O norcih, bolnikih in revolucionarjih
Pričujoče zgodbe, ki imajo s klasično novelistično strukturo le malo skupnega, so vsaj toliko nenavadne, kot sta nenavadni tragična usoda in mit okrog nekdaj »jeznega mladeniča«, ki je provociral z objestnimi uporniškimi akcijami in nenehnimi konflikti z očetom, pruskim državnim in vojaškim tožilcem, ki za sinovo literarno pot kajpada ni imel posluha. Protagonisti Heymovih kratkoproznih besedil so ekstremne figure, ki se, pogosto potisnjene na rob družbe, spopadajo s skrajnimi psihološkimi stanji, zato ni naključje, da se med njimi znajdejo blazneži, bolniki, zaljubljenci, revolucionarji in celo trupla. Pripovedni lok se ne glede na individualnost posameznih usod vselej pne med erosom in tanatosom, ki po avtorjevi spretni psihologizaciji naravno prehajata drug v drugega, s tem pa usmerjata notranje in zunanje stanje (anti)junakov. Fabulativno najbolj dodelani in motivirani zgodbi Blaznež in Tat, ki tudi shematično sovpadata, nazorno nakazujeta rdečo nit vseh Heymovih pripovedi, ki kulminirajo v ne-združljivosti nasprotij: »In tam sta si stala nasproti […] razklan vihar in večna tišina.«
V celotni dinamiki zbirke razpoloženjsko najbolj odstopa prva zgodba, Peti oktober, ki naj bi bila po podatkih iz zapuščine v izbor umeščena naknadno. Bolj kot zgodovinsko realnost iz časa francoske revolucije novela v optimističnem vzdušju opisuje moč množice, ki lahko in celo mora spremeniti tok zgodovine, da se ogne skupinski pogubi – v danem primeru lakoti in revščini. Čeprav zgodba plava proti pripovednemu toku celote, pa hkrati najbolj natančno povzema prevratniško, predvojno vzdušje, ki ga je še gojil zgodnji ekspresionizem, in ne nazadnje s svojo socialnopolitično tematiko (p)ostaja vedno bolj aktualna v današnjem času. Po drugi strani izstopata tudi dogajalno najbolj skopi, povsem ponotranjeni in hkrati najkrajši besedili Obdukcija in Popoldan. Prispevek k zgodovini nekega dečka. Prvo v središče postavlja občutja trupla na obdukcijski mizi, ki v brezčutnem, mehanicističnem raztelešanju poslednjič obudi svoje notranje, čustveno življenje: »In medtem ko so mu po glavi doneli udarci kladiv, so se v njem prebudile sanje, ostanek ljubezni, kakor bakla, ki je posvetila v njegovo noč.« Zgodba Popoldan pa je izrazito osebnoizpovedna in pripoveduje o prvem ljubezenskem razočaranju fantiča, ki »v enem dnevu izpije čašo blaženosti in čašo muke«. V njej avtorski pripovedovalec s pedagoškim kazalcem poznavalsko starikavo požuga vsem izkušenjskim zelencem.
Heymove zgodbe vseskozi preveva duh ekspresionizma s temami, kot so revolucionarna nastrojenost, rušilnost, bolezenska stanja, blaznost in smrt, obravnavanimi v slogu estetike grdega. Sledimo natančnemu seciranju psiholoških stanj, ki zunanji dogodek prelijejo v človekovo intimo. Ne nazadnje pa gre tudi za napete grozljive štorije v tradiciji starega mojstra Edgarja Allana Poeja, ki poleg Charlesa Baudelaira velja za enega najpomembnejših Heymovih vzornikov. Čeprav prevajalka v komentarjih in poglobljeni spremni besedi opozori na marsikateri avtorski spodrsljaj, ki ga v izvirniku zasledimo predvsem zato, ker je avtorja še pred dokončanjem knjige prehitela smrt, pa so konkretne, tehnične nedoslednosti manj moteče kot mestoma nemotiviranost, skopost in površnost pri izpeljavi fabule, ki jo je najbrž mogoče pripisati avtorjevi »prozni« neizkušenosti.
Kljub časovni zamudi, s katero smo dobili pričujoči prevod, se zdi, da je nastal ravno v pravem času, po stotih letih, ko ekspresionistično vzdušje z lahkoto vpnemo v trenutno družbeno realnost. Tudi če Heym s svojim opusom več ne bo dosegel statusa pisateljskega zvezdnika, je njegova prva prozna knjiga v natančnem in doslednem slovenskem prevodu skupaj s poznavalsko in brez dvoma nujno spremno študijo pomemben prispevek k literarni zgodovini in rehabilitaciji talentiranega, vizionarskega nemškega literata, ki je s svojim kratkim literarnim udejstvovanjem odločilno vplival na osrednje akterje evropskega ekspresionizma in njihove naslednike.
Pogledi, let. 5, št. 2, 22. januar 2014