kako ob angažiranem tonu pisanja nemi Drugi postane pravzaprav on, romunski pesnik, ki mu ni jasno, kaj glavna junakinja od njega sploh hoče – meni nič tebi nič pa mu zamolči tudi svojo odločitev za splav. V primeru Milana Kleča bi lahko celo dejali, da ga je naročena tematika prisilila v nenavaden konec zgodbe, ki deluje povsem neprepričljivo. In vendar je Klečev prispevek vrhunska, tematsko in slogovno značilna, zabavna in zelo berljiva kratka zgodba, ki ji ne manjka socialno in družbenokritične ostrine, zmešane s kupico ironije in pikrosti. Družbenokritično se je svojega prispevka lotil tudi Marko Sosič. Ta v svoji zgodbi obravnava brezposelnost in njen globok vpliv na posameznika, ki lahko v skrajni konsekvenci brezizhodnosti pripelje človeka tudi do umora. Še najbolj se z zapuščanjem tusvetnosti in vsakdanje logike mitom približa Dušan Šarotar. Pa vendar je brezčasje, ki prežema njegovo pripoved, prej posledica nekega individualnega kot pa kolektivno-mitološkega spomina.
Miti naši vsakdanji tako ne izpolnjujejo zadane si naloge, saj se nobena izmed zgodb z vprašanji mitologije ne ukvarja globlje, se o njih ne sprašuje in jih tematsko ne obravnava. Skozi mitologijo pisatelji pišejo o drugih vprašanjih. A hkrati to ne izpodbija dejstva, da so vse štiri zgodbe literarno zelo kvalitetne, slogovno izdelane, berljive in pripovedno odlično zgrajene. Uredniško je zbirka kratkih zgodb sicer zgrešila svoj namen, kvaliteta literarnih ustvarjalcev pa poskrbi vsaj za prijetno branje.
Pogledi, let. 4, št. 11, 12. junij 2013